Moški morajo odrasti

..in če storiš tako kot pravi Veri (in kot je naredil še marsikdo) in ob prvem problemčku ne spakiraš kovčkov, ampak ga poskusiš rešiti... Lisa

Frina- jaz nisem hotela nobenemu soliti pameti ali kaj podobnega. Povedala sem samo par stvari, ki so pomagale moji sisterci do "sreče". Vem, da ima veliko mladih probleme z zasvojenostjo z internetom in sms-i. Čisto od blizu sem vidla, kot objektivni opazovalec. Zato lahko mogoče kakšne stvari povem. Vem kakšni so bili ti fantje, ki jih je sestra spoznavala in kakšen odnos so imeli do sebe. V večini primerov samouničujoč in samopomilovalen. Ne vem zakaj bi kdo hotel karkoli imeti s takšnim človekom. Ponavadi imamo ljudje s samimi seboj dovolj problemov in ne vem zakaj bi se spuščali v zvezo z nekom, ki rabi strokovno pomoč okoli samopodobe. Ponavadi zbežimo daleč proč. Razen, če so to ljudje, ki nam nekaj pomenjio in jih imamo radi. Takšnim pomagamo po svojih najboljših močeh. Zato pravim, da je najprej potrebno porihtat samopodobo in se spoštovat, da si sploh zmožen začet in imet kvaliteten odnos s partnerjem. Drugače je to samo eno vlačenje skozi odnos brez nekega smisla. Ponavadi se klavrno. Pa nisem tista, ki "ni spila niti kapljice..." V svojem življenju sem imela takšne in drugačne probleme. Tudi s samopodobo in tudi v različnih odnosih. Pa tudi finančne pa tudi tiste povezane z alkoholom. Marsikaj sem okusila na svoji koži. Pa se strinjam s tem, da vse to vpliva na odnose in na spoštovanje do samega sebe. Pa če gre gremo v ozadje še teh problemov, končamo pri vzgoji in vedenjskih vzorcih. Pa pri genih in nevem še kje. Circle of life. Se pa zavedam, da ljudje živimo na različnih osebnostnih nivojih. Eni se spuščamo v probleme in skušamo rešiti, drugi se enostavno prepustijo toku in postanejo žrtve. In si ne znajo ali si nočejo (pustiti) pomagat. Vsak sprejema odločitve zase. Se strinjam, da človek nima vedno pogojev, da uresniči svojo odločitev (finančna/čustvena odvisnost ali milijon drugih stvari).Ampak, če je volja je vse. Enkrat se pojavi možnost, da nehaš biti žrtev. Je pa res, da država trenutno (in že dolgo) kar krepko podpira te, ki so prijavljeni na Zavodu in socialna pridno daje tudi tistim, ki mogoče sploh ne bi potrebovali. Eni so res potrebni pomoči. Drugi pa res ne. Nekja časa sem delala samo ja, ker je moj bil brez službe. Zraven sem imela skoraj 90.000 SIT kredita. Kje so še vse položnice in mesečni stroški. Moja plača pa 170.000. Meni nikoli noben ni dal enkratne pomoči, pa tudi nikoli nisem dobila 80EUR od socialne, da si grem po nakupa ali 300 EUR, da si plačam položnice za nazaj. Pa čisto sama sem se morala znajti, ko je bilo treba plačati dohodnino 100EUR (ki gre za vse tiste žrtve, ki prejemajo/izkoriščajo podporo...?!) v trenutku, ko je bilo denarja ravno za bencin do službe pa mogoče kakšno žemljo. Zakaj potem NE ostati žrtev v naši ljubi državici?! Ne bom dalje pisala, ker lahko napišem še kaj takega, zaradi česar bom izpadla hladna kot led. Aja pa še to. V statistiko spadajo primeri dejansko potrebnih in tistih, ki samo izkoriščajo sistem. In tisti, ki samo izkoriščajo ta naš ljubi sistem, si med seboj zanjo zelo dobro dajati nasvete kako ga še bolje izoristiti in zelo dobro poznajo svoje pravice. Ampak delovnega mesta pa, reveži ubogi res ne morejo najti. Saj je že soseda pošiljala prošnje pa so jo zavrnili. Zakaj bi še oni pošiljali in si iskali delo. Plus tega, pa bi dobili samo 20.000 SIT več na mesec, če bi hodili vsaki dan v službo! Halo?! Ne nimam srca za take. In statistika me bolj malo briga, dokler je tako. Vse tiste, ki prejemajo podporo in so še v mladih letih, bi jih morali mesečno preverjati ali jo res potrebujejo. ne pa, da se na termin na socialno pripeljejo z 4 leta starim BMW-jem, medtem, ko jaz pridno delam vsaki dan in se vozim z ekonomičnim 7 let starim Ka-jem. Sem pa ponosna, da vse kar naredim - naredim sama (oz. s partnerjem). In stojiva na svojih nogah. Pardon - morala sem vseeno napisat, čeprav sem se oddaljila od teme. Pa se opravičujem vsem, ki trenutno prejemate podporo ali karkoli že. Ali pa ne morete delat iz opravičljivega razloga.Moje besede so letele na tiste, ki izkoriščajo državo in posledično nas, ki plačujemo davke. Pa lep dan vsem. Jesssi Sporočilo je spremenil(a) Jesssi dne 30. jul 2007 14:21:27

