Pekoče rdeče čilije ali feferone, ki smo jih odmerili (ali pa se jih bomo nekoč naučili odmeriti) tako, da njihova pekočina ustreza našemu okusu, operemo, očistimo in otrebimo semen. Zdaj jih lahko npr. spečemo v pečici ali na žaru (kot paprike za ajvar) in jih nato slečemo iz kožice, lahko pa jih kar oblečene vržemo v sekljalnik/blender/multipraktik (ali, če smo pristnejši, v terilnik).
Da ne bodo predolgo samevali, očistimo nekaj strokov česna (recimo toliko, kolikor je bilo feferonov) ter spodoben kos korenike ingverja (ki nam nadomešča bržkone pri nas nedostopni galgant, sicer ingverjev sorodnik; po prostornini približno dvakrat toliko kot česna); oboje pošljemo delat družbo feferonom, medtem ko čakajo na ostale sestavine naše paste.
Če imamo srečo imeti dostop do sveže limonine trave, ji porežemo zelene liste (nikar ne zavržemo! Posušeni so imenitni za čaj, potpuri ipd.) in korenine ter uporabimo le svetlejši spodnji del "stebla".
Korenino koriandra, namesto katere bomo najbrž primorani uporabiti nadvse podobno ji (tako po videzu kot po okusu) korenino peteršilja, lahko célo skuhamo (najraje nad soparo) ali pa uporabimo kar surovo (v tem primeru seveda prej olupljeno), če imamo drobilni aparat robustnejše izdelave. Operemo še zajeten šop koriandrovega (ali, jasno, peteršiljevega) zelenja; vse, kar zdaj še manjka v posodi sekljalnika od svežih sestavin, je pest listov bazilike. Lahko dodamo tudi kako celo surovo šalotko (ali čebulo) ter žličko ali dve paradižnikovega koncentrata (za kričečo barvo).
Iz naštetih svežih sestavih napravimo karseda gosto pasto, pri čemer bomo zelo verjetno morali dodati vsaj malo sojine omake (lahko tudi ostrigove, škampove ali ribje).
Semena kumina, koriandra in popra lahko zmeljemo kar tako, lahko pa jih na suho najprej nekoliko popražimo, da omamno zadišijo. Lahko seveda uporabimo tudi prilagojeno količino že zmlete inačice naštetih začimb. V vsakem primeru na koncu dodamo še čajno žlico mlete kurkume, po želji pa še mleti galgant (tega se pri nas že da kupiti). V kolikor nismo uporabili sveže limonine trave, se na tem mestu poslužimo suhe.
Če smo se nekako uspeli dokopati do listov tajske limete, jih zmeljemo (če so sveži, s svežimi, če so suhi, pač s suhimi sestavinami); ker se verjetno nismo, bomo to sestavino prezrli, lahko pa jo nadomestimo z naribano lupinico neškropljene limete ali limone (prva raje kot druga) ali z listom kakega drugega citrusa (a so neprimerno manj aromatični).
Sveže sestavine zmešamo s suhimi; dobiti bi morali gosto pasto. Zdaj lahko po želji dodamo še nekaj sladkorja in/ali kisa (ali limete/limone), lahko tudi soli, da bo pasta bolj trajna. V vsakem primeru priporočam hrambo v hladilniku.