Hrana naše mladosti

Naše mame so res znale se znajti s tem kar je bilo na voljo. Mi smo jedli tisto, kar smo lahko doma pridelali, vse ostalo je bil luksuz, ki je bil redko na voljo ali pa ga sploh prav poznala nisem. Še zdaj se spomnim, ko me je najstarejši brat prvič peljal na pico, sem morala biti že okoli 10 let stara. Pa to je bila ja izpolnitev sanj, da sem dejansko lahko probala to čudo. 

Moja mama pa je bila zelo dobra kuharica in še vedno je. Nihče ne zna naredit tako dobrega pečenega krompirja in pišeka kot ona. Pri nas je bila bolj zanimiva sestra, ki je šla v LJ študirat in se tam seznanila z novimi začimbami. Ko je potem enkrat doma naredila testenine z vsemi temi njenimi dodatki, smo vsi samo vihali nosove. 

Moje mnenje pa je, da neka punčka tam pri 25 letih...nekaj let gor al dol, ne more imeti enakih spominov na "hrano naše mladosti", ker je pač premlada in je imela polno rit vsega od rojstva dalje. Ker se je pač dalo vse dobit v trgovinah. Tisti, ki gremo proti Abrahamu, pa tisti še starejši, pa imamo pač drugačne spomine. Ki so povezani tudi s tem, da se takrat precej dobrot ni dalo kupiti...banane, pomaranče, mandarine...je bil pravi praznik, ko smo si to privoščili, če je kdo prinesel iz Avstrije, Italije. Da ne rečem, kako na tanko smo Ramo mazali, da je bila za dlje. Pa kak praznik je bil kakšno soboto, ko smo si za zajtrk razdelili en par safalad na 4 dele. Pa včasih je očka za v nedeljo prinesel kakšno flaško kokte ali ore, kupljene pri enem gospodu, ki je to doma delal. Pa bazooko sva z bratom dobila, je mama eno razrezala na 4 dele. Pa mama je včasih spohala mesni doručak od Gavrilovića, kako je bilo to dobro (takrat, seveda). Pa sladko zelje z majhnimi makarončki in potem na krožniku še mal s sladkorjem posuto...Pa kruh namazan z domačo mastjo in posut s sladkorjem. In to niso nobene travme iz otroštva. Tako je pač takrat bilo in jaz imam na otroštvo lepe spomine. Res je pa tudi, da bi mi šel zdaj pohan doručak težje po grlu, pa kokte tudi več niso enakega okusa, pa makarončki niso več tako dobri, kot tisti takrat...

Meni je težko razumljivo, da kdo napiše za svojo mamo, kako da je kuhala ogabne reči. Ker je meni vse, kar pride izpod roke moje mame, nekaj lepega, dobrega, domačega, toplega...in vidim, da enako čutijo naši otroci oz. njeni vnuki in si želim, da bi nekoč bila tudi sama, kot je moja mama. Z vso njeno potrpežljivostjo vred.

S temle se pa v celoti strinjam, drugače je bilo biti mlad, če si se rodil na polovici 20. stoletja, ali pa 20, 30 let nazaj. V standardu mislim, kot je napisala Ognjič. Ko sem bila jaz majhna, se še dudke ni dobilo, je rekla moja mama, zdaj se pa dobi čisto vse, si pa marsikdo tudi ne more kupiti. Vmes je bila pa vsesplošna blaginja, res redki so zelo slabo živeli.

Mogoče je Vivo malo zaneslo, vsaj upam.

Ognjič!

Natančneje si ubesedila moje razmišljanje na strani 3.

Popravek: stran 5
marjja

Kaj vem, po moje se malo tudi naši medsebojni odnosi kažejo v tem, kako gledamo na hrano, ki nam jo je mama pripravljala? Za nobeno reč, ki jo je mama pripravila, a je nisem marala (pa jih je bilo kar precej, sploh stročji fižol vomaki in karkoli s svežim paradižnikom, pa zajec v omaki ...), ne bi njenega truda dajala v nič. Tudi me niso silili jesti ničesar, kar nisem marala, morda je tudi to eden od razlogov, da se spominjam le lepih reči?

