Homoseksualnost in posvojitev otrok

1. jun 2007 10:35

Mamamia je rekla, da je zadovoljna z vsako izbiro svojih otrok, če ju ta izbira osrečuje. Kolikor poznam darling mamamio, to velja tako pri izbiri študija, kariere, oblačil in seveda tudi izbire partnerjev. Štos je v tem, da se je treba enkrat navaditi, da vsak izbira po svoji volji in presoji. Bom razliožila na relatvino neseksualnem primeru. Imam frendico, po izobrazbi naravoslovko, ki je bila totalno začudena nad izborom študija svojega otroka. Dekle se je vpisalo na psihologijo. Vprašala sem frendico, zakaj je tako začudena in ko je malce pomislila, je rekla, da zaradi tega, ker je mislila, da njeno hči zanimajo točno iste stvari kot zanimajo njo, ker se s hčero zelo dobro razumeta. Ko ji je hči povedala svoj izbor faksa, se je frendica v bistvu zavedla, da ima hči en svoj plan in da se ta plan razlikuje od tega, kar je mama zavedno in nezavedno projecirala v svojo hči. In da, ko dobro premilsi, ni začudena nad izbiro faksa, temveč nad razliko med maminim videnjem svoje hčere in tega, kakšna je hči v resnici. In mislim, da imajo vsi, ki imajo skoraj odrasle otroke, dejansko soočijo z dejstvom (saj so vedno vedeli, samo so odlagali), da otroci izberejo nekaj drugega in ne tisto, kar bi za njih izbrali starši. In ko starši predelajo ta šok, gre vse lažje, neodvisno od tega, ali gre za izbiro kariere ali partnerja. In ko smo ravno pri izbiri partnerjev - ali je kdorkoli od nas (gay or straight) trajno obstal s partnerjem za katerega so naši starši menili, da bi "bilo fino, če bi bila skupaj, sta tak lep par"? Predvidevam, da ne ravno veliko. Vendelina jr.

1. jun 2007 10:45

anamrija, ne spreobračat mojih besed. Rekla sem, da bi sprejela istospolnega partnerja mojih otrok, ker mi je najbolj pomembno, da je moj otrok srečen. Sama s tem res nimam problemov, ker sem vedno odraščala v okolju širokih pogledov, in sem pripravljena sprejemati drugačnost, tudi če je v moji nepsoredni bližini (tega sicer nimamo v družini, imamo pa pri tesnih družinskih prijateljih in so vsi pri nas dobrodošli). In sem drugačnost pripravljena sprejeti, tudi če morda zaradi tega ne bi bila najbolj srečna.

 

Toda potem smo tam: je pomembno, da smo mi srečni in zadovoljni ter otroka odrinemo od sebe, ker je pač drugačen, ali pa presežemo svoje predsodke in sprejmemo otrokovo srečo, kakršno si izbere, in mu je s svojimi predsotki ne grenimo? Kajti v tem primeru izgubimo otroka, mi smo nesrečni zaradi te izgube, a obenem tako zelo zadovoljni, ker smo ostali zvesti samim sebi z nesposobnostjo vred, da spoštujemo drugačnost??? In toliko bolj bibili zadovoljni, če bi otrok klonil pod našimi šriski - imeli bi ga ob sebi, ponosni, kako smo ga spravili k pameti, a v duši nesrečnega in z večno zavestjo, da nam nekaj prikriva? Hvala lepa za takšno družinsko srečo. Jaz sem za odkritost ne pa za sprenevedanje.

 

Vidiš, anamrija1, to sem jaz v sebi presegla. Na ta vprašanja sem si odgovorila zelo zgodaj, kot tudi na številna druga, pomembna za naše življenje: spolnost, zvestoba, družina...

 

Če povzamem: še vedno vztrajam pri svojih besedah, da bi sprejela istospolne partnerje svojih otrok, če bi to njih osrečevalo. Meni so moji otroci tako zelo pomembni, da bi svoje morebitne predsodke obdržala zase, z otrokom bi se temeljito in odkrito pogovorila (predvsem da jih opozorim na posledice, ki bi jih gotovo čakale, ne vselej prijetne) in se potem potrudila, da ga kot mama osrečim še jaz. Je pa res, da mnogi med nami nimajo te volje, da svoja pričakovanja in hotenja podredijo sreči svojih bližnjih. Jaz sem pač te sorte, pa mi ti verjameš ali ne.

