Kako doživljamo in pojmujemo smrt

SMRT : " Sem pa res ena čudna, uboga stvar. Edina sem, ki nima par".

( mogočeje je pa osamljena, ker nima para in je zato tako nenasitna)

kobra 1 Sporočilo je spremenil(a) kobra 1 dne 18. okt 2007 20:58:48

Smrt. Ja, ta stara gospa s koso. Danes jo sprejemam tako kot rojstvo,saj je obvezen del življenja. Pa ni bilo vedno tako. Pred devetnajstimi leti sem ji sama zrla v oči, kajti, zbolela sem za rakom in zdravnik je povedal možu, da sem prišla prepozno. Takrat sem si rekla: ne, saj še ne more biti vsega konec. Nekako sem preživela s pomočjo zdravnikov, družine, svoje vztrajnosti in vere v življenje ali pa sreče. Najbrž še nisem bila na vrsti. Ali pa sem bila poklicana, da pomagam drugim osebam, ki sedaj zbolevajo za to boleznijo. Že vrsto let opravljam prostovoljno delo na tam področju. Drugič sem se srečala s smrtjo pred štirimi leti, ko mi je umrla mama, tašča, družinska prijateljica, sosed, ki je bil izjemen človek, še ena prijateljica in to vsi v roku dveh mesecev ter isto leto še možev stric, sodelavka in še gospa, s katero sva bile skupaj v zdravilišču. Tisto leto je bilo ena sama velika bolečina. Še danes boli, vendar čas celi rane. regina

