Pravice v službi

Se strinjam, vanja, s tvojima zadnjima odstavkoma. Ampak moraš vedeti, da gre za ljudi, ki živijo na periferiji in nimajo toliko možnosti za spremembe, kot mogoče nekdo v mestu. Tam ni šol, ki bi se jih dalo preprosto obiskovati zvečer, še manj je služb. Imam znanko, ki je delala v tovarni. Pri 30-ih je potem začela srednjo šolo in naredila še za poslovnega sekretarja, pa danes še vedno dela za tekočim trakom. Služb ni, ko pa je kakšen razpis, je prijavljenih 100 in več kandidatov, med njimi veliko takih, ki imajo izkušnje, pogosto tudi višjo izobrazbo. In teh ljudi, ki bi morali narediti spremembo, je veliko preveč. Nimajo nobene motivacije za delo, niti za dodatno izobrazbo, daleč od povsod, prepuščeni sami sebi... Saj vem, da potem pa naj jamrajo do konca življenja, če niso pripravljeni nič tvegati... Ampak jaz nekako razumem te ljudi - po tolikih letih dela v tovarni verjamem, da nimajo samozavesti, motivacije in idej, da bi delali neke velike spremembe. feferon

Eh ljudje, pa sej se ni treba spet "na nož" skregat, no. Teka je le vprašala, kam bi se lahko človek obrnil zaradi težav v delovnem razmerju. Saj ni rekla, da so vsi delodajalci pokvarjenci. Tudi jaz delam pri zasebniku in "učke spraskam", če bi ga kdo označil za pokvarjenca. Pa bi bilo morda včasih prav, da bi bil v poslovnih odnosih tudi on malo pokvarjen oz. predrzen ampak pravi, da mu več pomeni, da se lahko pokaže kjerkoli in ga ni strah, da bi ga kdo spljuval ali še kaj hujšega. Jih pa poznam res kar nekaj barabinov, o katerih sem nekaj navrgla na prvi strani. Ampak to so ljudje, ki ne gledajo na jutri, važno je, da danes uživajo na visoki nogi...seveda le oni sami, ker jih itak nihče drug ne zanima. In hodijo po robu legalnega, potem pa "kud padne, da padne..."...gre firma v stečaj, odpre drugo itd. . Če ima s. p. odgovarja z vsem svojim premoženjem, ki ga itak nima, saj imajo takšni turbo podjetniki vse na lizing, živijo pri mami v hiši, ki je njena last, sodnih pisem mu ne morejo vročiti, ker na nabiralniku ni napisano njegovo ime....Delavcu dajo minimalca, če ga sploh dajo... Delovna inšpekcija si lahko globo za uho zapiše, ker je itak ni možno izterjat... Takšne sem jaz imela v mislih in kot sem rekla, jih nekaj tudi poznam oz. imam z njimi izkušnje iz poslovnega področja. In najbrž se ne bi nihče spotaknil ob podatek, da ima npr. predsednik uprave IUV-ja 20.000 € mesečne colenge (ne vem, koliko je ima, kar se mene tiče, je bila lahko tudi večja), če bi tudi svoje zaposlene pošteno in redno plačali. Ognjič

Takole je to: razmerja med delavcem in delodajalcem ( jaz sem prepričana, da delavec daje delo in ga ne jemlje!!), urejajo:

Zakon o delovnih razmerji z dopolnitvami

Kolektivna pogodba za negospodarstvo, za gospodarstvo ne velja

Podjetniška kolektivna pogodba ali Pravilnik o delovnih razmerjih

Branžna kolekivna pogodba, ločeno po dejavnosti, posebej je za obrtnike. ( Dodala.)

Osebna ( individulana ) pogodba o zaposlitvi za vsakega delavca posebej.

Nobena nižja pogodba ne more poslabšati pogojev, ker je višja po rangu obvezujoča za obe strani.

Nadzor nad temi razmerji opravljajo inšpekcije, pri delovnih razmerjih je to običajna delovna inšpekcija, se pa lahko vključi tudi katera druga.