 

Mamamia

mamamia

1. jun 2007 10:56

ežoj, še nekaj " pamfletov " z moje strani. Človeka najbolj osrečijo dobri medsebojni odnosi s partnerjem, družino, prijatelji ali sodelavci. Vse te zveze, ki nam veliko pomenijo je potrebno stalno negovati ne pa na njih gledati kot, da so samoumevne. Tisti, ki se premočno usmeri na lastna negativna čustva, do ljudi okoli sebe ne goji pozornosti, s katero bi si lahko pridobil njihovo prijateljstvo. Druga stvar, ki pripomore k dobrim medsebojnim odnosom, pa je strpnost do drugačnosti. Mnogi ljudje mislijo, ko ljudje okrog njih ne ravnajo tako, kot oni pričakujejo, da jih hočejo jeziti, vznemirjati, ali celo žaliti. Razočaranost pa nastane obojestranska. Učenje in negovanje medsebojnih odnosov poteka celo življenje. V otroštvu, ki nas je močno zaznamovalo, smo pridobili različne izkušnje in to nam je še dolgo domače in v nas je prepričanje, da je tako edino možno in pravilno. Vendar, ko odrastemo, od nas pričakuje okolica, da se bomo vedli modro in "prav", s tem pa je že v samem pričakovanju od drugega, njemu in nam samim storjena krivica. Namesto, da druge merimo zgolj po sebi, je velikokrat bolje, da se vživimo v vlogo drugega ter poskušamo odkriti čim več o zavestnih in nezavednih nazorih svojega sogovornika o medsebojnih odnosih. V mislih raziskujmo kaj ta oseba posebno ceni, za kakšno stvar si želi in pričakuje nagrado, česa ne mara, kako je oseba doživljala komunikacijo v otroštvu, kakšno hierarhijo vrednot ima ta oseba. Z raziskovanjem na tak način pridemo do zanimivih ugotovitev. Način, s katerim je izražal določeno čustvo, ni bil slabonameren, kot smo mislili do sedaj, ampak dobronameren. Oseba ima popolnoma drugačno hierarhijo vrednot in ceni stvari, ki za nas sploh niso pomembna… Spolno poželenje in spolna hladnost Raven želje po spolnosti (libido) se skozi življenje spreminja kot odziv na čustvene (stres, težave v odnosu) in telesne dejavnike (utrujenost, bolezen, porod). Zavedati se moramo, da ni pravila, kaj je normalno. Če imamo urejeno in zadovoljno življenje s partnerjem, nam šibko spolno poželenje naj ne pomeni vzrok za zaskrbljenost. Nekatera zdravila (antidepresivi, zdravila za znižanje krvnega tlaka) lahko zmanjšajo spolno poželenje. Predigra ni nekaj, kar znamo že od rojstva, tako kot tudi ljubljenje, poljubljanje itd. ni nekaj, kar znamo od rojstva. Stvari se sproti učimo, jih izpopolnjujemo, spreminjamo, vendar je v spolnosti zelo pomembno, da njen način, kako jo izvajamo predvsem odvisen od tega, kakšno vrsto ljubezni imamo s to osebo, s katero bi se radi združili. Ni odvisna od velikosti penisa, od velikosti prsi in dolžini nog, ni važna od številke čevlja ali česa podobnega, odvisna je seveda spet predvsem od naših oz. vaših občutkov do te osebe. Pri predigri lahko uporabljamo eterična olja in podobna mazila, kreme, ki vam lepo dišijo, uporabljajo se tudi dišeče svečke. Seveda ne izberite kateregakoli vonja, temveč takšnega, ki odgovarja vam in vašemu partnerju. Bolj kot moškemu, je predvsem predigra pomembna ženski. Ženska čustva, pričakovanja, so na višjem nivoju, kakor pri moških in predvsem teže se vzburijo kot moški. Veliko znanih ljubimcev, kot