Živim v mestu, skozi katerega teče reka Paka, ki sojo naši straši udarniško regulirali konec petdesetih, mene pa pustili spati v otroškem vozičku. V mestu PAka ni nikoli poplavljala, je pa težava višje, kjer je malo hiš ( bilo), Vegrad pa je itak zalilo že od vsega drugega hudega.
Mene jezi, ko vsa leta ne naredijo ničesar, da bi umirili tok Savinje s kaskadami, leta poplavlja na Pirešici, pa je spet neprehodna cesta.
Pred nekaj dnevi sem bil v zaselku, kjer so lani plazovi odnašali poslopja, hudournik pa je zalil hišo, ki sem jo šla skupaj z oskrbnico gledat.
Imela sem kaj videti: podjetje za urejanje hudournikov je uredilo samo del struge, ki teče preko pašnika, lastniki tega pašnika pa NISO DOVOLILI, da bi se kaskade uredile višje, kjer je ogrožena stanovanjska hiša gospoda, ki je v domu, pa se z bodočo lastnico ne strinjajo.
Skoraj gotovo bodo po njegovi smrti zaprli edino dovozno pot, ki se uprablja že 45 let, ampak človeška hudobija nima meje.
Naj poplavi sosedom, samo, da je nam lepo.
Narava je kruta in opozarja, ljudje pa so kruti. Saj so samo del narave. Ali pa njena napaka.
F r i n a