Zakaj mora bit smrt, mi je lepo in zelo logično razložil oče, ko sem bila še čisto mičkena, cca 4 leta (in že takrat grozno radovedna - in s takimi vprašanji mi je mami navadno poslala k njemu;) oz. kam drugam;). Rekel je, da morajo stari naredit prostor za nove, ker so otroci pač tako luštkani in če bi stari kar ostajali navsezadnje ne bi bilo dovolj hrane ne za ene, ne za druge. NO, imela sem več prijateljev med otroci kot med "starimi", tako da se mi je vse skup zdelo kar pravično in sem bila zadovoljna. Čez kako leto ali dve, ko sem imela 6 let, mi je umrla najljubša babica. Bila je en redkih ljudi, o katerem nihče ni nič slabega vedel povedat. Bilo mi je grozno hudo in vem, da sem si želela na pogreb, vendar me niso vzeli sabo, ker so mislili, da mi bo prehudo in da sem premala. Takrat sem bila z bratovo varuško, ki ni imela popolnoma nobene empatije in bilo mi je res grozno! Kasneje jima je bilo žal, seveda sta mi hotela najboljše, sem se zaklela, da bom svoje otroke vprašala, če želijo it na pogreb, pa bilo koliko da bojo stari... Prvič sem pomislila na to, da bo umrla, ko smo jo šli obiskat v bolnico 3 dni preden je umrla in so se njeni otroci pogovarjali, da si želijo, da bi umrla, da se ne bo več tako grozno mučila...Vem, da sem si govorila, da bi bilo prav, da si to želim in da ne smem bit tako sebična in je hotet met tu, ker se je na koncu res matrala (imela je raka). Ko je umrla, je bilo očetu (bila je njegova mami), pa tudi mami zelo hudo, ker je bila res pozitiven človek. In ker jaz ne bi bila jaz, če ne bi hotela popravit, kar se mi je zdelo narobe, sem pač v svoji otroški naivnosti nekak hotela naredit stvari spet prav tako, da sem napisala pisemce kot da ga piše ona, da ji je dobro in da nas vse lepo pozdravlja, nekaj v tem smislu... in ga dala v mini kuverto, ki sem jo naredila in rekla, da je to pisemce prinesel bel golobček (zato je morala bit kuverta tako mala, ker mi sicer nihče ne bi verjel, da jo je lahko prinesel golob... hehe, sem mela vse premišljeno:)) No, ko sem to odnesla staršema, sta se še bolj zjokala in torej ni imelo takega učinka, kot bi si ga želala in nekak se mi je zdelo, da mi ne verjameta in sem ju še prepričevala, da ga je res prinesel golobček:) Ne hodim na grobove, vem, da ji to ne bi nič pomenilo. Kadar pa grem, ji nesem majhno svečko, ki ni v plastiki;) ali šopek, ki sem ga sama naredila. Zato pa se nanjo toliko večkrat spomnim v kuhinji, ko pečem, ko šivam, ko ustvarjam. Kristalno jasno mi je, od kod mi ti geni. In sem ji hvaležna zanje. In ko se mi hudo mudi in mora zadeva uspet in nimam možnosti "popravnega izpita" in zajamem sapo in samo delam in ratuje in ko končam zadnji detajl, takrat ji pomežiknem in rečem: "hvala, babi! za gene, če ne drugega;)" In če obstaja kjerkoli, se mi zdaj dol smeji:) Še vedno jo včasih sanjam, včasih mi kaj "svetuje", vedno je pozitivna:) Njeni geni živijo dalje:) Ko igram klavir, se spomnim nanjo, navsezadnje sem edina od njenih vnukov, ki ga zna uporabljat za kaj drugega kot za naslanjanje. Ta babica je bila namreč res fajn, vse je znala, vedno je znala naredit iz nič nekaj in bila je neverjetno iznajdljiva! Nič od tega za ostale ne morem rečt, se pač nismo ujeli. So sicer vsi (obe babici in oba dedka) že pomrli in seveda po Murphiju po takem vrstnem redu kot bi mi bil najmanj všeč, ampak moram priznat, da prav zelo žalovala za nobenim od teh ostalih nisem. Mi je bilo hudo, ampak predvsem, ker je bilo hudo mami in očetu, meni osebno pa ni ostala za njimi nobena praznina... Slišalo se bo zelo grdo, ampak smrt moje prve pričke me je veliko bolj prizadela in veliko bolj jo pogrešam. Navsezadnje me je ona potolažila, ko sem bila žalostna, nobeden od teh treh pa nikoli. Imela je rada oba moja starša, kar zanje ne morem rečt... Skratka, koliko žaluješ, je po mojem odvisno od tega, koliko si pač povezan s tem človekom, koliko sta si dala... To ni vedno povezano s časom, koliko sta bila skupaj, čeprav brez nič ni nič, ampak ni najpomembnejši... Bili smo namreč tudi pri drugi babici dostikrat, celo večkrat kot pri moji ljubši, seveda, saj je umrla skoraj 20 let kasneje, vendar pa mi je tista babi veliko več dala. Naučila me je plest, recimo, čeprav sem bila še čisto mala - in še zdaj znam. Pa prva peciva sem po moje tudi z njo spekla;) Živo se še spomnim, ko je oče rekel, ko mu je mama umirala, da si samo ob takih trenutkih pa želi, da bi bil veren. Atistom velikokrat očitajo, da smo pesimisti. Dawkins odgovarja, da smo še večji optimisti, ker vemo, da je to življenje eno in edino in ga je treba zato toliko bolj izkoristit! V dokumentarcu je posnet na neki krasni gori, ko govori, kako ljudje vedno pravijo: "mora biti še nekaj več kot je to življenje!", on pa jim odgovarja: "Pa kaj več še hočete!" in nakaže z roko v smislu "poglejte okoli sebe..." Veri