sta Cassanova in Don Juan, sta posvečala večino svoje pozornosti na predigro in na zapeljevanje njegove takratne izvoljenke. S tem vam ne želim reči, da jih menjajte in se poskušajte ali ste resnično dober ljubimec ali ne, vendar vam zagotavljam, da če se res dodobra posvetite svoji deklici, pa čeprav to pomeni, da potem ona nima časa za vas, naj vas ne skrbi, že sami boste ugotovili, da s tem, ko jo boste tako lepo pripravili za glavni del, boste že sami tako lepo zakurjeni, da vam bo že čisto vseeno. Predigra pa ni vedno samo "igračkanje" z njenim/njegovim spolovilom, temveč je predvsem posvečanje pozornosti na telo, čustva, božanje in poljubljanje. Med predigro sodi masaža tako njega kot nje, zapeljivo perilo, ples ob nežni glasbi, skupna kopel, vse kar zbudi pozornost tako enega kot drugega partnerja seveda. Po načinu, kako se vaš partner odzove na vašo "dejavnost", lahko seveda veste, kdaj ste opravili dobro delo in kdaj se lahko lotite končno tistega, za kar ste se tako lepo potrudili. Baje je Afrodita, mati boga Erosa nekoč razodela ljudem čudežno moč nekaterih rastlin, ki učinkujejo na večjo željo po spolnosti in lajšajo spolno združenje partnerjev. Učinkovitost zelišč so preizkušali tako že stoletja nazaj in jih uporabljali za zvišanje potence in prebujanje spolnega poželenja. Lahko jih kupimo posušene, lahko jih pridelamo sami v vrtu ali cvetličnem lončku. Cimet je znan kot afrodiziak že tisočletja na Vzhodu, poleg tega pa ga uporabljamo kot začimbo pri mnogih jedeh, saj ni domač le v francoskih in eksotičnih kuhinjah za torte, omake, kreme. Dodajamo ga lahko rižu, mlečnim izdelkom, toplim (kuhano vino) in hladnim pijačam (razni frapeji). Zelena, pri kateri se uporablja korenina, listi in steblo, je poceni ter zelo dragocena zelenjava. Kot afrodiziak se lahko dodaja različnim jedem (krompir, juhe, nastrgana korenina v solati, pikantne zeliščne solate) in jim oplemeniti okus. Kumina je začimba, ki jo zelo cenijo na vzhodu in severu Evrope. Dodajajo jo kruhu, slaščicam, sirom, rižu, testeninam, mesnim omakah, lahko pa naredimo tudi poparek iz kumine tako, da 1 čajno žličko semen prelijemo s skodelico vrele vode in počakamo kakšno uro, nato popijemo. Ingver se uporablja kot podzemeljsko steblo lahko surov, kuhan, nastrgan ali narezan na ozke trakove. Dobro aromo daje slaščicam, belemu mesu, zelenjavi ter poživljajoče vpliva na spolno življenje. Meta spodbuja ljubezenske igrice, če pijemo čaj po obroku hrane. Menijo, da prebuja in stimulira človeka k aktivnosti. Čebula, ki je lahko surova ali kuhana/pečena je učinkovit afrodiziak, ki se lahko uporablja v juhah, mesu, zelenjavi, čebulni torti in deluje krepilno. Janež, ki raste na travnikih, lahko pridelujemo tudi doma na vrtu ali cvetličnem lončku. Je cenjena začimba za solate, prebuja pa apetit in poželenje. Poper je poživljajoča začimba, katere uporaba je zelo razširjena. Lahko ga uporabljamo tudi v kombinaciji z drugimi začimbami, kot so cimet, meta, čeubla, ingver... Žafran vpliva na vse čute in ga uporabljajo kot dodatek pri ribjih juhah, školjkah v omaki, rižu, belem mesu ipd. Lahko naredimo poparek iz žafrana (0,5 gramov na liter vrele vode in ga 2x-3x