Kako doživljamo in pojmujemo smrt

Dostikrat sem se že soočila s smrtjo, tudi najbližjih.... takrat mi je bilo vedno zelo hudo, ampak čas je enkrat počasi drugič malce hitreje zacelil rane.... takšno je pač življenje. Drejček, na nek način se strinjam s tabo...razumem kaj si hotel povedati in tudi jaz si življenjski ciklus razlagam podobno, čeprav z večjo mero sočutja. Vem, da nas vse 1x čaka konec poti, hkrati pa nočem da bi ta prišel še kmalu, tako zavoljo mene kot drugih. Enostavno jih imam preveč rada in čutim, da je še ogromno stvari, ki bi jih rada delila z njimi..... še v tem življenju. Naj nas tole soočenje s smrtjo opomni na resnično pomembne stvari v življenju. Moji najdražji, rada vas imam. katjushka

Mojemu očetu je bilo 58 let ko je po težki bolezni umrl. Takrat sem bila stara 30 let.Čeprav smo njegovo smrt pričakovali, je bilo zelo hudo. Tako mlad je bil še, toliko načrtov je še imel, tako zelo ga pogrešam še danes. Saj ne morem niti pisati več, a nekomu moram zaupati svojo bolečino. Umrl mi je namreč tudi še ne 23 letni sin, bila je nesmiselna nesreča in dva meseca za njim še moja 67 letna mama, ki ni mogla preboleti vnukove smrti, bila je hud diabetik in njeno srce izgube ni moglo prenesti. Letos mineva že 23 let od njune smrti, a bolečina je še vedno tu. To pa sploh še ni vse.Pred 5 leti mi je nenadoma umrl mož in čez slaba dva meseca - na silvestrovo se je ponesrečila še moja najljubša sestrična, bilo ji je komaj 41 let.. Hudo je, pogrešam jih vse , a čutim, da so z mano sleherni trenutek, vem da bedijo nad nami, ki smo še tu. Hvala, da ste odprli to temo, zdaj še bolj vem, da si lahko tudi žalost delimo. daga

Na kulinariko sem "pokukala" samo tako,da si malo odpočijem dušo,pa sem našla to temo.Ni šlo,da se ne oglasim. Smrt,kako jo doživljamo? Zelo težko rečem,kako se počutim.Včeraj smo pokopali tasta.Nekaj dni nazaj,sem med tem,ko smo čakali dežurnega zdravnika,glavo naslonila na njegovo ramo,in mu tako,v mislih povedala,kaj čutim do njega.Nisem vedela,da je to moje zadnje sporočilu njemu,da je dober,da ga imam rada,da naj mi bo naprej dober,kot oče..........V teh težkih trenutkih zdaj,mi je tolažba to,da se zavedam,da sem mu že davno pokazala da je bil eno veliko sonce. Zdaj njegovih žarkov ne bo nikoli več. Saša

Ali ste opazili, da je skupni imenovalec tehle postov to, da je izguba naših bližnjih v bistvu povzročila, da smo se malo bolj srečali s sabo? V enem postu sem prebrala, da se je ena (mislim, da tabina) trudila, da bi otroke naučila, da je smrt en normalni dogodek, pa da ji to ni uspelo, ker sedaj otroka trpita, ker je nekdo od starih staršev umrl in da hodijo na terapijo. Po mojem ti je pa uspelo. Otrokom in sebi si pokazala, da gre za neizogiben dogodek, ki pa je zelo boleč in ga je treba predelati. In si tudi pokazala enega od pravilnih načinov, da se to predela - s strokovno pomočjo. Morda bo še koga, ki tole slučajno prebira, to opogumilo, da ne bo sam tlačil svoje bolečine, temveč poiskal pomoč. Vendelina jr.

Popolnoma se strinjam s tabo Vandelina...zakaj se sam mučiti s tem, ko pa lahko poiščeš pomoč, saj ni nič slabega v tem. Svoji ženi sem to predlagal, pa nevem zakaj se noče odločit....gledam jo iz dneva v dan kako trpi, sama sebi sploh ni več podobna in po pravici povedano mi daje vzrok, da me mora še zanjo zelo skrbeti... Upam le da se bo mogoče vse skupaj malo umirilo, res je, da je vse skupaj še zelo sveže.. Escada Sporočilo je spremenil(a) escada dne 18. okt 2007 09:34:34

Mene ste pa kar razžalostili. Sicer sama nimam nekih izkušenj s smrtjo bližnjih (razen ome, ki me je vsekakor prizadela), ampak se vseeno bojim smrti. Tako zelo bojim, da moram glede tega iskati strokovno pomoč. Ne morem se sprijazniti, da živiš potem pa te kr naenkrat ni. Garamo v službi, garamo v šoli, ustvarjamo lepe družine, topel dom in pol moraš kr naenkrat it. Ja spominjale se te bosta še dve-tri generacije, potem pa bo kot da te nikoli ni bilo... Mislim, da imam že pravo paranojo pred smrtjo. Tolažim se s tem, da morda naša duša nato gre nekam, ampak... Zakaj ne moremo večno živeti????? Zakaj bom nekega dne ostale brez staršev, partnerja, kolegice ali koga drugega? In zakaj bodo nekoč moji otroci ostali brez mame, nečaki brez tete itd.? ZAČETNICA

Zakaj ne moremo večno živeti?????

