Moški morajo odrasti

kuharca37 je napisal/a:

Nikoli mi ni nič obljubljal-moj mož-nikoli mi ni otroke previl,vstajal ponoči,jih peljal v vozičku....ma kakšne rože neki,darila-jih tudi nočem.....

 

Takega pa jaz ne bi nikoli imela! Moški nam morajo pomagati.

sej ti ga tud ne dam....ga imam preveč rada..... kuharca37

Lisa je napisal/a:

Pred leti, ko sem še veliko hodila po hribih, sem stalno srečevala super punce, ki so hodile same ali v skupinah po dve tri - vse samsko, brez fantov. Pa so bile luštne za pogledat (komentar mojega moža), zabavne, zdrave punce v poznih 20 ali zgodnjih 30. Niso delovale hudo izbirčno. Zakaj so bile torej same? Lisa

Ravno včeraj sem svojemu možu razlagala, kako smo se štiri sošolke na faksu odločile, da gremo skupaj v hribe, brez fantov, ker se le - ti med seboj spoloh niso poznali. Pa so nas mimoidoči planinci res čudno gledali in spraševali: A ste kar same? - Ne, saj smo štiri! -Ja kje pa imate fante? Ženskam nam paše včasih, da smo same, takrat se debate čisto drugače odvijajo, bolj globoko v dušo sežejo, ko so moški zraven pa se takoj začne neka tekmovalnost, pogovori pa zelo površinski... Sem pa glede teh pogostih ločitev velikokrat zelo žalostna, razpadajo tudi zveze v katere sem zelo verjela, kjer je bila ljubezen močna...a je to očitno bilo le na zunaj. Še vedno pa verjamem v ljubezen, za sleherni dan sem hvaležna, da imam takega fajn možička......... ravno včeraj sva bila na enem svetem kraju v naših gorah, kjer sva se pred 15 leti prvič zagledala.... tigris

drejcek, peugeot, simona84, Gabriel Garcia Marquez je zapisal: Nihče si ne zasluži tvojih solz; tisti pa, ki si jih zasluži, te nikdar ne bo spravil v jok.

 

Mamamia

mamamia

kuharca37 je napisal/a:

nikoli mi ni otroke previl,vstajal ponoči,jih peljal v vozičku....ma kakšne rože neki,darila-jih tudi nočem kuharca37

Joj, kuharica, ne ve, kaj je zamudil... očki kar pokajo od ponosa ob vozičkih:) Sicer ti pa s tem opisom tvojega možička po moje res ne bo nobena kulinaričarka skakala v zelje. Ne vzet za slabo, mal se hecam Se pa strinjam, da vsak rabi tudi kak čas zase, vendar pa je odvisno tudi od obdobja, ko maš male otroke, je tega časa temuprimerno manj;) lidka, moj lubi je pa obraten: ko sva začela, sva bila bolj na izi, zdaj pa sva bolj pozorna en do drugega, meni darilca nič narobe ne hodijo (sploh ker so to po navadi kuharske knjige, tak da posredno celo komu tu prav pride, hihi). Takrat sva (oz. sem predvsem jaz) rabila več časa za prijatelje in sem ga tudi dobila, nikoli mi ni bilo treba izbirat, če bi takrat morala izbirat med njim in prijatelji, ker bi mi postavil tak ultimat, danes ne bi bila skup... Ne verjamem v take zveze, kjer se postavljajo pogoji, ker se mi zdi vse skup čisto preveč poslovno. Peugot, sigurno je tudi nekaj sreče zraven, vendar za 8 let sreče samo sreča ni dovolj;) katjuška in ostali, ki pravite, da smo zdaj preveč egoistični za zveze oz. da nam ni mar za tuja čustva; meni se zdi, da pozabljate eno zelo enostavno dejstvo: kako naj mi dol visi za njegova čustva, če ga mam pa rada? Saj to je vendar normalno, če bo žalosten, zaradi biločega, bom žalostna tudi jaz! kaj se mi torej splača ga žalostit? ne vem, no, zelo sebičen način gledanja, pa da iste rezultate... ne vem, kako pridete do takih zaključkov... Meni se zdi, da če imaš nekoga rad, to enostavno ne dela... fakin, jaz sem bila točno taka: nikakor pripravljena na resno zvezo in veliko so mi pomenili prijatelji (no, saj mi še vedno, vendar pa nisem več toliko časa z njimi), oba sva mislila, da tole ne bo trajalo, fant je celo šel stavit s prijateljem, da kvečjemu 1 teden, max dva, ker je mislil, da ga bom pustila... Pa ti rečem, da ni čisto tako črno, hihi S pravim pristopom se še tako divjo punco umiri, hihi (vsekakor pa ne z ultimati;) Res pa je, da mora bit nekaj iz obeh strani, pa kakorkoli že rečeš temu čustvu Veri

