Hrana naše mladosti

Sem dolgo premišljevala, kaj je bila hrana mojega otroštva.......pri stari mami in stricu, tam pod kamniškimi planinami je to vsekakor bil mlečni močnik, iz ene velike sklede, notri pa toliko lesenih žlic....v drugi posodi se je kadil v oblicah kuhan krompir, v tretji pa domače kislo mleko z debelo smetanco.......potem pa, pri nas doma Ljubljana, šara...svinjski parkeljčki, rdeče in rumeno korenje, koleraba, krompir...dobro, res dobro, pa kar nekaj pozabljeno, spominjam se tudi najboljših testenin, ki jih je znal narediti moj oče....žlica olja, dve žlici domače paradižnikove mezge, zaliješ z decilitrom vroče vode, pokuhaš, notri streseš testenine.......ja, to smo jedli, ko je konec meseca zmanjkalo denarja za nakup kruha...naša prehrana je bila skromna, pa kljub temu tako raznolika. In verjemite mi, nikoli nisem rekla, da sem kdaj bila lačna. In če danes pomislim, je ni stvari, za katero bi rekla, tega pa jaz ne bom jedla......v največje veselje pa mi je, da sta tudi moja vnuka s tem čisto neobremenjena, kar je kuhano to pojemo, ene stvari bolj radi, druge manj

[citat=--Mygrace--]

Popara, ........glej Mygrace, na to sem pa čisto pozabila, pa vsak dan je bila

Prazne žemlje na otroškem sedežu na kolesu, najboljše so bile Legiša-tove, še danes so

Pa borovničev sladoled pri Slonu ali pa tisti iz avtomata v Bonbonieri na bivši Titovi...

Pa pomfri z majonezo pri Figovcu, brez majoneze pa na postajališču mestnega avtobusa pri Šestici (no, malo naprej, v stari Metalki).

Pa bikovi prašniki ali krača na Slavkovemu domu..

.......................

.......................

No, če bi morala izbirati, zmaga tista rumploščica v žemlji.

Mygrace

na kaj vse si tukaj tude mene spomnila, h v a l a

Nedeljsko kosilo iz mojega otrostva goveja juha z domacimi rezanci, meso iz juhe zraven praze krompir(tenstan) sezonska solata pozimi zeljnata pomesana z rdecim radicem spomladi regrat poleti berivka. Solata mi je ostala zato v spominu, ker drugace nisem mogla jesti krompirja in mesa, ceprav se je meso jedlo le ob nedeljah.

Nekaj kar mi je ostalo v spominu za vedno je kakav z zemljico, ko sem jo razpolovila in umakala precej veliki skodelici kakava v mlecni restvraciji v blizini zelelezniske postaje v Lj

TP-kuhar, danes tudi jaz jem pečeno kri, pravzaprav najraje jem in pripravljam stare jedi po receptih stare mame, takrat mi pa ni šlo... Pa ne zaradi okusa, zaradi krvi. 

Ko govorite o majonezi - prvič sem jo jedla pri prijateljici - poskusila sem samo kakšen kvadratni centimeter na koščku žemlje in se mi je zdela nebeška. Prvi čips pa na končnem izletu drugega razreda, z mano je bila stara mama; jaz vsa navdušena, ona pa - tole je pa čisto brez okusa, je pa že pečen krompir boljši...

Pred tednom dni sem se z mojo mami pogovarjala o mojem ranem otroštvu in prehrani, saj imam sedaj 5 letnega sina, ki je zelo neješč.Tudi sama sem bila zelo neješča, ampak pasirano in po flaški sem vse pospravila....in ko se je rodil pri mojih 7 letih bratec sem spet vlekla flaško, dokler se mi ni ob  smehu  ostalih in zbadanju dokončno uprlo in je romala čez okno..

Babica je imela malo kmetijo in zato sem oboževala njena domača jajčka, mleko, kompot, kruh, marabele na dvorišču, pa hruške, domačo slivovo marmelado,smetano iz zavretega mleka,  njen domač  pohan piščanec dvakrat povaljan v moki in jajcu, potico, kjer je bilo več file kot testa, vroče pustne flancate, krompir v žerjavici, pečeno koruzo, juho iz domače kokoši in govedi, pečenko domačega teleta, piščanca, domače koline... Najboljše je bilo sedet na krušni peči in se sladkati z jabolčnimi krhlji, hruškami.... Ah res lepi spomini. Nisem pa marala kaše z slivami, vampov, žganc, vonja po kuhanju žganja mojega dedka ..

Doma pa sem najraje jedla suhe domače klobase, ki jih je oče obesil v klet, redkvice in korenje iz vrta, češnje, da sem plezala, beličnike, jagode. Ko je mami pekla potico sem kradla filo, miške sem morala probat vroče. Bela kava se mi je že počasi upirala, prav tako makaroni z drobtinami, pohan doruček, pri vampih sem jokala in pojedla samo kruh. Zrasla sem ob marmeladi, kislem mleku, sadju iz sadovnjaka.Paštet in hrenovk nisem marala. Od kosil sem najraje imela domačo juho, zeljnato solato in pražen krompir. Meso, ah četudi ne. 