Delavec ima pravico,da za zahteva pisno odpravo pomanjkljivosti ( rok ni navden !?), delodajalec mora na to opozorilo reagirati v 30 dneh. Če tega ne stori, je naslednja inštnaca Delovno sodišče, kamor se je treba v roku pritožiti in posikati pravico. Tožbo na delovno sodišče praviloma spiše odvetnik, ker je vendale zahtevna, ni pa obvezna niti oblika, da je le napisano, na kateri akt se delavec pritožuje. Če tožba ni v redu, zahteva sodišče dopolnitev.Najbrž ni treba povdarjati, da se vsa pisanja lastnoročno podpišejo in pošljejo s priporočeno pošto. Vse listine, tudi priloge, se pošiljajo v 2 dveh enakih izvodih. Ko Delovno sodišče presodi, se je mogoče pritožiti še na Višje delovno sodišče, kjer postane sodba pravnomočna in jo je mogoče izvršiti. Če se ne vrne nazaj v presojo prvostopenjskemu sodišču. Če stranka s sodbo ni zdaovoljna, je v določenih primerih ( ne vseh!) mogoča revizija na Vrhovno sodišče, kar je posebna pritožba.

Toliko o uradnem delu.

Dejstvo pa je, da je delavec, ki se pritožuje, praviloma kaznovan, ker delodajalec iskanje pravice kaznuje. Brez iluzij. Vsaka pot na inšpektorat ali sodišče običajno pomeni konec normalnega pogovora. Običjano se pekel za delavca začne s prvo pritožbo.

Dokazovanje določenih strani, zlasti šikaniranja in mobbinga je zelo težko. Praviloma se prestrašijo tudi delavci, ki naj bi pričali.

Delodajalec si najeme odvetnika, ki zna na sodišču tako prestrašiti neukega delavca, znajo biti tudi žaljivi, da delavec izgubi živce. Da ne omenjam, da sodni postopek vedno kar precej stane.

Postopki tudi dolgo trajajo. Če so v prednosti postopki glede prenehanja delovna razmerja, ki zdaj trajajo tudi 1 leto, v preteklosti pa tudi 12 let, se v tem času zgodi, da je delavec brez dohodka, brez denarja za odvetnika, brez živcev za pravdanje, delodajalec pa nima denarja, ko je treba kaj plačati, če še sploh obstaja.

Deloevnih inšpektorjev je v celi republiki okrog 60, kar je odločno premalo. So brezobi psi, ki sicer včasih zalajajo, običajno pa poslujejo samo s papirji in se jih delodalci ne bojijo.

Delodajalci se ne bojijo ne boga, ne hudiča, ne inšpektorjev ( razen davčnih), kaj šele sodišča, ki jih zaj**** v nedogled, praviloma brtez kazni.

Iz svojih izkušenj naj povem, da je kapital bog, in njemu se vse podreja. Kapitak vpliva na politike, ki sprejejmajo zakonodajo, ki je pisana na kožo novim kapitalistom.

Na drugi strani je neučinkovit sindikat, ki bi moral ukrepati, pa ne ukrepa.

Želja, da bi v enem življenju zaslužili toliko premoženja kot so ga na gnilem zahodu tri generacije, je tako močna, da so delavci ostali še brez dostojanstva. Lastniki govorijo o delavcih kot o nepotrebnem strošku, delavec mora trpeti osebna ponižanja, da o goljufijah, ki spremljajo subvencije ne zgubljam besed.

Žal je resnica taka. Imamo ajbolj krut kapitalizem v zgodovini. Najbolj krut je zato, ker je v nekaterih bliž

njih državah drugače. Nihče se ne upa kršiti pravic delavcev v takem obsegu.

Zato vsem tistim, ki bi se nekaj in za nekaj, pa to povsem upravičeno, pritožili, svetujem. Pritožujte se samo, če imate drug vir preživljanja.

Iz moje prakse naj povem, da so delodajalci grozljivo domisleni v tem, kako delavcem zagreniti življenje.

Je pa najbrž kaka izjema, le da je jaz še nisem srečala.

