Hrana naše mladosti

xxs, nagravžnih jedi? Daj, prosim, malo spoštovanja ...

Vse našteto pri meni (še vedno) spada v nabor hrane, ki jo imam neizmerno rada. Bikova jajca, možgane, zajci - domača hrana, ki jo jem sicer parkrat na leto, ampak takrat tako zelo prija ... tudi vsa ostala drobovina, od jetrc do vampov, pa jezik, zajčje jezičke in možgane imam sploh najraje na svetu! (pa to ni nobena provokacija, da ne bo kdo skočil zdaj ... )

Po drugi strani pa praktično živim od "raznih hobotnic", školjk, rakov, rib.

Sem si pa ustvarila dokaj zanimivo sliko tebe in tvojega prehranjevanja - krompir in meso. Ostalo pa blek. Ok, res je, da me ne briga kaj in kako ješ, ampak nikakor pa ne gre hrane označevati za nagravžno, tudi če bruhneš že ob misli nanjo. 

Iz mladosti se najraje spominjam telečjih prsi, napolnjenih s kruhovim nadevom,ki smo jih včasih jedli za nedeljska kosila.Velikokrat pa smo imeli tudi štruklje namazane s smetano, če se je nabrala od mleka,ki smo ga kupovali pri kmetu.Zelo rada pa sem imela domače pečenice kadar smo doma imeli koline.V mladosti nisem marala nobene zelenjave in solate,sedaj pa to obožujem.

Xxs, jaz bi k tej tvoji ;nagravžnosti;, dodala le to, da bi marsikdo danes, ki nima kaj jest, je bil vesel. Vem, da ti hrana ni bila okusna, pa vendar je jaz ne bi tako označevala. Moraš pa tudi razumeti, da ima marsikatera hrana popolnoma drug okus, če jo malce drugače pripraviš in uporabiš kakšne začimbe. Moja tašča ni vedela kaj so to začimbe,tudi sol je samo pokazala! Marsičesa se ni jedlo, ker je pač po njenem niso imeli radi. Začela sem pripravljat ravno tiste jedi, ki jih naj ne bi jedli....seveda po svoje in ostanejo prazni lonci. Včasih niso imeli vseh teh dodatkov kot danes, vrjetno tudi zato marsikdo česa ni maral. Sama pa priznam, da sem se prenajedla šmorna, saj je bil pogostoma na mizi.

Beseda nagraužno je res malo močna in se strinjam, da se da zadevo drugače ubesedit, se pa pridružujem mnenju redkih v tej temi, ki pač več ali manj ne travmiramo za hrano iz otroštva.

Jedli smo velik zelja, repe, krompirja, krvavic in raznih krepkih jedi, ki so meni, takratni smrkli, silno neprijetno sedle in se večino od tistega spominjam samo težkega želodca, zamaščenega občutka in nikakršne energije. Pa da poudarim, nismo bili eksistencialno ogroženi in ni bilo treba teh delavskih jedi natepavati skoraj dnevno.

Potem so bile razne enolončnice, po možnosti z želodčki in ostalo drobovino, ki mi je dvigovala želodec. Pa dobri faširani šnicli (tako jim rečemo doma še danes, polpetov se pri nas ne je), pa kaki naravni zrezki v gobovi omaki, ampak večino skupni imenovalec premastno in nezačinjeno, ker v domači kuhinji bivakira železni repertoar - sol, poper, rdeča paprika, česen, rožmarin.

Ker mama ni sladkosned sem cmoke, palačinke in šmoren videla bolj ob redkih petkih, pa še to so navadno sledili kakemu krožniku repe, da ja nisem več ničesar mogla. Vse je bilo narejeno v obilici maščobe, čebula prepražena oz. zažgana skratka sila neimpresivno.

Od sladic se spomnim suhih biskvitov, bogo nadevanih potic, pa precej dobrih štrudljev od babice.

Naučila se nisem skoraj da nič in do prvega dne faksa bi lahko na prste rok preštel moje kuharske podvige. Od dne, ko sem prvič stala v "svoji" (študentski) kuhinji je šlo pa samo navzgor in sedaj vihtim kuhalnico kot se spodobi.

Zadnjih 5 let živim na svojem, na mamini košti sem približno 1-2x na 3 tedne in ponavadi komaj čakam da pobegnem. V svoj mali laboratorij s cca. 30 različnimi stekleničkami in zavojčki začimb iz različnih delov sveta, kjer kraljuje indijska kuhinja in kjer liter olja traja dolgo, dolgooo. Svet kjer se zraven krvavic je paradižnikova solata in kjer curry potresemo v govejo juho, če zadiši. Kuhinja iz otroštva, ki jo sicer gostje silno hvalijo, in mama velja za zelo dobro kuharico med žlahto, pa naj kar ostane 200 km stran od mene. Na jedilnik iz mladih let ne gojim čisto nobenih nostalgičnih spominov in čisto lepo shajam brez njega.