Še danes obožujem slivovo marmelado, domače juhe, suhe klobase, domača jajčka in meso, če se dobi, sadje, zelenjavo. Zdaj sicer kuham in pečem sama, ampak tiste potice, ki jo pekla moja babica pa najbrž ne bom znala naredit. Vseeno pa sem vesela, da  me je tudi tašča naučila kuhat drugačne jedi, nevsezadnje je kriva, da že 22 let pečem torte.   

My Garce, a tole?

OPri nas v službi jih imamo v avtomatu, 50 centov paketek ...

Jaz bom začela z hrano ,katera mi ni bila všeč: polenta z zabelo ocvirki, jetrca v omaki, kuhan bel gres ali močnik,ohrotova jota oz. vrzota,tenstan ohrot,čežana ,solata z radičem.... je bil zmeraj grenak.

Se pa nisem nikoli odrekla ocvrtim kiflčom,krompirjevi polenti,testeninam z paradižnikovo mezgo,šnite...kruh namočen v mleko in sladkor,bela kava z kruhom,kruh z margarino in sladkor,Pašareta - grum ...pijača moje mladosti,rezina kruha z ljubljasko salamo....3x tedesko šolska malica itd..

Uuuuu

 Moja mami je zlata

Vedno je odlično kuhala in še vedno kuha.

Najraje sem imela: ZAJTRK - VEČERJA

šmorn, palčinke z domačim slivovim pekmezom

zdrob, mlečni riž, močnik, domač puding z borovnicami

jabolka v srajčki, miške, krofi, piškoti vseh vrst, princeske, kremšnite, torte, biskviti

pohane šnite, kakav in nadrobljen kruh,

uštipance, krompirjevi svaljki z sladkorjem in drobtincami

slivovi cmoki, makarončki z drobtincami, pražena jetrca,

praženi jurčki z jajčki

pečena jajčka z fižolom in ocvirki

ajdovi in krompirjevi žgančki z ocvirki

kuhan krompir v srajčki zraven pa naribana redkev malo olja in soli, kumina in sveži paradižnik - očitova specialiteta

jota, pasulj, ješprenj, ajmuht, kokošja župca,

krompirjeva musaka

pica

pečen krompirček in mamine pečenke ob nedeljah

sveže pečen kruh, kuhane hrenovke, zenf

pašteta na domačem kruhu gor pa sveža paprika

filana paprika, čufti, polpetki, paprikaš

ma ni da ni... moja mami je prava kuharica, to so samo malenkosti iz njene kuhinje.

Peka peciva in slaščic - Mami Kapo dol

marec

Kakšni zanimivi odgovori. Spomni na moje otroštvo kar vrejo na plano, ko berem vaše opise. Tako se spominjam svoje babice (edine od starih staršev, ki sem jo poznala), ki je otroci/vnuki niso zanimali; moje botre, ki je bila vedno nasmejana in prijazna do nas; mamine kuhinje; dela na polju, v vinogradu, v gozdu; pripravljanje zelenjave za tržnico; šiljenje barvic z nožem; šolskih malic; igranja na avtobusu, kadar ga je ata pripeljal domov,....

Se spomnim, kako sem rada jedla pražene lisičke z jajčki, pa borovnice in gozdne jagode, pa domače kislo zelje z bučnim oljem.

Marec, tole je bil pa en tak lep rafal ljubezni s tvoje strani, bravo!

Mamamia, hja, kupujem rumploščice še dandanes včasih, me premami. Tudi našim kdaj kakšno vtaknem v lanč paket. Lepo so pakirane, praktično.

A kaj, ko so za moj okus te, novodobne, nekoliko preveč parfumirane. Tiste "moje" so prodajali po kosih, nezavite, prodajalka je vzela klešče, potegnila eno ven iz kupčka, jo do polovice zavila v tanek papir in ti jo dala v roko, pri tem pa pazila, da si lahko prijel za papir. Okus tistih rumploščic je bil okus po čokoladi in rumu, tudi dišale so po čokoladi in rumu.

Nimaš kej, gone with the wind......

Babka, ja, tam po tisti bivši Titovi je pa zdaj en sam prepih, haha. Se spomniš tudi promenade od Name do Figovca?

Uf, pa še nekaj sem pozabila: enkratne, omamne klobase na pravokotnih papirnatih krožnikih s kosom kruha in "Ali lahko dobim malo več zenfa, prosim?" ter obveznim zobotrebcem, hehe. V kioskih, eden boljših je bil pred Modno hišo.

Pa rolšunka v Daj-Damu.

Je bila Ljubljana prijazno mesto že davno pred tem, ko je postala "najlepša na svetu"

Pa da ne pozabim pekarne na Bregu, kjer so ti prijazni peki ob vsaki, še tako nemogoči uri šenkali kruh. No, predvsem ob nemogoči uri so ti ga šenkali, razumljivo.

Pa Ljudska kuhinja na Streliški ...

Pa trg, kamor se je domov grede že ob 6h zjutraj lahko zavilo po zdravilno dozo zeljnice (danes ob taki uri prodajalci šele zehajo nekje daleč od placa, hehe).

Uf, da me ne zanese preveč. Lahko končam v fontani na Novem trgu, iz tiste se je malo teže kot noter, prišlo ven

Mygrace