 

F r i n a

Sporočilo je spremenil(a) frina dne 16. 2009 21:22

Ej, frina, čestitke k temu prispevku! Moje pisanje o kapitalizmu je bolj teoretične narave, iz vsake tvoje napisane črke odseva praksa, ki je moja teorija ni niti po nakljušču ne dohaja. Resnično še enkrat: čestitke!

ežoj

anitram1, se bojim, da delava v isti firmi, nekdanjem ponosu Slovenije, sedaj pa razpadlem na tisoč kosov in nesramno polastninjenem. Dolores

Frina, moja čisto prva služba je bila ravno taka, kot jo ti opisuješ, da obstaja v samo kapitalizmu. Delodajalec mi je rekel, da tudi če bi me hotel, me ne bi mogel več plačati, ker mu pravila in zakoni to prepovedujejo. On je izključno "rihtal" biznis (pa razen vedno istih strank in nič konkurence v mestu ni imel kaj novega zrihtat) in kupoval drage stvari zase in družino in se hršil z njimi. Po kakšnem letu dni sem kljub svetovanju sorodnikov "saj bo bolje, kar potrpi" začela iskati bolj primerno delo in ga, na presenečenje vseh, našla. Ko sem prinesla odpoved, me je pomiloval, jaz sem pa vse odštekala in samo čakala, da sem dobila delovno knjižico v roke, da sem jo odnesla novemu delodajalcu. Ne reci, da je tako samo v kapitalizmu.

 

Nikakor ne razumem več, zakaj bi imeli zaslužke po nekih državnih zakonih. Plače bi morale biti primerne uspešnosti podjetja. Bolj kot je podjetje uspešno, boljše bi bile plače, boljše kadre bi lahko podjetje dobilo, bolj bi se širilo oz. rastlo. V tej situaciji vsi zmagajo. Delavec je zadovoljen s plačo in delodajalcu biznis cveti, ker imajo vsi neko motivacijo. Seveda pa niso vsi lastniki firm takega mišljenja. Prav tako niso vsi delavci enako marljivi. Kar pomislite na kakšno slaščičarno. Ena ima povprečne dobrote, ki ti jih nekako vržejo na krožnik in komaj čakajo da odideš, da se bodo lahko pogovarjali po telefonu. Drugi imajo izvrstne izdelke, prijazne prodajalce in strežnike. Seveda bo imel ta z enkratno ponudbo več prometa. In zakaj bi morali biti vsi enako plačani?

 

Sem skoraj pozabila napisat: Frina is baaaack!!! Sem te pogrešala!

Vanja

Oja, v socializmu je bilo včasih hudo narobe. Ampak v tistem času skorjda ni bilo brezposelnosti, formalno je bilo več nadzora ( Delavski svet, Samoupravna delavska kontrola, parijski komite ( teh so se posebno bali). Ampak podjetja so bila družbena, razen redkih izjem.

Delovna sodišča so imela zalo malo dela, inšpekcijske službe tudi, delavci so šimfali sindikat samo pri naročilu krompirja, ker preprosto ni bil potreben. Sam obseg teh institucij kaže, da je bilo pa le bolje.

Želela sem povedati, da v gospodarstvu NAVZGOR ni omejena niti ena plača. V negospodarstvu je drugače. Samo v gospodarstvu so kapitalisti, ki lahko svoj dobiček povečajo samo tako, da zmanjšajo strošek plače.

Meni se zdi problematičen predvsem sindikat. Kakšen pa je ta sidnikat, če je skupaj z menežerji, člani svetov delavcev, nazornim svetom in upravo, ustabovil podjetje, v katerega so vrhovni sindikalisti vložili nekaj tisoč € ( ne vem, kako si jih lahko prihranili) in zdaj upravljajo to premoženje in stremijo k temu, da je dobiček večji. Delavci zadnjih 15 let, ko se deli dobiček, nikoli niso dobili regresa v zakonskem roku, 60% delavcev pa je na minimalni plači. Gorje, da tudi minimalne plače ne bi predpisali.

V vseh letih, kar spremljam to področje, se področje nagrajevanja po delu ni razvilo po pričakovanjih. NAjbrž ni potrebe.  Napredovanje je zanesljivo rezultat predvsem drugih kriterijev.

Še medklic Vanji: tisti pisker s paro, ki ga je Bato prvo uro zgodvine narisal na tablo, je pa res legendaren. Ne poznam nikogar od njegovih dijakov, ki ne bi v teh časih pomislil na tisti pisker. Na revolucijo pa res ne.