Kljub temu pa je bila zame hujša izkušnja s smrtjo tista, pri kateri je smrt samo "mimoišla" in se je vse srečno končalo. V prometni nesreči je bil nekaj časa nezavesten moj ljubi, ni se ga videlo, v čisto zdručkanem avtu... Nisem si mogla predstavljat, da bi tam lahko kdo preživel, klicala sem ga 4x, on pa se 3x ni oglasil. Takrat so moji možgani, ki me še nikoli prej niso pustili na cedilu, popolnoma zablokirali: ponavaljali so samo eno misel "to se ne dogaja! to ni res, to ni res!" in sploh niso pustili ničesar drugega blizu! Lahko sem sicer zlezla iz avta z zlomljeno stegnjenico, povedala ljudem, koliko ljudi je še v avtu, vse, ampak moji možgani so se čisto zarotili proti meni! Vedela sem, da ga imam zelooo rada, ni se mi pa niti sanjalo, da tooooolikooooo!!! No, potem se je prismejal ven s prebito ustnico, živ in zdrav, sicer s pretresom možgan, ampak sicer ok:) Nobenih posledic:):):) Nikomur ni bilo jasno, zakaj se mi pol leta na berglah ni zdelo tako hudo, hehe:) Mela sem jih sicer poln kufer, ampak se mi je zdelo več kot fer - sem se zmenila, da imam lahko vse polomljeno, samo da je živ:) Se pa zato še danes malo bolj bojim, ko kam dalje gre z avtom ali letalom, to je kar zoprno takrat, vendar ima pa tudi dobro stran, da se zato ostali čas bolj trudiva, da se imava fino skup. Vedno sem bila bolj borec in vedno sem videla nek način, kako it dalje, karkoli se mi je že zgodilo. Ko pa sem po tem dogodku razmišljala o tem, kaj bi naredila, če bi se mu kaj zgodilo, pa ne samo, da nisem videla nobene poti, ampak sem ugotovila, da je niti ne bi hotela najti... Takrat si nisem predstavljala, da bi sploh želela karkoli probavat živet naprej, no, zdaj ko imava pa punčko, pa seveda bi - zaradi nje, ampak vem, da ga pa zadavim, če ga dobim na onem svetu;), če bi mi to naredil. NO, on itak pravi, da se nimam kaj bat zanj, ker kopriva ne pozebe:) (se pa malo hitro polomi ta moja kopriva;) Moje smrti me ni strah, nikoli me ni bilo, pa me je parkrat kar lepo povohala, ampak očitno ne dišim preveč dobro;) No, to pomanjkanje straha tudi ni vedno dobro, ker lahko včasih zato preveč tvegaš... En primer: ko je umrla ta babi, me je tako zelo firbec matral, kam je šla in kaj je z njo, da sem hotela it pogledat - odšraufala sem žarnico in porinila prste v navoj, saj so mi starši lepo razložili, da te to lahko ubije. No, mami je prehitro vstopila, kasneje sem še enkrat probala in me je streslo, ubilo pa ne, potem pa nisem več probavala, ker sem si rekla, da bom to itak še zvedela, kako bi bilo v tem življenju pa ne, če to naredim...Samomor kot način reševanja problemov, pa se mi je vedno zdel zelo strahopeten. Ubit se je bilo za moje pojme vedno lahko, ker je kot skočit iz visokega, samo odnat se moraš - borit se je pa težje - in nikoli nisem marala stopat po lažji poti;) Zato pa me mate še danes tu, hehe;) Ko so se pa zdravniki kdaj bali zame, ko sem mela kake hujše napade, pa se sploh nisem obremenjevala s tem. Vedno sem vedela, da se bom zlizala, sploh jih nisem jemala resno, se mi zdi... Včasih se mi je zdelo prav hecno, kaj paničarijo okoli, ko je pa itak jasno, da mi nič ne bo:) Tak da, dragička, se nimaš kaj bat zame, moje razmišljanje o smrti postavljeno nekam daleč v prihodnost. Rada mam samo stvari pošlihtane za nujne primere, da vem, kaj bi naredila oz. da vem, da bo za moje ljube poskrbljeno, da se jim ne bo treba v vsej tisti žalosti še s kakimi traparijami ukvarjat (beri: birokracija, pogrebi, delitev premoženja, kupovanje flašk za tamalo, ki jih zdaj ne rabi - pač za nujne primere je za vse to poskrbljeno...) Tako bi pač tudi za moje truplo rada, da ga porabijo, kar je uporabnega (ker vem, kako grozno je bilo moji "tadrugi" babici čakat v bolnici na "material", kot rečejo zdravniki - ko dobesedno čakaš, da se nek dovolj mlad človek ponesreči, tak, ki ti bo dovolil uporabit njegove organe...) veverica, jaz nosim sabo tisto kartico, da sem darovalec, kaj to zdaj ni več dovolj??? Pogreb pa bi rada imela zabaven, rada bi, da igra vesel in divji rock, pepel bi najrajši, da stresejo v morje, ker je pač to moj "dom", ampak če majo pa preveč dela oz. papirologije s tem, potem pa lahko tudi kam drugam. Govorov ne maram, lahko si govorijo anekdote. Če kdo pripelje župnika, sem jim pa obljubila, da pridem dol kot zli duh in jih vse nahrulim;) Ker pogreb naj bo za tiste, ki so me meli najrajši in te bi župnik samo motil (da ne govorim o tem, da sigurno ne bi pustil, da igra "Born to be wild")... Pa če hočejo met mene v spominu, res nima kaj župnik tam iskat, saj me noben ni poznal... Veri

Veri je napisal/a:

