Kulinarika.net - članek: Kanibalizem

Kanibalizem

članek, avtor: Dr. Fu Manču

Večina bralcev si bo rekla: to pa zares ne sodi v kulinariko! Saj tudi ne! Vendar je poučno vedeti, kako so se prednamci vedli do svojih soljudi in kaj so uživali v davni preteklosti.

Vir slike: Wikipedia
Kanibalizem v 1557 kot ga je sporočil Hans StadenVir slike: Wikipedia

Večina sodobnih antropologov meni, da so bili nekdaj vsi ljudje kanibali. Naši predniki Homo Sapiensi naj bi na ta način celo iztrebili svojega bratranca Homo Neandertalca, ki je živel v Evropi še pred 30.000 leti. Pravzaprav je bil človek vsaj milijon let kanibal, preden je postal kulturnik. Pred stoletji so kanibalska plemena naseljevala zlasti latinsko Ameriko in Oceanijo, pri »civiliziranih« Aztekih pa naj bi kanibalizem zavzel pošastne razsežnosti. Beseda kanibal izvira iz nekega plemena na Karibskih otokih, ki je jedlo človeško meso svojih sovražnikov. Sicer pa je bil še v 19. stoletju kanibalizem razširjen po pacifiških otokih ter v srednji in južni Ameriki.

Razlikujemo endogeni (homocidalni) in eksogeni kanibalizem. Pri prvem so zmagovalci požrli svoje nasprotnike, pri drugem pa svoje pokojnike. Endogeni ali nekrokanibalizem je bil doma pri avstralskih domačinih in na nekaterih bližnjih otokih. Kanibalizem so dolgo, do 20. stoletja, prakticirali domačini na otoku Fidži in drugih melanezijskih otokih. Otok Fidži so nekoč imenovali kar »kanibalski otok«. V prejšnjem stoletju pa so zasledili kanibalizem med vojnami v Liberiji in Kongu. Samozvani cesar Centralno afriškega cesarstva Badem-Powell Bokassa naj bi žrl trupla, ki so jih pokosile strojnice njegovih vojakov. Podoben greh so očitali diktatorju Idiju Aminu. A tudi kolonialne oblasti so pogosto obtoževale domačine kanibalizma, da so jih s tem izgovorom zatirala. Današnje pleme Korowai naj bi bilo zadnje kanibalsko ljudstvo (?) na svetu.

Ohranjena je anekdota: angleški guverner je skušal nadomestiti lov na ljudi oziroma kanibalizem z bikoborbami. Čez čas je vprašal poglavarja, kako je zadovoljen z novo igro. Poglavar naj bi odgovoril: »Vzeli ste nam ves smisel življenja.«

Ostanki kanibalizma se kažejo v nekaterih grških zgodbah, npr. v mitu o Meduzi, Kronosu in Thyestesu. Kronos je bil vrhovni grški bog, ki je pojedel svoje otroke.

Beseda kanibal je postala tudi metafora za kruto vedenje do nasprotnikov. Omenja ga celo biblija, ko opisuje obleganje Samarije (2 Kings 6:25-30). Sicer pa se v jezikih ohranjajo kanibalske metafore, kot npr. »požrl te bom!« ali »imam te v želodcu!« Zanimivo je, da se podobne metafore uporabljajo tudi za ljubkovanje, npr. »tako te imam rad, da bi te kar požrl, ugriznil ali pojedel.«

Katoliška in pravoslavna vera verujeta v hostijo dobesedno, vernik naj bi pri tem dejansko sprejel vase Kristusovo telo, medtem ko je za protestante to le simbolično dejanje. Naš antropolog Božo Škerlj je zapisal: »Simbolični kanibalizem se je ohranil v tako visoko razvitih verstvih, kot je npr. krščanstvo: z obhajilom sprejme vernik »meso in kri« svojega kultnega heroja ali posrednika med bogom in človekom vase, da se očisti, da pridobi želene lastnosti, milost itd. Mistična podlaga dejanskega kultnega kanibalizma je prav ista in deset tisoč – ali celo sto tisočletja starejša od krščanstva.« Tudi druge religije so podobne. V hinduistični mitologiji verujejo v demone »asura«, ki prebivajo v gozdu in poleg drugih nečednosti uživajo človeško meso.

Fotografija: Andreas Praefcke, 2006. Vir fotografije: Wikipedia
Kanibalizem, kot ga je upodobil Leonhard Kern leta 1650Fotografija: Andreas Praefcke, 2006.Vir fotografije: Wikipedia

Kanibalizmu pogosto botrujejo verski razlogi. Azteki so jedli človeško meso, da bi ustregli svojemu sončnemu bogu. Antropolog Harris pa meni, da so ga jedli zato, ker je njihova prehrana vsebovala premalo beljakovin.

Sicer pa so kanibali verovali, da s človeškim mesom pojedo moč in oblast pokojnika nad drugimi ljudmi, njegove lastnosti in navade, kar naj bi veljalo za eksogeni in endogeni kanibalizem.

Že od odkritja kanibalizma v 15. stoletju, so ga Evropejci enačili s hudičem in drugimi temnimi silami ter divjaštvom. Papež Inocent IV je proglasil kanibalizem za najhujši greh, ki ga je treba najstrožje kaznovati in španska kraljica Izabela je dovolila, da se kanibale zasužnji, kar je bil izgovor za zasužnjevanje vseh domačinov.

S kanibalizmom se je po Melaniziji razširila možganska bolezen kuru, podobna bolezni norih krav. Kanibali naj bi z uživanjem možganov požrli tudi prione, ki povzročajo bolezen kuru.