na dan pijemo deset dni. Čajna mešanica pripravljena iz cimeta, sladkega korena in ingverja izboljšuje moški libido, za ženske pa se priporoča čaj iz blažilnih zelišč kamilice ali baldrijana, ki pomaga pri sproščanju. Tudi vsakodnevni naèin prehranjevanja vpliva na šibko spolno poželenje. Priporoèa se hrana, ki ima veliko vitaminov A,B in E, magnezija, mangana, cinka, esencialnih maščobnih kislin in beljakovin. Vsekakor pa vsakodnevno uživanje sadja in zelenjave pripomore k nastajanju spolnih hormonov in ohranjanju zdravja reproduktivnih organov. In morska hrana tudi deluje poživilno, pa še in še... Vsi dodatki, ki spodbujajo spolno poželenje, pa nimajo nobenega učinka, če do partnerja ne čutimo naklonjenosti. Odnos med partnerjema se lahko poslabša zaradi nepremišljenih besed, ki jih izrečemo v trenutku besa, jeze, žalosti ali pa besed, ki izražajo že same po sebi nasilje, prezir ali imajo prostaški prizvok. Z besedo lahko velikokrat ranimo človeka veliko bolj, kot z dejanjem in povzročajo na čustvenem nivoju lahko tudi veliko bolj globoke rane. Zaradi besed lahko doživimo mnoge blokade (pri moških ne pride do erekcije, ženske ne doživijo orgazma). Pademo v začaran krog iz katerega ne vidimo izhoda. Partnerja lahko krivita drug drugega, namesto, da bi vsak pri sebi najprej poiskal žarek ljubezni, ter ga zanetil, potem pa prenesel to ljubezen, sprejemanje in nežnost do partnerja. Redni spolni odnosi podaljšujejo življenje zaradi čustvene intimnosti in telesnega razgibavanja med spolnostjo, sproščanja stresa ob ljubkovanju in povečane ravni hormonov, ki se sproščajo med orgazmom in širijo žile. Lepo ežoj, da zagovarjaš vrednote odnosa ženska - moški, še lepše, da imaš moralno odgovornost do otrok in jim želiš normalno in lepo življenje in tukaj se ti pridružujem z vprašanjem kaj je s tistimi, ki so lačni (kar jih je v Sloveniji in po svetu kar lepo število), z otroci v družinah alkoholikov in raznih zasvojencev, nezaželenimi otroci (imam prijatelja, ki ga je mati ob porodu vrgla v smeti in je po čudežnem neključju preživel ter odrastel ob skrbi krušnih staršev) in vsemi tistimi otroci, ki so zaradi česar koli v življenju prikrajšani. Otrok je najlepše doživetje dveh partnerjev, ki jima ga lahko podari narava in dolžnost staršev, kakor tudi družbe je vzpostavitev normalnih pogojev za razvoj, pa naj si bo otrok staršev v zakonu, samohranilke, posvojen ali spočet normalno oz. s pomočjo umetne oplodnje. Ker pa je narava kruta in mi največje živali kljub najvišjemu IQ - vsaj zaenkrat še po našem mišljenju, smo velikokrat neprijazno razpoloženi in nastrojeni do raznih situacij v katerih se drugi ljudje znajdejo. Moj moto je vedno bil in je, ter bo, da če ne morem pomagati, tudi s kakršnim koli (miselno, verbalno ali fizično) dejanjem ne naškodim drugemu. In ker je čas jagod, si privoščite kaj iz zgoraj opisanega in s kombinacijo stepene sladke smetane in čokolade pričarajte vroče trenutke, ali pa naj vas zamika »en liz«, vašega omiljenega sladoleda, ker so ugotovili, da je že ena sama žlica zaužitega sladoleda dovolj, da se odzove del možganov, ki reagira na ugodne okuse, vzbudi občutek užitka in ljudi osrečuje. parangal