Sem pa imela informacijski mrk: najprej vzdrežavalni posegi in selitev, nato pa je mrknil računalnik.

F r i n a

frina, tudi Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo je sprejeta, že lani avgusta. Se pa čisto strinjam z vsem, kar si napisala. In itak imaš priložnost od blizu videt vse sorte bede delavcev. Ognjič

Hvala, Ognjič, da si me opozorila. Zelo pomembne so panožne kolektivne pogodbe. Te so ločene po dejavnostih npr. gradbeništvo, trgovina, kovinska industrija, nepremičnine, bančne in finančne organizacije, na tem nivoju je tudi Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo.

Vsaka kolektivna pogodba ima v uvodu napisano, za katera podjetja je OBVEZNA. Njeni standardi, pravila so minimum, ki ga delodajalec ne sme ZNIŽATI, lahko pa ga zviša.

Zgoraj sem pisala o podjetju, v katerem so delničarji člani uprave, nadzornega sveta, Sveta delavcev in predsedniki sindikatov. Ta svinjarija je šla mimo brez posledic v medijih, čeprav gre za veliko podjetje in je samo predsednik nadzornega sveta za Finance izjavil, da se mu zdi čudno, da nadozorniki skupaj upravljajo premoženje družbe in se borijo za višji dobiček za delnico. Tako podjetje ni prepovedano, je pa nemoralno.

Celo sindikat je vložil nekaj 10.000 € gotovine. Me prav zanima, kako je zdaj, ko so delnice močno padle, delavci pa nimajo niti za hrano. Odpustili so nekaj sto delavcev zaposlenih za določen čas, na čakanje poslali množico delavcev, ki jih je zdaj strah, da bodo sploh ostali brez zaposlitve ( in najbrž bodo ), delavci imajo skrajšan delovni čas ( so jih silili v podpis aneksa za 36 urni tednik ), delajo pa neplačane nadure, ker se delo ne da opraviti v teh urah. Regresa seveda še niso dobili v celoti, čeprav se je že iztekel zakonski rok, saj je podjetje poslovalo z dobičkom.

Pred leti, ko so delavci vlagali tožbe za razlike v plači, saj so plače tudi za 50% zaostajale za minimumom v kolektivni pogodbi, se je ta delodajalec maščeval vsem tožnikom, sindikat pa je v časopisu in po TV obsodil delavce, ki so si drznili tožiti in podprl odločitev, da se delavcem, ki so odšli iz podjetja prepove fizični dostop v podjetje ( srečanje upokojencev, prepoved včlanitve v Društvo upokojencev tega podjetja ). To se je dogajalo okrog leta 1996 in prepoved še vedno velja, vodstvo sindikatov pa je isto. Le da so zdaj delničarji in frendi z upravo. Očitno delavci hočejo tak sindikat.

Če ne bi gornjih stvari prebrala, bi ljudem, ki so mi pripovedovali o tem, ne verjela.

Kot bi rada nevrejela težavam, ki jih občasno preberem na zasebni pošti.

V Sloveniji ni kapitalizma, v Sloveniji je brutalni kapitalizem, ki ga Zahodna Evropa, s katero se želimo primerjati, ne pozna.

F r i n a

Papir vse prenese. Res niso vsi delodajalci slabi.Vendar,ko vsak dan poslušamo kaj se dogaja v naši ljubi državi ,a vas ne zgrabi jeza'? Kako delavcem filajo,da ni denarja jih ne plačajo sami pa si polnijo žepe.Kdaj bodo pri nas takšni resnično kaznovani-ne samo kurji tatovi,kot rečemo- Veste ,da tisti,ki so lenuhi,kot nekateri rečete za nekatere,taki se ne bodo tukaj oglašali ampak so lepo tiho in gredo dalje,mislim,da tiste ta pridne,ki se trudijo boli to ,da niso nič vredni to je vsa resnica- Naj povem primer,ki se mi zdi posmehovalen delanje norca ali kaj naj rečem delavec za 20 ur škropljenja z zelo nezdravim škropivom dobi celih 2,35eura dodatka,za 20 ur.. Pred leti je bil ta dodatek med 10.000-15.000sit. Halo,priznajte,da je v naši ljubi državi velikoooo izkoriščanja,dopuščam izjeme,ki pa so redke. dari