Zoisova štipendija

13. mar 2009 9:20

Ne zanikam možnosti, da na štipendije vplivajo tudi "veze" oz. to, kako dobro se nekdo znajde v življenju (beri: ve, na koga se obrniti v teh primerih in kako posredovati pri temu, da je oseba predlagana - govorim za čase, ko so kandidate predlagali drugi, danes se tako ali tako prijavlja vsak sam in sam "dokazuje" upravičenost), ampak vseeno - se vam ne zdi malo sporno takole ocenjevati sposobnosti in nadarjenosti drugih otrok, zgolj zaradi tega, ker imate sami občutek krivice. In ja, rečem nadarjenosti, ker tudi ni nujno, da se le-ta kaže v ocenah (poznam kar nekaj fenomenalno talentiranih oseb, ki se z ocenami oz. formalnimi dosežki ravno ne morejo pohvaliti, pa so v mojih očeh ravno ti tisti, ki so jim namenjene tovrstne spodbude). Nadzor danes, ne vem sicer kakšen je, ampak tako ali tako se lahko prijavi vsak sam, merila so znana in kdor meni, da se mu je zgodila krivica, se lahko pritoži. Pravijo, da obstaja samo en popoln otrok... in vsaka mama ga ima! KetyP

13. mar 2009 9:34

Se na načelni ravni strinjam s KetyP. Namreč, če se človek loti česarkoli (od pečenja biskvita do iskanja štipendije, zaposlitve, tekmovanja v športu....pa i šire) in ima pri tem zamisel (eno od naslednjih), da - bodo imeli drugi pri tem več sreče, - bodo drugi imeli pri tem več dobrotnikov, ki jim bodo tako ali drugače pomagali - pogoji niso optimalni ... Si s tako mentalno pripravljenostjo že v štartu zbije 50% možnosti za uspeh. Če glava 100% ne verjame, potem se nobena stvar ne realizira. Ker človek pri realizaciji svojih zamisli kiksa in če štarta s 100% mentalno pripravljenost na uspeh in ga že vizualizira, bo potem s praktičnimi kiksi morda res naredil za kakih 25% napak, ampak bo rezultat še vedno 75%- skratka, dobra realizacija. Če pa štartaš s 50% in pri tem narediš 25% napak, si pa v debelo nezadostni coni. Tudi je za moj okus nesmisleno razmišljati, kako je onemu uspelo, pa kako je oni šel "preko vrste" - s takim razmislekom človek samo odžira svojo energijo in jo na nek način "dodaja" drugim (točno tisti, s katerimi tekmuje). Razmišljajmo raje o sebi in o tem, kako bomo dosegli svoje cilje, kakšne težave se lahko zgodijo pri realizaciji in kako se bomo opremili z načini za reševanje teh težav, da nas ne bodo potolkle in da bomo na koncu dosegli cilje. Vendelina jr.

13. mar 2009 12:12

Saj mi je že žal, da sem napisala odgovor, ampak v času šolanja mojih otrok je pač bilo tako.

Verjemite mi dragi Kety in Vendelina da za svojega otroka narediš marsikaj in delaš z mentalno pripravljenostjo še več kot 100%. Tudi nisem rekla, da so moji otroci popolni ampak so moji otroci z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Hvala Bogu sta oba doštudirala brez štipendij. Smo se pač znašli drugače. Doštudirala sta, ker sta si zadala nek cilj in z veliko volje in trme tudi uspela.  

In draga Kety sploh nisem primerjala otrok po sposobnostih ampak samo po zahtevanih kriterijih dodelitve štipendije. Lahko povem tudi drugi primer otroka, ki je sijajen glasbenik, doštudiral je v Grazu, sedaj igra v mnogih orkestrih, ampak ni bil dovolj dober za podelitev Zoisove štipendije.

 

Gobica

13. mar 2009 13:35

Mnenje sem napisala le zato, ker nekateri komentarji izzvenijo v smislu "moj otrok je boljši, pametnejši, sposobnejši od tistega drugega, ki je dobil štipendijo". Ta način komuniciranja me pač zmoti, ker tovrstne sodbe niso ustrezne za nekega starša. Zahtevani kriteriji (po prejšnjem sistemu podeljevanja) pa so bili predvsem uvrstitev v določen odstotek najuspešnejših na testih, ki so se pisali v zadnjih razredih osnovne šole (ali naknadno, če je bila taka želja...). In psihologija je ena cela veja kompleksne znanosti, ki ji ne bi upala kar tako oporekati, da "tisti testi pa res nič ne pokažejo oz. niso merodajni". Sem bila priča tudi večkratnemu pisanju teh testov, ker pač učencev brez - vsaj kolikor toliko - dobrega uspeha na teh testih na naši šoli pač niso predlagali. Pa ni pomagalo, ker na testih (kljub vsem tekmovanjem in dosežkom in peticam v šoli) niso dosegli zahtevanega rezultata. Tako da je v tem smislu zagotovo novi sistem "pravičnejši" - pri prijavi posameznik ni več odvisen od volje institucije, ki predlaga. Je pa potem potrebno sprejeti druge negativne stvari, kot so abnormalno visoka zahtevana povprečja in podobno. In še enkrat, odgovor na izhodiščno vprašanje. Prijava absolutno sploh ni vprašanje - če meniš, da dosegaš rezultate, ki so med boljšimi v generaciji - seveda se prijavi. KetyP

