Hrana naše mladosti

Odraščal sem v delavski družini, prav veliko ni bilo, je pa bilo dovolj za dostojno življenje (če bi le lahko danes to trdil za vse prebivalce Slovenije!). Meso je bilo bolj redko na mizi, največkrat bolj ceneno. Najbolj so se mi zagnusila jetrca v omaki in pljučka v enolončnici. Še oče je enkrat prav iz srca zagodrnjal: "Že spet te radirke!" Tega se živo spomnim, ker sicer nikdar ni kritiziral mame.

Spomnim se tudi češpljevih cmokov, posutih s sladkorjem, zraven pa smo jedli endivijo z vrta. Vsi so pretežno jedli cmoke, jaz pa solato. Okusi mi niso šli skupaj. Še danes mi polna in ogromna skleda solate zadošča za kosilo.

Aja, še krompirjev riž. Kadar je oče prišel iz službe pred mamo, je skuhal krompirjev riž. Vedno sem želel, da pride mama prej domov!

lp

Še nekaj je bilo,kar je dandanes še malokje.Pri nas smo imeli kravo in ko je skotila telička,je mama tisto prvo mleko,ki ga je namolzla -mlezivo spekla v pekaču,Joj kako je bilo to dobro,samo posolila je in spekla,nekateri portesejo kumino. 

 Enkrat sem ga kupila v Ljubljani na tržnici,pa mi ni bilo tako všeč,je drugačna krma in mislim,da se to še kako pozna na mleku..

Edina stvar,ki mi ni šla po grlu pa je bil mlečni riž s suhimi slivami,mama si pa to še vedno redno kuha za večerjo.

Pa sladkorne palčke v slaščičarni,malokdaj ampak  mmmmmm.

Brezmesna šara, oh.

Kuhana podzemna koleraba  na kakšenkoli način. Dišeča...močno rumena, skoraj "mastne teksture" brez maščobe...??

Joj, komaj čakam domače korenje - ki diši in ima okus. Danes z zaprtimi očmi ne ločiš več med okusom krompirja in korenja - samo oblika, brez vsebine.

Danes dobila na mejl.....kako prikladno - še pomnite tovariši?

Pri nas je to še vedno običajna hrana, če le kje pridemo do tega mleka. Pa ravno na velikonočni ponedeljek je klicala sorodnica s kmetije, da so dobili telička, dvojčka in nas čaka to mleko. Samo, pri nas temu rečemo - sir. In ja, po potrebi zmešamo z običajnim mlekom, da pečeno ni pretrdo, malo solimo, potresemo s kumino in, po možnosti v glinasti latvici, spečemo v pečici. Najnajboljše je vroče.

Tudi pri nas še vedno delamo ta "sir" iz prvega mleka. Delamo ga pa isto kot pri rimljanki. 

Meni je ostal v spominu črn  kruh iz krušne peči. Star nekaj dni, pa tako dober.

Včasih sva s staro mamo spekli špehovko (kruh z ocvirki). Kako je bilo to dobro. Seveda tista moja v mali posodi je bila pa nar ta boljša.

Tisti "mandolat", ki ga je prinesel Miklavž, je bil zakon.

se še spomnite ?

tudi to je bila hrana moje mladosti in lep spomin na mojega očeta

spomini, spomini, spomini...

Ko sem že spravila v dobro voljo Mišzmoke in JaniceJoplin, še ena prigoda s hrano starih časov.

Za žejo takrat nismo imeli na razpolago vseh mogočih sokov in gaziranih napitkov, ki jim še imena ne vem. Za največjo žejo je bila vedno na pomivalni mizi navadna črna kava v posodi s pokrovčkom. Doma smo imeli eno njivo, na koncu te njive je bila češnja. Stara dobra drobna črnica.

Ob košnji so naju z bratom poslali obračat seno, s sabo pa sva imela štiriletnega fantka, ki je bil začasno pri nas. To je bil zame čudežen otrok. Nikoli umazan, če je jedel kruh ni pustil niti drobtinice. Prikupen svetlolašček, običajno oblečen v svetla oblačila. Takih ne delajo več, bil je sigurno unikat. In tak otrok pride nama z bratom v roke.

"Revež!" se nama je zasmilil. "Vsaj enkrat bi bil lahko malo umazan, da bo videl, kako je to zabavno!"

In sva mu prijazno ponudila tiste črne češnje. Res so bile dobre! Midva sva bila že vsa vijoličasta po rokah in okrog ust, fantek še vedno čist. Pa sva mu pomagala in ga namazala po obrazu s črnimi češnjami. V tistem pa: O groza! opaziva, da se nama bliža otrokova mamica.

Umiti ga je treba! S kom? Vode nisva imela, pa sva ga umila s tistim črnim kofetom za žejo. Učinek je bil katastrofalen.  Fantek v belih hlačkah in srajčki, svetlolas - pa s črnim obrazom! Mamico bi skoraj kap!

Takrat sva jih z bratom zares krepko slišala, a še danes se smejeva, kadar se spomniva tistega umivanja s kofetom.

Katrca11 to pa je res dobra zgodba, hvala :)