EJ,drage dame !! Vse bolj se mi zdi da drži štos , da mora vsaka--vsaka prava?-- ženska imeti doma 4 živali: Nerca okrog vrata, Žrebca v pojstli, Jaguarja v garaži in Osla ki vse to plača! val

Jaz sem hotela povedat to, da moj bivši tudi ni zaštekal takoj zakaj sva šla narazen. In še delal se je ta je močen in se je s tem strinjal... (čez kak mesec me pa zasledoval, prosil in mi tudi povedal, kaj vse je naredil narobe... to je šele bilo naporno...). On je vse zafračakl s kolegi. Hodil ven. Saj smo hodili skupaj, samo meni se zdi butasto zapravbit mesečno plačo za pijačke. Jaz sem bolj planski tip, denar razporedim. Sem šla v ZDA sama, ker je on vse zafračkal. Sem šla v Turčijo sama, ker je on vse zafračkal. (v bistu niti varčeval ni za to...). Sem vse, opremo za stanovanje kupila sama. In ko sem šla, sem vse vzela s sabo, jasno, saj je bilo moje. In še zdaj ne vem, a se je takrat delal, da ne ve, zakaj nisva za skupaj ali kaj. Pa mi po njegovem tudi ni nič manjkalo, sem živela pri njemu, sem mu prala, likala, kuhala. Ostalo sva bila pa vsak zase. On s kolegi, jaz pa potem naokrog. In sem se enkrat zavedla da je čisto vseeno al sem z njim ali ne. Da vseskozi povsod hodim sama. To pa tudi ni po moje pojmovanje življenja v dvoje.

Sicer pa sem si takrat z bivšim predstavljala celo življenje preživet z njim. In ker si ga nisem, sem bila kot ujeta, panična... Dokler se nisem odselila...

In bila celo leto sama in čisto zadovoljna.

Sem pa mojega moža spoznala na nek hecen način. Na Pohorju, naključno za vikend... Sem pa veliko hodila okrog, saj sem bolj nemirna in me vse zanima...

Zdaj je 5 let od tega, sem poročena, z otrokom s skoraj dokončano hišo. Hodim še naprej v šolo... Sem pač ambiciozna in v življenju mi ne sme biti dolgčas... Se mora skos dogajat.

Jaz tudi ne rabim daril, no ja... Pri nas so tudi na listi kuharske knjige, pa moje šminke... Pa kak aparat za kuhinjo, ker jaz rada kuham. Tko da morajo bit darila tudi ubrana. In glede na to, da se toook dogaja v našem vsakdanu, mi pač mora tudi pomagat. In otroka mi zrihta bp, kot bi ga jaz. Ne vem, zakaj ga ne bi.

Kakorkoli že, neradite si tako, da vem bo lepo.

 

 