1. jun 2007 11:34

anamarija1 je napisal/a:

Mamamia, ti bi bila SREČNA, da tvoj sin ima fanta in hči punco? KAPO DOL. lp Anamarija

Če sem mamamo prav razumela, bi bila srečna, če bi bila srečna in zadovoljna njena otroka, ne glede na to, ali bi si za partnerja izbrala žensko, moškega ali marsovca. Saj je to tisto, kar si starši želijo za svoje otroke, ne ? Vsaj toliko sreče, kot jo lahko razumno pričakujemo. Tudi ti najbrž ne želiš nič drugega, kot da bodo tvoji sinovi v svojih zvezah srečni in zadovoljni. Spol partnerja in hetero ali homo izbira pa ni nobena garancija za to. Ravno tako ni garancija za srečo značajska in drugačna odličnost partnerja. Kaj bi te osrečilo ali onesrečilo, Anamarija? Sin v nesrečni zvezi z žensko ali v srečni zvezi z moškim? Bi zvezo z hudobno, okrutno itd. žensko tolerirala bolj kot recimo zvezo z neškodljivim, a prismojenim fantom? Razumem, da svojim otrokom ne želiš situacije za katero je jasno, da bo zaenkrat, prav zaradi predsodkov in strahov večine postavljena pred dosti težje in bolj bridke preizkušnje kot običajni ženini in neveste. nola

1. jun 2007 12:03

Mamamia, morda sem res narobe razumela tvoj post. Moj namen je bil pohvaliti tvojo dobrosrčnost ne pa drugo, če si drugače razumela se ti opravičujem. Nola, vseli me, da te po dolgem času ponovno berem, vendar na tvoja vprašanja ne bom odgovorila. Še vedno sem mišljenja, da take intimne teme ne sodijo sem. Lp vsem! Anamarija

1. jun 2007 12:14

Parangal pravi: "Moj moto je vedno bil in je, ter bo, da če ne morem pomagati, tudi s kakršnim koli (miselno, verbalno ali fizično) dejanjem ne naškodim drugemu." Dajmo, potrudimo se in probajmo tudi mi slediti motu parangala (to je velikokrat izrekel tudi moj zlati mož, ki je tudi mene v teh 12 letih že marsičesa pozitivnega naučil. On pravi: Človeku če ne moreš pomagati, ga pusti vsaj na miru). ann

1. jun 2007 12:55

Naj vam po pravici povem, meni je že slabo od te diskusije. Ne morem verjeti, da eni PEDRI in LEZBAČE lahko napolnijo celo 18 strani kulinarike.

Zaradi neke modne muhe poskušate spreminjati naravo in svet.   Bljekkk...

Pozdavček!

1. jun 2007 13:22

dragička,

čisto vse si narobe razumela. Iz teh 18 strani bi lahko zvedla da je večina moških pedrov in večina žensk lezbijk ( in ne lezbač - tega ni v SSKJ ). Midva sva na vsej vesoljni kulinariki izjema ( pa tudi Anamarija mi je sumnjiva ) in nas je žih sram.

 

ežoj

1. jun 2007 13:24

Namenoma sem izbrala svoj probem s sestrično, ki se je zdi nedopustno, da grem SAMA po cesti in žižem sladoled. Prav tako sem namenoma poudariila, da  živibiva v istem mestu in v istem času.

Imava samo različne starše , različno izobrazbo in različno socilano okolje, predvsem prijatelje.

Ni mi jasno, od kod njej ta nora ideja o neprimernosti lizanja sladoleda, če gre ženska sama po cesti. Niso informacije iz okolja ( družbena klima), ni razlika v starosti ( saj sva enako stari). Ob njenem rojstvu je njena mama imela 44 let, oče pa 60, moja mama ( sestrična njene mame) pa 19, oče pa 27. Ima tudi starejšo sestro, ki je moja ( žleht ) soseda in je istih let kot moj oče. Vendar ta soseda ni nikoli težila s tem sladoledom, prav tako njeni otroci in zdaj že polnoletni vnuki teh težav nimajo.

Tu potegnem paralelo z mojim nespodobnim uživanjem sladoleda in homoseksualnostjo: gledanje je odvisno od vzgoje, okolja in lastnega prepričanja, kaj je prav, pa čeprav si s tem v nasprotju  s celo okolico.

Priznam pa, da se na to prepoved lizanja sladoleda spomim velikokrat ( ti očitki zlezejo pod kožo) in lahko povem, da še nikoli nisem po ulici lovila nikogar, ki bi mi omogočil moj sladoledni užitek.

 

 

F r i n a

1. jun 2007 13:26

Ežoj, midva pa v jok in na drevo....

Lep vikend in pozdravček!