Škoda pravzaprav, za take spomine na hrano v otroških letih. Sicer nas večina ne travmatizira za hrano iz otroštva, če si pozorno brala gre bolj za to, česa iz prehrane v našem otroštvu se z veseljem spominjamo. Na srečo nas je takih več.

Sama se iz otroških let še najmanj spominjam sladic. Ob praznikih je mama sicer spekla odlično orehovo potico in občasno kakšne enostavne piškote, torte so bile na mizi moj rojstni dan in to je bilo v glavnem vse. Je pa bilo vedno veliko, res veliko raznega sadja na mizi in še dan današnji sadje naravnost obožujem.

So pa začimbe moja velika strast, a tudi to mi je nekako prešlo v navado od mame, ki je vedno rada poskušala kaj novega, le oče je bil tisti, ki je nergal, če je bilo na mizi kaj neobičajnega.

mamamia, Viva Meier je "travmiranje" namesto "travmatiziranja" uporabila v obratnem smislu. ;)

Ehh travmiranje je bil nekoliko neposrečen izraz na prvo žogo, v moji glavi pa zajema bolj pozitivne zadeve - pač nostalgijo in željo, da bi še kdaj okušali zadeve, ki ste jih jedli v mladosti (in pomanjkanje te dotične želje pri meni)

Saj sem tako razumela: nekaj jih ne travmatizira za hrano v otroštvu; a tudi mi drugi ne travmatiziramo, imamo lepe spomine, njen stavek sem pa jaz razumela, kot da je "travmatiziranje" tisto, kar mi s pozitivnimi izkušnjami občutimo; ampak pozitivne izkušnje in lepi spomini niso travmatiziranje; jaz sem jo razumela tako, da nas večina  čuti neko nostalgijo (kar pa ni travma) po hrani iz otroštva, ona pa na to nima lepih spominov.

"se pa pridružujem mnenju redkih v tej temi, ki pač več ali manj ne travmiramo za hrano iz otroštva." - Jaz to razumem, kot da ima VM travmo iz otroštva zaradi hrane, vsaj glede opisa, ki sledi temu stavku, in je zato tudi njen način prehranjevanja povsemd rugačen, kot je bil v otroštvu.

Pa saj ni pomembno, pomembno je to, da tu izmenjujemo izkušnje in vidimo, kako različne navade smo imeli.

Veliko jedi ste že naštele, ki smo jih tudi pri nas edli včasih. Za  zajtrk in večerjo so bili pri nas vedno žganci z mlekom, ki so bili zebeljeni samo ob nedeljah. Če je mama zbolela, pa je ata skuhal tačrne žgance z žonto. Zaradi teh žgancev smo kakšno krajšo mamino bolezen otroci komaj čakali.

Belega kruha nisem videla do osnovne šole. Nekoč sem se šla igrat k dvema otrokoma, ki jih ostali otroci ne vem zakaj, niso marali. Njihova mama mi je v zahvalo prinesla velik kos čisto belega, mehkega kruha, ki je dišal po kumini ali janežu. Vljudno sem se zahvalila in šla domov povedat mami, da sem dobila tak čuden bel kruh. "Kje ga imaš? Si pa ja prihranila košček zame?, A je bil dober" je bila navdušena mama. "Psu sem ga dala, ker je bil tako čudno bel!"

Sladoled je včasih pripeljal v naš kraj sladoledar z vozičkom. Imel je samo vanilijevega, vedno ga je zmanjkalo, pa zelo majhne kepice je imel. Potem smo imeli izlet s šolo v Ljubljano, šli smo v nek muzej. Mama ni imela drobiža in mi je dala s sabo bankovec za 20 dinarjev. Na vogalu hiše v bližini muzeja pa je bilo okence slaščičarne, kepica sladoleda po en dinar. Kepice so bile kar velike in različnih okusov. O kako je bil dober!

 Mene muzej ni dosti zanimal, porabila pa sem vseh 20 dinarjev tako, da sem kupila sladoled, šla okrog stavbe, pa po drug sladoled, dokler mi ni zmanjkalo denarja. In nisem bila ne prehlajena ne bolna, kaj je bilo v muzeju pa še danes nimam pojma.

Katrca11

no pa je uspelo xxs in vivi maierjevi uničiti eno najboljših tem na forumu. Punce ne dajte se :), vse ostalo je super napisano, odlične ste.