članki

Večina bralcev si bo rekla: to pa zares ne sodi v kulinariko! Saj tudi ne! Vendar je poučno vedeti, kako so se prednamci vedli do svojih soljudi in kaj so uživali v davni preteklosti.

Nogometno svetovno prvenstvo v Južni Afriki je za nami, v Turčiji pa se začenja svetovno prvenstvo v košarki (letni šport številka 2), ki ga bo obiskalo na tisoče ljudi in zelo veliko Slovencev, zlasti ker je Istambul precej bližji in cenejši od Johannesburga. Zato nas tudi tokrat zanimajo turške jedi, ki si jih bodo privoščili številni tekmovalci, navijači in obiskovalci, a tudi radovedneži, ki ostanejo doma.

Zgodba o kakavovih zrnih in čokoladi je dolga, skrivnostna, nejasna in zapletena, saj sega v davnino; v prvo, morda celo drugo tisočletje pred našim štetjem. Začela se je v Mehiki in Srednji Ameriki, nadaljevala v Evropi in se razširila na ves svet. Skoraj tri tisoč let, morda celo več, je bila čokolada bolj ali manj gosta tekočina; pijača. Kar kot čokolado razumemo danes, je nastalo pred borimi 130 leti v Evropi.

Ljudje že od nekdaj sanjajo, kako bi izboljšali svojo spolno vlogo in odpravili spolno nemoč, o tem je pisal že grški zdravnik Hipokrates. Spolna reprodukcija je izjemno pomembna za ohranitev rodu in človeštva, zato ni čudno, da je bila in je še vedno vzrok vsakovrstnim zdravstvenim, socialnim in psihološkim težavam in zmagam v posameznikovem življenju. Seks je bil vedno ena od najpomembnejših iztočnic človekove osebne in socialne dejavnosti.

Ali nam barva hrane kaj pove o njeni vrednosti? Seveda, pravijo znanstveniki, ki šele začenjajo raziskovati odnos med barvami zelenjave in njihovim pomenom za prehrano.

Človek je večji del svoje stotisočletne zgodovine jedel žuželke, kar je bilo lažje, hitrejše, varnejše in bolj učinkovito kot lovljenje mamutov ali jamskih medvedov. Po svoji kalorični vrednosti in biokemični sestavi žuželke ni nič zaostajalo za mesom, škrobnimi jedmi in maščobami, s katerimi se prehranjujemo danes.

Vsako leto znova se ves december počasi poslavljamo od starega in hkrati, polni želja in pričakovanj, brzimo v novo, neznano. Ali sneg za božič in novo leto bo, ali ne; tega pač ne vemo. Da bo december kratek, mrzličen, včasih tudi naporen, pa tudi lep in razburljiv, poln prazničnih trenutkov, bolj ali manj tudi kulinaričnih, pa je gotovo; kot je gotovo, da bo omamno dišeč, saj si adventni čas brez aromatičnih začimb težko predstavljamo, še teže božič in silvestrovo.

Mozzarella se imenujejo nekateri odlični italijanski siri, od teh je najslavnejši mozzarello di buffalo ali mozzarella iz bivoljega mleka. Največ ga pridelajo v pokrajini Kampaniji. Nekaj ga izdelajo tudi iz kravjega mleka.

Indijska podcelina »vre« že od osamosvojitve leta 1950 naprej. Vojne med Indijo in Pakistanom se vrstijo leto za letom, Bangladeš prizadevajo najhujše ujme, kar jih poznamo, v Nepalu dvigajo glavo maoisti, na Cejlonu se upirajo Tamili. Ljudstva so revna, med najrevnejšimi na svetu in vsako leto veliko ljudi umre od lakote ali nepravilne prehrane.

Poletje je tu! Dnevi so postali dolgi, vročina pripeka, zamenjali smo garderobo, ljudje odhajajo na počitnice. Spremenimo pa tudi prehrano. Jedi, polne kalorij, ki smo jih uživali pozimi, so manj primerne poleti, na vrsti so poletne specialitete.

Molekularna kuhinja ali, kot ji tudi pravijo, molekularna gastronomija, je zadnji krik kuharske umetnosti, ki ji nekateri gastronomi pojejo slavo, drugi pa je ne priznavajo. O njej se veliko piše in govori, objavljajo članki in knjige, odpirajo se molekularne restavracije, kuhajo molekularne jedi, ližejo molekularni sladoledi... Ni čudno, da se gostinski in domači kuharji čedalje bolj zanimajo zanjo.

Ko govorimo o znamenitih azijskih kuhinjah, ponavadi naštevamo kitajsko, indijsko, tajsko, vietnamsko, kvečjemu še japonsko kuhinjo. Redko pa opisujemo korejsko kuhinjo, čeprav tega ne zasluži.