Zato, začetnica, ker se potem ne bi veselili življenja.

 

Jaz sem s smrtjo opravila. Pobotala sem se z njo. Ne bojim se je. Vem, da je tu nekje, pretežno zahrbtna, a včasih tudi milostna. Ko umrem, naj uporabijo moje "rezervne dele", kot je rekel drejcek. Vsi doma smo sklenili, da darujemo svoje organe. Meni je vseeno, kaj bo z menoj, ko umrem. Ne verjamem v posmrtno žvljenje in podobne reči, ob smrti bližnjega se tolažim z lepimi spomini nanje. Če kdo najte uteho v veri, tudi prav. Meni ne znese.

Meni največ pomeni polno življenje tukaj in zdaj, zato živim, kot živim - obdana s tistimi, ki jih imam rada in ki imajo radi mene, dajemo in razdajamo se eni drugim, življenje uživamo v vsakem njegovem trenutku in tudi zdaj, ko smo žalostni, se spominjamo vseh veselih trenutkov z našim dedijem, ki jih je bilo res neizmerno veliko. Tudi s solzami v očeh, ko privre na dan še kak poseben dogodek, a to sodi zraven. Mamamia

mamamia

Najprej mi je umrl dedek. Z njim sem se o tem že vnaprej pogovarjala. Obljubila sem mu da mu bom nosila rožice na grob. Tega je že nekaj let nazaj. pa se še vedno nisem sprijaznila s tem da ga ni. Imam mu še veliko za povedati, pa ne morem. Ko sem bila majhna mi je rekel: "Ko sem šel v trgovino sem trgovke vprašal če imajo kaj za mojo barčico" , tako mi je rekel vsakič ko je prišel iz trgovine in dobila sem liziko. Za rojstni dan pa se je pripeljal s kolesom do nas in s cekarjem polnim sladkarij. Bomboniera obvezna. Pa ko je kravice pasel sem bila z njim. Njega so kravice imele zelo rade. Odkar ga ni se je v tisti hiši vse "podrlo". Nikoli več ne bo kot je bilo. Jaz se smrti bojim, še bolj pa tega da bi koga izgubila. Moji starši ne smejo umreti, to bi zame bil konec sveta. Sedaj je najlepše obdobje v mojem življenju, ali kdo pozna recept da ustavim čas? kordelina

Prebiram te vaše misli in imam solzne oči. Imam srečo, da imam še oba draga starša, čeprav imata že oba 82 let. Vendar, ko ju gledam se mi zdi, da nikoli ne bosta umral, da sta še vedno mlada, in prav strah me je tega dne. Res pa je, da premalokrat svojim dragim pokažemo ali jim rečemo, da jih imamo radi. Ko mi je urma moja najdražja babica (mamina mama) sem imela 14 let, mama in oče sta bila pri njej tisti večer, mene sta pustila doma. Nekaj mi ni dalo miru, sedla sem na večerni avtobus in se odpeljala 5 km daleč proti babičini vasi, še 1 km pešečila po temi in prišla k njej v zadnjem trenutku. Zapirala je oči in jih za vedno zaprla. Še vedno pa se mi zdi da vonjam kruh, ki se je pekel v njeni krušni peči, njeno marmelado iz češpljev z olupki vred, ki nam jo je z veliko skrbnostjo namazala na kruh tanko kot le kaj, da je nekaj privarčevala. Spomini ostajajo, sami lepi. Zelo me je prizadela tudi smrt tašče in tasta, ki sta pred 11 leti umrla v razmaku samo 2 mesecev, tast po poškodbi hrbtenice na vozičku, ni prenesel smrti žene, s katero sta bila zelo povezana in je po dveh mesecih shiral. Pred 14 leti pa mi je umrl nečak, komaj 20 let, ki je začenjal življenje. Hudo je bilo. Ob gledanju slik ugotavljamo, kakšen bi bil sedaj, kakšni bi bili njegovi otroci...je res moral umreti tako mlad.. Ja, strah me je smrti mojih najbližjih, staršev, otrok, moža, moje smrti pa me ni strah.

Smrt ima multiple personality disorder - enkrat je videti kot srecna milost, drugic kot krivicna prasica, tretjic kot logicen zakljucek, cetrtic spet kot vaski norec na kupu gnoja. Jaz se z njo na bojni nogi srecujem v sluzbi, v zadnjih petih letih je umrlo nekaj mojih srcnih dragih, in vse, kar lahko povem, ne da bi se spuscala v globoko osebne razlage, je to, da se nisem nasla (vprasanje, ce ga kdaj bom) enostavnega odgovora na glavne eksistencialne dileme - se da pa med razmisljanjem o njih veliko naucit, o sebi in o drugih, pri cemer je najvaznejsa toleranca. lp, proxima