Dragi moji, dokler pri najbližjemu ne boste cenili drobnih stvari, malih stvari in gledali samo na materialne dobrine ne bo nič. Moj mož mi ne kupuje dragih stvari, oz. mi sploh ne kupuje stvari, mi ni previjal otrok in ne ujčkal, ni vstajal ponoči, se z nima ni učil poštevanke... pač mi ni pomagal. Pa še vedno živim. Pa še vedni sva poročena in se imava rada. Ker ga cenim takega kot je in ga imam rada takega kot je. Saj že pred poroko vidiš kakšen je. In zavedati se moraš, da ga ne boš spremenil. Moj mož je odrasel že zdavnaj, saj je moral. Mogoče bi pa punce morale odrasti! JORDI

JORDI je napisal/a:

Dragi moji, dokler pri najbližjemu ne boste cenili drobnih stvari, malih stvari in gledali samo na materialne dobrine ne bo nič. Moj mož mi ne kupuje dragih stvari, oz. mi sploh ne kupuje stvari, mi ni previjal otrok in ne ujčkal, ni vstajal ponoči, se z nima ni učil poštevanke... pač mi ni pomagal. Pa še vedno živim. Pa še vedni sva poročena in se imava rada. Ker ga cenim takega kot je in ga imam rada takega kot je. Saj že pred poroko vidiš kakšen je. In zavedati se moraš, da ga ne boš spremenil. Moj mož je odrasel že zdavnaj, saj je moral. Mogoče bi pa punce morale odrasti! JORDI

 

Samo verjetno je delal druge stvari, najbrž ni ležal na kavču, ko si ti vse to delala sama.

jade

Je tudi čisto druga slika, a si v hiši, ko je treba kaj postorit okrog vogalov, ali je kmetija doma, ali živiš v bloku... (Moj mi pomaga, ker drugače ne gre). Ko bova pa v hiši, bo pa več zunaj delal, pa jaz tudi. Pa losat se mislim par obveznosti, otrok bo večji...

Moja mama je te generacije, ko možovi niso nič naredili in njej je grozno, kako danes vsi fantje pomagajo previjat, vozičke vozijo... So se družba in njene potrebe malo spremenile, a?