lidka

UUUUU, Val! Potem jaz nisem prava - pa niti nočem bit, če je tako.:) Pa vseeno imam zvezo "že" 11 let. Za moja leta je to kar dosežek, da ostaneš skupaj in si povrhu vsega še srečen, po vseh življenjskih dognanjih in osebnostnem razvoju, ki se ti odvijajo od 16 leta naprej. Zdaj, ko sva odrasla (ne še čisto, pa upam, da nikoli ne bova), se mi zdi, da odnos pridobiva na globini. Pa metuljčki so še vedno prisotni, kar se meni zdi ena najpomembnejših stvari v odnosu zraven razumevanja in obojestranske podpore. Pa preživiva vsako prosto minuto skupaj in delava stvari skupaj. Imava skupne prijatelje, pa tudi, če so prijatelji od prej (samo njegovi ali samo moje), jih obiskujeva skupaj. Tako ene kot druge. So vsi to prav lepo sprejeli in se navadili. Vabila vedno veljajo za dva. Zdi se mi fajn, da se nisva naveličala, čeprav nimava še otrok, ki bi nama popestrili dneve. Si jih pa želiva - kar zame pomeni, da imava zdrav odnos, če ga hočeva nadgrajevat. Za vse tiste samske pa še par besed! Ne obupavat in ISKAT partnerja - ko ga najmanj pričakuješ bo padel na glavo! Pa ne ždet na netu in si v nedogled dopisovat s potencialnimi. Ponavadi vsakič sledi razočaranje ob prvi kavi. Ne vodi nikamor. Najdite si nek interes, hobby, včlanite se v klub. Imeli boste veliko več možnosti, da spoznate nekoga. In sigurno ima tako poznanstvo več možnosti za napredovanje, saj boste imeli vsaj en skupni interes. Najbolj pomembno pa je, da se imate v prvi vrsti vi radi in, da uživate svoje življenje. In, da niste neki obupanec, ki bo vse naredil za zvezo. To odbija v startu. Ne morem govorit iz lastnih izkušenj - lahko pa povem kaj je delala moja sisterca. In razočaranja so se jih dogajala vedno in znova. Od Prekmurja pa do Primorja. In to so žal izkušnje iz katerih ne potegneš čisto nič. Vsakič znova se zaljubiš v iluzijo, ki si si jo na podlagi sms-ov ali mailov ali chata ustvaril v svoji glavi. Ponavadi pa je tako daleč od resničnosti. Še vedno je najpomembenje, da te človek vizualno ne odbija. In sledi razočaranje za razočaranjem ob vsakem prvem srečanju. In tako se ti celi krog v par mesecih odvije kar nekaj krat. Jaz si ne znam predstavljat, da si lahko toliko krat izpostaviš srce v tako kratkem času. KORAK PO KORAK. Najprej eno prebolet in potem dalje. Ne iščite rešilne bilke.Torej pozabite, da obupno iščete partnerja. NE dajajte oglasov na vse mogoče strani. Vse rabi svoj čas. Saj ni čudno, da so potem vsi povoženi in na dnu in čisto zagrenjeni.Ko si takšen, ne boš našel nikogar. Ker vsaka lepota sije od znotraj. Sestra je tako hudo trpela, ker je polagala vso svoje upanje vedno v nekega tipa, ki ga sploh še ni vidla. Na telefonu je visela cele noči in govorila, da je pa zdaj RES spoznala najboljšega na svetu. V resnici, ga še niti vidla ni (razen neke bedne slikice po telefonu). Potem pa je čez dan ali dva že jokala, ker je tisti najboljši tip na svetu, po srečanju dal kar novi oglas na Planet (ali pač kam drugam). Saj njej tudi ni bil vizualno všeč. Ampak naredil je kontra vsemu kar ji je gobcal tri tedne. Enostavno sem rabila 100 let, da ji dopovem, da je ful simpatična in luštna punca in da bo prišel tudi njen čas. Vsakemu se slej kot prej odvije. Zaradi teh potencialnih, ki so ji polnili glavo z vsem mogočim je popolnoma izgubila samozavest in je znižala kriterije na minimum. Za vsako ceno je hotela imeti nekoga. Niso bila pomembna niti leta niti... nič. Moji sestri se je nasvet obrestoval. Zdaj ima fanta (svojih let) in je srečna. Koliko dolgo bo trajalo nihče ne ve. Ampak to so potem zdrave izkušnje, ki ti jih prinaša življenje. To je to! Je pa zagotovo nekaj na tem. Vsak bo to spoznal, če ste me razumeli kaj hočem povedat. Upam, da vsi tisti čimprej pridete iz začaranega kroga. J. Jesssi Sporočilo je spremenil(a) Jesssi dne 30. jul 2007 12:51:40

Meni se zdi večina gornjih razprav podobna temi "Kako sem se rešil pekla alkohola", ki ga pišejo abstinenti in  tisti, ki z alkoholom niso nikoli imeli težav, čeprav so kdaj kaj  popili. Njihovi nasveti, s kako lahkoto se zdravi alkoholizem, so običajno polni optimizima, notranje energije, koristnih nasvetov . Nekateri celo zapišejo že na začetku: "Nikoli nisem spil niti kapljice ", ampak na zdravljenje alkoholizma pa se odlično spoznam.

Mogoče ste pozabili: Slovenija premora cca 200.000 alkoholikov, na vsakega pa pridejo še 4 družinski člani, ki so prizdeti zaradi teh odvisnoti. V Sloveniji cca 60% ljudi prejema manj kot poprečno plačo, cca 30 % ljudi živi v revščini. Približno 30.000 zavezancev ne plačuje preživnine in jo plačuje država. Skoraj polovico otrok se rodi neporočenim materam. Par z otrokom ima cca 40% večje možnosti, da se zveza obdrži. Tako statistika.

Vse navedeno vpliva na razmerja med ljudmi. Na strpnost, popustljivost, sprejemljivost. In pogum, da zdržiš v zvezi, ki ni obetavna.Na odločitev, da imaš otroke. Zaradi odvisnosti, zaradi finančnih težav, zaradi prevlikih pričakovanj in zaradi tveganja, ki jih partnerstvo prinaša.

 

 

F r i n a

frina, to je res, vendar pa vsaj partnerja pa izbiramo sami! Torej lahko izberem nealkoholika, ki ima rad otroke in sem že blizu 100%, ne? Res spet en optimističen pogled, ampak pri partnerstvu pa se mi zdi, da imamo res popolnoma svobodne roke, bolj kot pri čemerkoli drugem. Lahko si izbereš, kogar ti srce poželi... Veri