Kakorkoli, krompir, kot ga moja mama speče, so zame nedosegljive sanje, enako zrezki v omaki. Za vnuke pa so neprekosljivi njeni "čufti". Lasagne pa niti slučajno ne sme delat, jim njen način nikakor ni všeč. A to so že drge zgodbe.

Ja, se strinjam, pri mamini in babičini kuhinji je prav posebnega pomena emocionalna vrednost. To je tako, kot če te nekdo poboža  - saj je v redu, ampak najbolj pomembno je, kdo to naredi, enkrat bi se razlezel od ugodja, drugič te pa spreleti groza. Enako verjetno reagiramo na, kaj pa vem, pečen krompir, zeljne krpice, kuhane kurje vratove v juhi.... ni važno samo kaj, ampak predvsem kako in kdo; kot pač še pri mnogo drugih stvareh.

Ognjič, s tem se pač ne morem strinjat..sama jih štejem 26, pa definitivno nisem imela "polne riti vsega", me je kar zabolelo, ko sem prebrala ta stavek..strinjam pa se, da imajo/imate starejše generacije definitivno drugačne spomine na otroštvo in mladost, kot jih imamo mi, ker se marsičesa ni dalo dobiti. Ampak tudi 25 let nazaj ni bilo vsega v izobilju, tako kot je zdaj...ne spomnim se, da bi kdaj npr. kupovali marmelado, sirup za razredčit, krompir, zelenjavo, itd, ker smo imeli vse domače..za to je seveda skrbela ljuba stara mama..potem se je pa z leti vse skupaj spremenilo, prišla je bolezen, starost..in postopoma se je veliko stvari preprosto začelo kupovat v trgovini. Definitivno pa lahko rečem, da me na otroštvo ne veže "polna rit vsega", kar se da dobiti v trgovinah, ampak preprosta, domača hrana, ki jo je z ljubeznijo kuhala stara mama ter tiste pisane penice, ki jih je sosed prinesel iz Italije, ker se jih tu ni dobilo. Kupovali smo edino dosti sladoleda, posebej žogic in lučk..pa tiste zelene bonbone s križem, so bili vedno na zalogi. Drugega pa bolj malo, smo imeli dovolj domačih stvari.

Nikoli v življenju pa ne bi mogla reči, da sta moja stara mama ali mami kuhali ogabno, čeprav mi kdaj kaj tudi ni bilo všeč. Ju veliko preveč cenim za kaj takega.

Pa brez zamere.

NaturensGalleri

Draga Naturens, saj včasih je bilo res nobel vse kupiti, ampak če ste imeli doma, potem pač ni bilo treba kupiti in si bila samo na boljšem. Dobro, domačo hrano bi danes marsikdo še preplačal, samo da bi jo imel. Nikar ne žaluj, če niste kupovali marmelad, sokov. Saj si že nekaj časa na Kulinariki in vidiš, kako ponosno povemo, da same ustvarjamo, ker samo tako vemo kaj pojemo. Meni se ne zdi, da si bila za kaj prikrajšana, oprosti, če se motim.

Meni ne gre iz glave Katrca11, kot v risanki jo vidim, kako pridrvi okoli vogala, še umazana od prejšnjega sladoleda, že v vrsti za novega !

lp

naor, daleč od tega, da bi žalovala ali mislila, da sem bila prikrajšana za karkoli..ravno nasprotno, veseli me, da sem imela na razpolago vse domače dobrote. Ujezila me je izjava, da smo tamladi "imeli polno rit vsega od rojstva naprej", kar pač ni res. Čeprav nisem stara 50 let, znam ceniti dobro domačo hrano in babičino kuhinjo in svojega otroštva ne bi zamenjala za noben denar, ker je bil čar ravno v tem, da skoraj ničesar ni bilo treba kupiti, ker smo vse imeli doma..smo pač jedli tisto, kar je bilo na razpolago, brez zmrdovanja. Z veseljem smo obdelovali njivo in jedli domače slive in hruške. Čeprav njive zaradi spleta okoliščin nimamo več, sem zdaj dovolj stara, da sama obdelujem manjši vrt s pomočjo znanja in izkušenj stare mame in to mi pomeni več kot vse trgovine. Če je moj zapis izpadel tako, da se jezim, ker sem morala jesti domačo hrano, se opravičujem.