Tako bi pač tudi za moje truplo rada, da ga porabijo, kar je uporabnega (ker vem, kako grozno je bilo moji "tadrugi" babici čakat v bolnici na "material", kot rečejo zdravniki - ko dobesedno čakaš, da se nek dovolj mlad človek ponesreči, tak, ki ti bo dovolil uporabit njegove organe...) veverica, jaz nosim sabo tisto kartico, da sem darovalec, kaj to zdaj ni več dovolj??? Veri

Kolikor je meni znano, ne! Bo treba in v klinični center, po stopnicah v prvo nadstropje... Pa ne preveč naokoli razlagat, da si ne bo kdo prehitri zaželel tvojih organov (saj ne vem, ali naj smeškota prilepim, ali tistega, ki joče???). Tudi to se da zlorabit!!! Zato dejstvo, da si darovalec, zapišejo na tvojo zdravstveno kartico tako, da se vidi šele po smrti. veverica

v naši družini velja smrt za povsem sprejemljiv del življenjskega cikla. smrti nas ni strah (pa nimamo samomorilnih misli). v svojem odraslem življenju sem spremljala umiranje dveh, meni zelo ljubih oseb: pri 25-tih očeta in pri 32- strica, ki je bil drugi oče. oba sta umrla pomirjena in oba sta se odločila, da bosta umrla. morda se čudno sliši. moj oče je bil utrujen od življenja in mi je na četrtek, ko sem po nekaj dneh prišla domov, rekel: "m., umrl bom." in potem sva se pogovarjala in dorekla, kaj bi želel še postoriti pred smrtjo. na nedeljo zjutraj je umrl. bila sem žalostna, vendar tudi potolažena. zemeljsko trpljenje je bilo zanj končano, šel je v novo sfero, kjer mu je lepo. otroci smo bili odrasli, srečni in zadovoljni s svojim življenjem, mami živi z najstarejšim bratom in njegovo družino. razumejo se fantastično. stric je zbolel za rakom in ko sva se videla prvič po ugotovljeni diagnozi, mi je rekel: "veš, smrti se ne bojim. v življenju sem dal marsikaj skozi in marsikaj dosegel. otroke imam odrasle. edino bolečine me je strah." umrl je preden so se začele bolečine. odločil se je in umrl. pri obeh moških sem občutila, da ju je strah bolečine in da je smrt dobrodošla. približno tak je moj odnos do smrti. ne jemljem je tragično, sploh pa ne tragično za umrlega. smrt je tragična za preživele, še zlasti za majhne otroke ali za starše, ki izgubijo svoje otroke. to je hudo. izgubit starše oziroma stare starše v odrasli dobi pa omeni, da življenje teče, tako kot je treba. zdi se mi, da v naši družbi manjka zdrav odnos do umiranja, zato zelo podpiram dejavnosti Hospica. mimika

Je že katera kdaj prebrala knjigo Modrost starega učitelja (Morrie). Tu avtor zelo lepo opisuje, kako se je stari učitelj še za časa življenja pripravljal na smrt in je tudi organiziral svoj pogreb tako, da je bil na njem prisoten. Bila mi je zelo všeč. Smrt je sprejel kot nujno zlo oziroma kot nekaj normalnega, kot konec nekega obdobja. Zadnje čase sem veliko prebrala knjig na temo umiranje, ker sem se izobraževala in sem to poterbovala. Drugače pa mi je 6 mesecev nazaj umrla moja stara mama. Sedaj je najhujše že za mano( nami). Redno hodimo na njen grob in se jo spominjamo. S smrtjo pa se srečujem tudi po službeni dolžnosti, tako da to zame ni nič groznega. Tudi sama bi si želela hitre in neboleče smrti. Nikakor pa si ne želim, da bi obležala v postelji in bi potem morali drugi skrbeti zame. punci1968

Izgubila sem ze mnogo ljudi,vsaka smrt se me je dotaknila na drugacen nacin. Pred mesecem pa mi je umrla mama. Ni se bilo hujse bolecine v meni kot jo obcutim sedaj. Vedno se mi je zdelo,da svoje zivljenje drzim trdno v rokah, da lahko vplivam na custva, da sem lahko razumna. A ko pride noc in ko me jeklen primez zgrabi v svoj prijem, odpove vse. Srce bije kot ponorelo, telo se upira bolecini, zavest hoce odmislit, pa ne gre. lp Majdina

Iskreno sožalje Majdina matilda

Draga Majdina, iskreno sožalje! nonica