Drug razlog za kanibalizem pa je bila lakota. Med prvo križarsko vojno so sestradani križarji pojedli trupla svojih nasprotnikov med pohodom na Jeruzalem. Eskimi so jedli pokojnike, ker so bili lačni. Človeško meso naj bi jedli tudi med stradanjem Ukrajincev po 1. svetovni vojni in med obleganjem Leningrada med 2. svetovno vojno. Tudi med japonskimi vojaki in v koncentracijskih taboriščih med 2. svetovno vojno. Leta 1943 so Rusi zajeli kakih 100.000 nemških vojakov in jih odpeljali v Sibirijo. Zaradi hude lakote se je med njimi pojavil kanibalizem. Japonci naj bi zaradi pomanjkanja hrane jedli ujete ameriške vojake na Novi Gvineji. Na obsodbi japonskih vojnih zločincev so razkrili, da so pojedli 5 ujetih letalcev. Celo med »velikim skokom naprej« v novejši kitajski zgodovini je »izginilo« nekaj ljudi. Po človeškem mesu so posegali tudi rdeči Kmeri med državljansko vojno v Kambodži.

Ne tako daleč nazaj so Evropejci odkrivali egipčanske grobnice. V 16 stoletju so verovali, da je preparirano truplo zdravilo za nekatere bolezni, npr. proti krvavitvi. Posušene in zmlete dele trupel so prodajali kar v lekarnah. Tudi nekateri rešenci na ponesrečenih ladjah so jedli trupla, npr. na francoski ladji Meduza leta 1816 ali pa leta 1884 na angleški jahti Mignbonette blizu Rta dobre nade. Ameriški konzul Davidson pa je opisal, kako so Kitajci na Formozi jedli in trgovali z mesom domačinov. Takih primerov je še veliko.

Slika spanskega umetnika Francisco Goya. Narejena je po grški mitologiji velikana Kronos (romansko Saturn), ki se je bal, da bi ga sinovi premagali, je vsakega pojedel takoj, ko se je rodil.
Saturn požira svojega sinaSlika spanskega umetnika Francisco Goya. Narejena je po grški mitologiji velikana Kronos (romansko Saturn), ki se je bal, da bi ga sinovi premagali, je vsakega pojedel takoj, ko se je rodil.

V novejši zgodovini je najbolj znan kanibalizem po nesreči urugvajskega letala 571. 13. oktobra 1972 je treščilo v Ande in preživeli so vztrajali 72 dni, dokler jih niso rešili. V tem času so jedli meso mrtvih ponesrečencev. O tem dogodku so posneli tudi film Preživeli.

Tretji razlog za kanibalizem (posebno v novejši dobi) je psihopatija, duševna motnja nekaterih družbeno neprilagojenih posameznikov. Leta 1995 so v Venezueli prijeli Dorangela Vergasa z vzdevkom El comegente (kar pomeni človekojedec), ki naj bi ubil in pojedel vsaj 10 ljudi. Drugi verižni morilec in človekojedec pa bil Jeffrey Dahmer iz ZDA, ki so ga ujeli leta 1991. Ostanke človeškega mesa in kosti so odkrili v njegovem domu. Posamezne dele telesa je hranil kot »suvenire« na svoje žrtve. O podobnih primerih so poročali tudi z drugih koncev sveta.

Marca 2001 je nemški državljan Armin Meiwes iskal po internetu »dobro raščenega osemnajstletnika, ki bi pristal, da ga ubije in použije.« Javil se je Juergen Brands. Potem, ko ga je morilec ubil, je pojedel dele njegovega telesa drugega za drugim.

Skušajmo najti še odgovor na vprašanje, kakšen okus ima človeško meso? Osebe, ki so ga jedle, so izjavile, da je podobno svinjini. Človek in prašič imata v fiziološkem pogledu marsikaj skupnega (ali mu niso nekateri ljudje celo podobni? Pogosta vzdevka sta »prašič, svinja.«). Na nekaterih pacifiških otokih so žrtvi kanibalizma rekli kar »dolgi prašič«. Druge priče pa so poročale, da spominja na piščanca ali govedino, le da je nekoliko bolj sladko.

Da povzamemo: Kanibalizem se je pojavljal: 1. kot kulturna norma (vsaj milijon let, kasneje le pri nekaterih plemenih), 2. zaradi lakote in stradanja, 3. kot psihopatska deviacija. V tem primeru gre za kaznivo dejanje, medtem ko so jedenje človeškega mesa zaradi lakote dostikrat odpustili. Ponesrečencev urugvajskega letala niso kaznovali. Armin Meiveis pa je bil obsojen na dolgotrajni zapor, čeprav je žrtev soglašala.

Jedenje človeškega mesa je zavrženo dejanje, ne glede na vzrok takega vedenja. Le kot kulturna norma je bil za skupnost sprejemljiv, ker se je drugačno vedenje smatralo za nenormalno. Torej: duševno moten ni bil človek, ki ga je jedel, temveč tisti, ki ga je zavračal.

Končajmo z besedami našega antropologa Boža Škerlja (Misleči dvonožec, 1963): »Ni dvoma, da gre pri kanibalizmu sicer za »nečloveško«, vendar med primati prav samo človeško razvado ali navado, oblečeno često v mistično kultno obredje". Da je bil v taki obliki razširjen prav do zgodovinskih časov, je dognana stvar, še posebno v visoko razvitih kulturah, kjer bi to komaj pričakovali (Grki, Azteki idr.).


Število ogledov strani: 9993

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Trixi
malo za hecCila
MOJ vrtAnemiilat
Kaj danes za zajtrkŠpelais
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti