Hrana naše mladosti

Naturens, super si tole napisala. Tudi moje otroštvo (ne mladost, ker ta še traja - vsaj jaz tako mislim, morda mi bo kdo oporekal), je polno lepih spominov in ne morem reči, da sem imela polno rit vsega. So me pa razvajali do onemoglosti, to pa priznam. In tudi pri nas doma se je zaradi babice jedlo hrano z domačega vrta, pa močnik, pa skoraj vse se je peklo na svinjski masti (edina stvar, za katero res ne žalujem). Mislim, da je ta tema vezana predvsem na nostalgijo in emocionalno vrednost tistega obdobja in prav je tako. Eni imate pač daljši spisek jedi, ker ste malo dalj na svetu, spet drugi malo krajšega. Ampak to še ne pomeni, da se pa mi ne smemo oglašati. Ker kakorkoli že pogledate, otroštvo je eno tako posebno obdobje, na katerega ima velika večina lepe spomine, tudi kar se prehrane tiče.

Tale zapis je pa neprecenljiv! Meni je najbolj všeč tisto o preveč belem kruhu

Dekleti, dovolj sta stari, da bi lahko razumeli, kaj sem hotela povedat: da je velika razlika v "hranah naše mladosti" in tu nima veze, če ste jedle domač futr, al pa trgovinski, ker dejstvo je, da so vaši starši npr. banane lahko kupili, če ste si jih zaželeli, naši pa bi jih najbrž tudi zmogli kupiti, če bi jih v trgovinah prodajali. In drugo, kar sem hotela povedat in so kasneje razložile tudi naor, mamamia, marrja in še kdo je to, da je nam nekaterim vse, kar pride oz. pri nekaterih je prišlo izpod maminih rok dobro, toplo, prijazno...pa četudi tista hrana v našem vsakdanu ni na prvem mestu. Pa predvsem pri tem slednjem nima prav nobenega pomena, koliko je kdo star, ker se gre le za nek spoštljiv odnos do staršev.

In nima prav nobenega smisla in je škoda časa se jeziti na nas, popolne neznance s svojimi vzdevki. Pač pove vsak svoje mnenje in oporekati se da tudi brez jeze.

Ampak moja mama še danes v sredini 60ih še vedno z največjim veseljem izdolbe kako štruco belega kruha. Jo čisto razumem.

In ko se spomnim, kako smo ga še morali naročati v vaški trgovini, da nas je pričakal naslednji dan, sploh če si hotel ekstra štruco ali hlebec, ker ni bilo samoumevno, da ga boš kar dobil.

In kako smo bili žalostni, ko sem enkrat po pomoti namesto vanilijevega sladkorja v sladko smetano stresla pecilni prašek in je potem le ta bila zanič, torta je ostala brez smetane, ker je enostavno v trgovini niso imeli. Ko je mama kaj več pekla (že takrat je ona pekla potice za ohceti in ostale vaške zadeve), je bilo vedno treba ekstra naročiti, da so imeli tetrapakov več kot samo enega...

Pa kako je vaški štacunar že leta pozneje (konec moje OŠ) letal od Poncija do Pilata, da nas je razvajal, smo imeli vipavske jogurte, tiste, ki so imeli sadje spodaj, precej pred ta velikimi štacunami v mestu, ker je on šel osebno v Vipavo ponje... Mnjam, kako zelo so bili dobri. In še bi se našlo kaj podobnega.

Pomaranče, jp, se še spomnim, ko sem v celi zimi dobila maksimalno dve ali tri, pa še te je prišvercal sosedov sin, ki je vozil tovornjak v Turčijo...

Torej je razlika med tem, kaj si lahko kupil v trgovinah takrat (in prej) in kaj generacijo ali dve pozneje. Kako so to udejanili doma, je pa druga zgodba.

Razvajena sem bila tudi sama, a ne s prehrano, ker sem itak bila neješče sorte in jim na tem področju ravno ni uspevalo, pač pa na številne druge načine.

Je pa resnično ni jedi, ki jo je in jo še danes skuha moja mama, katere ne bi marala, že takrat, sploh pa danes. In kako je fletna, ko mi še danes deli nasvete za kuhanje goveje juhe, začenši s tistim, da moram zasmoditi čebulo na plati štedilnika (malo bolj sofisticirano jo zasmodim v ponvi na indukciji, ampak to sedaj počne tudi sama).

Ravno ta vikend sem bila deležna njenih marmeladnih žepkov, narejenih s salom. Takoj sem bila 30 let mlajša.

kot otrok nisem marala jetrc, govedine iz juhe, ocvirkov. Obozevala sem pa ocvrtega piscanca, struklje in slivove cmoke. V zacetku meseca (ob placi) je mama nakupila fasngo - moko, sladkor, polento, olje,... potem se je hodilo pa samo se po kruh, po mleko smo hodili h kmetu. Imeli smo par kur, tako da so bila jajca domaca, porabila so se pa predvsem za rezance, sem pa tja sem dobila kaksnega pecenega. Masla se prakticno ni kupovalo, ker je bil predrag. Za zajtrk je bila vedno bela kava s kruhom, za vecerjo polenta z mlekom. Kuhalo se je sezonsko, bolj ali manj vse pridelano doma. Poleti zelenjavne juhe, krompir, buce, fizol, veliko solate. Pozimi zelje, repa, zganci, enoloncnice. Meso (govedina) se je kupilo v kosu, narezalo in zamrznilo, pozimi se je naredilo krvavice, pecenice in koznice. Moja popoldanska malica je bila najveckrat kos kruha z margarino in sladkorjem ali pa narabutano sadje. Za sladico so bile palacinke, jabolcni zavitek, kompot -hruskova (krhljeva) voda in pa za praznike - potica, krofi. Pa mlecne stvari - mlecni gres, mlecna kasa, mlecni riz.

Kar pogresam je sveza zelenjava - kumara, ki jo odtrgas, obrises in z zobmi olupis , strocji fizol (saj ga kupim, pa ni tako dober), prvi krompir, ki se je pekel v srajcki in smo ga pojedli samo z margarino in soljo, domace jagode, ... to je moj bodoci projekt (ko bom velika, trenutno imajo druge stvari prednost)

Iz zelo zgodnjega otroštva se spomnim samo čokoladne margarine, ki sem jo zavidala sosedovim otrokom, debelo namazano na bel kruh. Pri nas se je kupovalo samo navadno, najcenejšo margarino Zvezda, v belem ovitku.  Tisto čokoladno so potem vzeli iz prodaje, ker naj bi bila škodljiva zdravju.

Malo pozneje je bila moja naj hrana stepena sladka smetana, ki se je v naši trgovini ni dobilo. Imeli so jo v bližnjem gostišču. Postregli so jo v lepih kozarcih, zraven sem pila Cockto in vedno bruhala po tej kombinaciji.

Še malo pozneje so bile top hrenovke. Kako je bilo to dobro! Ampak se jih tudi ni dalo kupiti v trgovini. Za to se je bilo treba peljati v Ljubljano, se še zdaj spomnim, mislim, da je bilo Pri starem tišlerju. Mi je oče kupil eno in me vprašal, če bi še eno. Tako sva prišla do številke 7! Jasno, spet bruhanje.

Danes me ne pripraviš, da bi pojedla hrenovko.

Pa tiste pečenice na železniški postaji v Ljubljani ali pred Modno hišo!

Stara mama je imela jagenjčke in ko so jih zaklali, so naredili dimljene klobase. To je bilo taaako dobro, ampak bilo jih je malo in sem in tja sem tudi jaz dobila kakšen kolešček.

Se vidi, da mi je ljubše meso kot sladkarije, za te mi nikoli ni bilo.

