Ker je naor rekla, da jo "veseli, ker sem se oglasila", naj pristavim še nekaj stvari, o katerih bo pa morda kdo od kuharjev vseeno malo razmišljal.
1. Upravljanje s prostorom, urejanje prostora, urbanizem....in vse, kar gre še zraven, je ena glomazna interdisciplinarna reč, ki je večina ljudi (in velja tudi za univerzitetno izobražene) preprosto ne zmore osmisliti. Je treba pač misliti razvoj in želje prebivalcev, potrebe po povezavah, koliko to stane, kako je to energetsko smiselno, kako ti posegi vplivajo v naravno dediščino....in vse to po možnosti v eni dolgoročni perspektivi. Ko se npr. delajo strokovne podlage za en sam kraj, je treba ta kraj videti v kontekstu naslednjih trideset let (kaj se bo dogajalo, koliko ljudi bo, kako bodo komunicirali, kje bodo zajemali vodo....). In to je, kakor koli obračamo, intelektualno precej zahtevno delo, ki ga družba preprosto premalo ceni.
2. Na eni strani je prostorsko planiranje že samo po sebi zelo zahtevno delo, po drugi strani pa so apetiti po gradnjah veliki in včasih obupno prostaški. Se človek vozi po naši deželi in vidi eno maso obrtnih con (in roko na srce, niso polno zasedene, je veliko pisarn in hal, ki se že drugič in tretjič prodajajo, ker vsi kšefti pač niso šli) in eno maso čudnih vrstnih hišic v naseljih, ki niso ne vasi in ne mesta, ampak nekaj, kar še nima imena. In pustimo tule diskusijo o arhitekturi teh novih vrstnih hišic (ogromno horrorja in barvnega terorizma) - ko se človek zadnja dva dni vozi po naši državi, pa vidi na posnetkih, kaj vidi - nemalo prizorov novih hiš sredi travnika in okoli in okoli voda. Ker je pač v naših krajih v zadnjem desetletju nastala pozidava na lokacijah, ki so na vseh kartah označene za poplavne. In je človeku (ki spada v tisto manjšino, ki vsaj malo šteka zakon o urejanju prostora) stvar zelo hitro jasna: take pozidave so nastale, ker se je pač v kakšno manjšo občino pripeljal kak novodobni podjetnik, ki je ugotovil, da bi "nekaj zidal, ker to je fajn posel" in potem stroke deprivirani in majhni občinski upravi razlagal, kako so njegove vrstne hišice super....in da bo zraven naredil še pločnik in javno razsvetljavo....in je marsikateri župan ob tem že videl zlato kokoš. Ki bo posredno s svojo pozidavo omogočila tudi županu ponovne volitve, upravi pa službo za naslednje štiri leta. In jasno, da so šli takemu na roko. Ne, da bi kaj počeli narobe, daleč od tega. Samo malo bolj so bili motivirani za iskanje formalnih lukenj v prostorskih predpisih in našli vse, česar temu novemu investitorju ni bilo treba narediti, pa je vseeno dobil ustrezna dovoljenja za pozidavo. Veste, tiste "poceni vrstne hišice, le nekaj kilometrov proč od velikega mesta", take stvari so ponavadi narejene na kakem vigl-vagl urbanistično-arhitekturnem premisleku. Tisto, kar je bilo cenejše ob nakupu, tisto ljudje ponavadi plačajo v naslednjem letih. Recimo, malo večkrat menjajo parket, ko bi bilo to drugače pričakovati....
3. Potem je še problem nadomestnih gradenj. Mene je vedno groza, ko vidim posnetke kakšne hiše nekje na hribu, na hribu pa masa zemljine, ki grozi, da bo vse poteptala. Ampak je treba to tudi z drugega konca pogledati: pri nasse, zato da ljudje ostajajo v manj dostopnih krajih in da tam živijo, miži na obe očesi. In se pač delajo nove hiše čisto legalno, ampak na predpostavki, ki se ji reče "nadomestna gradnja". Nadomestna gradnja strogo pomeni to, da se objekt poruši, na istem mestu pa se naredi nov objekt z enakimi gabariti, izjeme so dovoljene samo ob dodatnih pregledih. Ampak praksa je taka, da je večina nadomestnih gradenj narejena po izjemnem scenariju. In je tudi jasno, da noga gradbenega inšpektorja bolj redkokdaj zaide na kakšno hribovsko lokacijo, da bi pogledal, če so bila vsa dela v resnici izvedene. Ker ponavadi niso bila. Bila so dela v samoorganizaciji, ko se je zbrala ulica in familija in so skupaj zidali. Po svoji najboljši volji in močeh. In je človeku res hudo, ko vidi, kako ljudi potem v naravnih katastrofah na nek način udari lastna marljivost, ko morajo zapustiti svoje domove, ki so nastali v maniri "nadomestnih gradenj". Ker če bi bili bolj komot in ne bi zaradi neke svoje trme rinili v hrib in tam vztrajali....se jim to ne bi zgodilo. Pa je bil izvirni greh narejen že mnogo prej (poltični sistem se je sicer menjal, pristop je bil pa enak), ko se pač v zalednju udobne pisarne nikomur ni ravno dalo silno ukvarjati s tem, kaj se dogaja v hribih. Pa bo to nekako treba. Geologi, statiki, gradbeniki, hidrologi bodo morali prečesati našo deželo in narediti mapo kritičnih točk, ki jih lahko potolče vsako naslednje deževje. Roko Žarnič (oziroma, kdorkoli bo pač minister) moral od EU dobiti za ta pregled in izvedbo nekaj denarja - konec koncev, če naši državni uslužbenci po šestih letih še ne znajo brati evropskih razpisov....bo moralo pa očitno še nekajkrat deževati.
Vendelina jr.
Sporočilo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 21. 2010 10:29