Kako doživljamo in pojmujemo smrt

17. okt 2007 19:52

Tudi meni je bilo zelo hudo, takrat ko mi je umrla mama.Nikakor se nisem mogla potolažiti.Veliko sem prejokala .Prijateljica mi je svetovala, da naj obiščem neko gospo in da naj se pogovorim z njo o moji bolečini. Sprva nisem hotela iti, a ker je bilo pa prehudo sem le šla. Veliko sva se pogovarjali, marsikaj mi je povedala, najbolj pa se spomnim besed , ko mi je rekla, da ne smem tako zelo, zelo žalovati, ker je zaradi tega mamina duša ujeta med dvema svetovoma in ne more ne naprej , ne nazaj. Moram se potolažiti in spustiti dušo naprej. Težko je bilo. Vendar sem se velikokrat spomnila na te besede in sčasoma mi je bilo lažje.

Očeta imam še živega. Velikokrat ga obiščem in on je zelo vesel vsakega obiska. Pravi mi, da naj sedaj pridem k njemu, da se še kaj pogovoriva in obudiva spomin na mamo, na stare čase, ko je še živ in ne takrat ko bo umrl, in da mu hodim "kurit" na grob. To so njegove besede, ki so slišati malo grobo, vendar v bistvu ima prav. 

marja

17. okt 2007 19:56

Moje najhujše soočanje z njo je bilo pri 21 letih, ko sem zgubila moža. Ne bi razlagala, ker bi bila predolga. Sedaj sem zgubila očeta. Mislim, da je najbolje , da se čimmanj ukvarjati z mislimi in razglabljanju. Trdnost pomeni, nasilno misli prekinjati-ko je čas za to in misliti, da je tak zakon življenja. Tolažiti se z hrano in veliko, veliko delati. Obogatiti si moramo življenje se ga veseliti in uživati in se zavedati, da je Življenje kakor kurja lojtra...... A. Smolar -mal heca mora bit ! ham-njam

17. okt 2007 20:10

...... premalo je strani, da bi lahko napisala vse izkušnje in doživetja ob izgubi meni dragih. Odhajali so že od otroštva naprej.

Večina jih ni nikoli umrla, vseskozi so del mojega življenja. Že dolgo vem, da je smrt del življenja, da čas celi rane, da je potrebno nam drage spustiti, da odidejo, kajti le tako se mam brez bolečine vračajo in so z nami, ko jih najbolj potrebujemo.

In res je tako, kot je napisal Norman V. Peale " Ne stojte na mojem grobu, nisem tam."

Veliko me je njihova izguba naučila in za to sem jim zelo hvaležna.Ko sem izgubila oba starša (dokaj mlada) sem dobila največjo dediščino, kar sem jo lahko. Vsak trenutek mi je dar, tudi tisti, ki ni po moji volji. Vem, da smo tukaj z določenim namenom ......

 Zavedam se kako krhki in ranljivi smo, da je škoda zapravljati življenja za malenkosti.....

Kar nekaj let sem bila stalen gost v domu za starostnike in nikoli ne bom pozabila, kaj mi je rekla Starinova mama ob njeni zadnji uri: " Veš kaj je najhuje v življenju? Da ob zadnji uri spoznaš, da sploh živel nisi".

Ja, živeti je treba!!! Žal smo v večini zamenjali osebe za stvari, ki niso tople ..... tudi ob zadnji uri nam ne bodo stale ob strani....

 In še besede moje mami: " Ne stoj kar naprej na grobu in ne prižigaj sveč. Raje pojdi k živim, oni te bodo bolj rabili. Glej le, da grob ne preraste plevel."

Hvala vsem, ki ste se dotaknili mojega življenja in mi v srcu pustili toliko topline. Ste v meni in vem, da me ne boste nikoli zapustili.

 

 