Rosie, si me spomnila na čokoladno margarino, čisto mi je ušla iz spomina. Sicer si pa lepo opisala svoje mladostne prehranjevalne pregrehe.

Tudi jaz sem na čokoladno margarino že čisto pozabila, se pa ta trenutek živo spomnim njenega okusa. Dobra je bila, zelo. Lep spomin na otroštvo so tudi sobotne večerje, namreč bile so hrenovke in se mi je zdelo krasno. A so bile res tako dobre, mislim, toliko bolj okusne od današnjih...?

Banane so prišle v trgovino v mojih osnovnošolskih letih. In smo jih kupili. Pa nismo vedeli kakšne morajo biti, da so užitne, mislim, da tudi prodajalke ne. Prvi vtis je bil , a smo kmalu naleteli na taprave.

Moja mama je res dobro kuhala, tudi pekla. Ne spomnim se, da bi se s sestro pri mizi zmrdovali. Pravzaprav se ne spomnim česa ne bi marala in še vedno kuham veliko jedi iz mojega otroštva. Sem pa imela rada tudi vampe in jih imam še danes. Kar se pa tiče zajtrkov, se z največjim veseljem spomnim kakava, instant verzije takrat pač nismo poznali, vroč kuhan kakav in mamin mlečni kruh. Si še kdaj privoščim to razvado.

Vrta nismo imeli, so pa takrat velikodušno prinesle domačo zelenjavo pa tudi jabolka, hruške, slive, sorodnice. Predvsem se spomnim stročjega fižola, ta mi je bil najljubši. Mama je kuhala marmelado iz sliv, še danes jo imam najrajši, kakšne trgovinske, na kruhu si nisem znala predstavljati.

Mene vežejo na otroštvo lepi spomini, tudi na tisti del, ko smo se blokovski otroci vsak dan igrali razne igre z žogo, ko smo se dobesedno radi družili in res vsako prosto urico preživeli skupaj. Nikoli se nismo dolgočasili.

Trgovino smo imeli kar čez cesto in ko sem bila zunaj, je bilo kar v navadi, da me je kakšna soseda prosila, če ji skočim po mleko ali kruh. Nisem se dosti zamudila in vedno sem bila nagrajena z nekaj dinarji, da sem si lahko kupila žvečilke, sladoled ali mlečni kifel, zato sem bila na takšne usluge vedno na voljo.

Je pa minilo tako hitro, da komaj verjamem, ampak tako je in kar je bilo dobrega in tega je bilo veliko, se trudim vnesti tudi v današnje dneve. Marsikaj mi celo uspe.

Mmmmmmmmmm, meni je bil pa ful dober krompirjev riž, katerega je kuhala moja stara mama. Ob misli kar dobim tisti okus v usta. res njami.

Tudi jaz se spomnim mojega otroštva po dišeči kuhinji stare mame ali moje mami. Itak sem oboževala svaljke, slivove cmoke, palačinke, štruklje.....če danes pomislim sem oboževala vse kar je povezano z moko

Super je bilo kadar je bila za kosilo pečenka, pečena na masti....popoldan se je mast v pekaču strdila in sem si jo namazala na kruh

Oči mi je vedno ko sva šla skupaj v trgovino kupil čokoladno mleko, v gostilni pa sok s smetano

Stara mama mi je skuhala mineštro, tisti makaroni so se celo dopoldne kuhali med fižolom in so se res napihnili....joj danes tega ne maram

Spomnim se užitka ko sem Cedevito stresla na roko in jo jedla, pa tistih Gringo in Flavorade (ali nekako tako) napitkov, pa Pingo sok in Rum ploščico. Pa sirček Bučko z Lučko in Viki krema.

Hehehe smučali smo pa v Jassa kombinizonih in Toper hlačah s podloženimi koleni....na glavi pa trirogo kapo.

Joj če bi se lahko vrnila nazaj