In mi se imamo tudi radi, čeprav si pomagamo.

lidka

Ne, nimamo kmetije, je pa res, da ima svoje delo, vendar ga nikoli nisem prosila, naj ponoči namesto mene vstane in nahrani otroka. Porodniška je namenjena negi otroka in nisem imela srca, da bi on delal cel dan, pa še ponoči naj bi vstajal. Čisto razumem blokovce, ki imajo časa na pretek, ti lahko pomagajo. Vendar je bilo to vse meni v veselje, nikoli v breme. Bistvo mojega sporočila je bilo, da imam jaz rada moža takega kot je. JORDI

Veri, nisva se najboj razumeli...... jaz sem kot egoizem mislila bolj v tej smeri:"če je on to naredil, bom tudi jaz" in "če me je on prizadel, bom tudi jaz njega" itd. Problem je (po mojem skromnem mnenju) v pomanjkanju spoštovanja (da pač nekdo, predvsem v odnosu do partnerja, občuti določeno čustvo) in komunikacije na vseh področjih partnerstva. Pri tem nisem mislila na to (čeprav je tudi to zelo pomembno in vsekakor tudi spada zraven), da je partner prizadet od nekega zunanjega dejavnika. In sedaj če to "štima" potem sta skorajda že zmagala.... Vesela sem za pare, ki dosežejo takšen odnos in vesela, da ga imava tudi midva z možem... LP katjushka

Sicer pa "100 ljudi 100 čudi", določeni karakterji pač pašejo skupaj.... Obstajajo ljudje, s do katerih jaz ne morem gojiti niti prijateljskih čustev, pa najdejo partnerja, s katerim se čudovito razumejo. Vzpostavijo določen nivo komunikacije, ki obema odgovarja, ostalim pa nikakor ni razumljiv, še manj pa sprejemljiv. Ampak vsak ima pravico biti takšen kot je in nihče ga nima pravice spreminjati, če sam tega ne želi. Prej ko človek to spozna in ne vlaga energije v to, bolje je zanj. Po moje bi bilo bolje, da bi potem ko osebo spoznaš, pretehtaš, če je ta oseba zate ali ni in ustrezno s tem potem tudi ukrepaš. To je da se prilagodiš ali pa pustiš svojo pot.... Pa radi se imejte! LP katjushka

Na porodniški sem jaz vstajala, saj je on hodil v službo. Ker je tako fer. Ker imaš na porodniški več časa, pa kdaj lahko tudi z otrokom zaspiš... Ko sem jaz začela spet delat, sva se pa zmenila, kako bo naprej. Zdaj, ko še študiram, se učim ponoči, opravljam izpite... V šolo hodim na predavanja do večera, pa mora on delat. Pač tako je. Jo da zvečer spat, jo on za rokico drži, da zaspi...

Če prideš iz službe od 17 uri je bolj malo časa, da bi poležaval. Če je pa še kaj po službi, pa zvečer okorg 22 ure dobesedno padeš v posteljo.

lidka

Zdaj, ,ko sem na porodniški tudi jaz ponoči vstajam, logično saj ji on ne more dati jest. Tudi starejša 2 imam doma. Jaz naredim vsa gospodinjska opravila on je v službi. Ko pride domov pojemo kosilo, pospravim, kuhinjo. Ta čas se on igra z otroci. Potem gremo skupaj ven in jaz čuvam otroke, ko mala zaspi v vozičku še kaj narediom. Mož pa dela razna zunajnja in kmečka opravila. Midva veliko narediva skupaj, sicer zdaj jaz bolj malo zaradi otrok. Zvečer gre on še v štalo jaz pa peljem otroke gor, jih okopam, naredim večerjo, beremo pravljice. Potem pride še mož, povečerjamo, on obenem še tamalo futra po žlički, se še malo pocrkljamo potem pa jim umije zobke in spravi spat večja dva, jaz dojenčico.

Ni pa nikoli tako, da bi eden garal drugi pa ležal in gledal.

Ko pa sem v službi cel dan pa logično on poskrbi še za gospodinjska opravila in otroke. Drugače pa on otroke uštima enako dobro kot jaz, ni mu problem previjati...

Midva sva si kar dobro vse porazdelila in se super razumemo.

jade