kobra 1

17. okt 2007 20:21

ena mš, kurjo lojtro izvajajo Leteči Potepuhi, ne Adi Smolar Drugače pa, da pristavim še svoj lonček v debato o smrti: smrt je prav tako kot rojstvo del življenja in kot tako jo jaz jemljem. Nobenih cirkusov, nobenih ceremonij se ne udeležujem, itd. Glede očitkov iz ene druge teme: vem, kaj pomeni izguba, še predobro. Vem, kaj pomeni radost, kaj žalost, kaj izguba, in kaj pridobitev. Še zlasti, ker sem nekoč smrti sam zrl oči in visel na nitki, ali se bom izlizal ali ne. Zato me pa pogreje vsakič, ko se naredi cirkus okrog, oprostite izrazu, crknjene tako ali drugače znane osebe, redkokdo pa opazi brezštevilne mrtve in umrle, ki umrejo vsako sekundo (!) na tem planetu, ogromno je otrok. Le-te večinoma opazi samo statistika. Zgolj v razmislem in opomin ... Namesto zaključka: pod pojem smrt jaz dajem tudi odstranitev trupla po smrti, v splošnem se temu reče pogreb, če se ne motim. Govorim zase, ne na splošno: če se mi kaj zgodi in bom mlad umrl, bom šel za rezervne dele in tako nekomu drugemu omogočil živeti naprej. Če pa umrem kot starec, me bodo sežgali in pepel raztrosili, najraje bi videl da v čistilno napravo, ker je okolje že itak preobremenjeno. Pod nobenim pogojem pa ne bom svojim morebitnim potomcem zapuščal bremena plačevanja najemnine na Žalah. Lahko pa mi verjamete, da se bom potrudil, da bo slika v njihovem spominu name kar najlepša in najpozitivnejša, in to je tisto kar zame nekaj šteje. Zgornji prispevek ni nobeno norčevanje, ampak popolnoma resno izraženo moje mnenje, da ne bo nesporazumov. Andrej

17. okt 2007 20:29

Jah, hvala, čeprav teško verjamem drejček. V ušesih mam še zmer Adija. O tvojem razmišljanju pa samo to, da vem, da nas strah dela preveč trdne in postanemo za okolico brezsrčni. ham-njam

17. okt 2007 20:36

Andrej, tistih, ki umrejo vsako sekundo, se spomnijo njihovi bližnjii, nekatere znane osebe pa se bodisi z glasom, karizmo bodisi z drugimi dejanji dotaknejo večjega občinstva. Ki ne dela cirkusa, ampak žaluje.To pa ne pomeni, da je temu občinstvu vseeno za vse anonimneže, ki se razsujejo po cesti ali kako drugače umrejo oziroma pa tvoje crknejo. To z "rezervnimi deli" je pa sicer lepa gesta in jo tudi sama zagovarjam. petkica

17. okt 2007 21:08

Kar ne morem nehati jokati...... Lepo je da ste odprle to temo, se večkrat vprašam kako težko se je sprijazniti s smrtjo in kako boleča zna biti. Mene najbolj mori dejstvo, da mi bo umrl moj življenski sopotnik, ker živiva en za drugega, misliva isto, se dopolnjujeja .... Ravno danes sva se o tem pogovarjala, njemu je umrla mama pri 53 letih z rakom. Verjetno če bi imela otroke, ne bi imela čas debatirati o tem. lp, pinka

17. okt 2007 21:12

pinka, dej no, upanje umre zadnje. Sicer pa kako pa veš, da bo pred tabo? ham-njam

17. okt 2007 21:46

Nekateri govorite o tem, da dovolite, da po vaši smrti, uporabijo organe,ipd. Če se ne motim, je potrebno podpisati oporoko še za časa življenja; vaše želje ali želje svojcev po smrti ne veljajo... http://www.slovenija-transplant.si/ veverica Sporočilo je spremenil(a) veverica dne 17. okt 2007 21:47:57

17. okt 2007 21:49

escada, s temo si pa "zadel". Tako globoko čuteči so prispevki, da res uživam ob branju. Moja bolečina ob izgubi drage osebe še ni izzvenela v celoti, zato bi rada povedala samo tole: dokler nam je dano, da smo skupaj s tistimi, ki so nam najdražji, bodimo v resnici z njimi, strpni, pogovarjajmo se, poslušajmo se.  Včasih imam občutek, da živimo nekako drug mimo drugega, ko pa se življenje konča, ni vrnitve. Ob smrti stare mame sem se tega zavedla. Nisva živeli skupaj in ko je ni bilo več, sem se začela spraševati, kako je ona sploh živela v svoji mladosti. Nikoli mi ni tega povedala sama, jaz je pa tudi nisem spraševala, ker me takrat to "ni zanimalo". Sem imela svoje življenje in svoje probleme. Z možitvijo sem dobila čudovitega tasta, ki mi je resnično pomenil več kot lastni oče, s katerim nisva bila na isti valovni dolžini. S tastom sem se lahko sprehajala, pogovarjala, plesala, kregala, skratka, bil je vse tisto, kar naj bi bil Oče. In sedaj ga ni več; minili sta dve leti, pa se še vedno velikokrat ujamem ob misli, kaj bi on naredil, kaj bi predlagal, kaj bi..., zakaj ga nisem vprašala..., zakaj mu nisem povedala...  Pa ni več možnosti, sem zamudila...

Radi in lepo se imejmo 

Ava