13. mar 2009 14:52

Zalshka, govorim za naslednje šolsko leto, tudi na spletni strani piše, da je pogoj povprečna ocena 4.1. ursa40

13. mar 2009 15:17

Lisička, mene veseli, da sta otroka uspela. Me veseli za vsakogar, ki z voljo in disicplino nekaj doseže, če mu pa talent pomaga, da uspe, pa še toliko bolje. Moj post se ni referiral na nobenega konkretnegane na tem forumu ne širše, ki je ali pa ni dobil te štipendije. Se je pa referiral na pristop k stvarem, ki je na naših prostorih tako obupno opazen in se kaže v naslednjem: Če kdo drug uspe (skratka, nedko, ki ni naš, ne naši se vedno najbolj trudijo) uspe je imel bodisi srečo ali pa veze in poznanstva. Če se je treba na kakšnem tekmovanju v čemerkoli soočiti s konkurenco ima konkurenca vedno boljše pogoje in boljšo infrastrukturo in ne vem, kaj še vse, mi smo pa "mali in ubogi". To se najbolj koncentrirano kaže v kakšnem športnem temkovanju, ko kakšen tekmovalec reče: dal/a bom vse od sebe, z rezultatom se pa ne obremenjuj saj tako nima kaj izgubiti.....Halo, s takim odnosim si ŽE izgubil/a, preden se je tekma sploh začela. Tak pristop, ki se resda najbolj opazi pri športu, je žal, odraz naše kulture. Če je kultura nek sistem prevladujočih vrednot kolektiva, se na individualni ravni to kaže v posameznikovem mentalnem sklopu, ki mu na nek način "ne dovoli zmagati". Ker je pač tako, da to, če je nekdo "priden in discipliniran", v življenju ne zadošča. Moraš tudi verjeti, da si zmagovalec in da se zmaguje z vztrajnostjo in disciplino. Če v mentalnem sklopu : disciplina-vztrajnost-zmaga manjka katerikoli element, nastane dizaster. Pridni in vztrajni se brez vere, da so zmagovalce z leti spremenijo v pridne neopazne in neizpolnjene mravljice, zmagovalci brez discipline in vztrajnosti pa se slejkoprej znajdejo na listi stečajev ali pa v črni kroniki. Hočem reči, če nekdo, ki je talentiran, discipliniran, vztrajen...ni dobil štipendije, je najbolj pametno, da iz tega izvede nek sklep (v smislu, kaj ga ta izkušnja lahko nauči, da se drugič kaj takega ne bo več zgodilo). Ker, enkrat človek ne dobi štipendije, kdaj drugič pa morda ne bo dobil kakšne sanjske službe, za katere ima vse kvalifikacije. Pa tudi, če bo imel sanjsko službo, enkrat se bo zanesljivo zgodilo, da ga tam ne bodo ravno razumeli in podprli in se bo treba s tem soočiti. Pa marsikaj je v življenju, za kar mislimo, da nam pripada, pa se pokaže, da ni tako samoumevno. Govorim na temelju izkušenj: sama SEM dobila štipendijo za študij v tujini (bilo še v prejšnji državi, tista univerza je bila pripravljena vzeti 3 študente iz juge) pa so mene in še dva sošolca obvestili, da so nas zamenjali z drugimi 3 študenti iz juge, tremi puncami iz Beograda...In smo pač po štirinajstih dneh besnenja nekako ugotovili, da bomo pač drugače nadaljevali svojo karierno pot, ker ni, da bi se človek jokal zaradi vrča, ki je že razbit (mlad človek si te stvari lažje dopove, kot si jih dopovedo njihovi starši). Pa tudi kasneje ni šlo vse kot po maslu. Sem konkurirala za razne atraktivne službe, pa me niso sprejeli, pa tudi nekajkrat sem slišala, da imam previsoko izobrazbo in kaj-vem-kaj-še-vse...pa sem na lastni izkušnji videla, da če bom premlevala take in drugačne izgovore, bom nazadovala, namesto, da bi napredovala....in sem s takim premlevanjem zelo hitro prenehala. Toliko, da me totalno ne odnese izven teme. Po mojem je tudi zavrnitev štipendije koristna - ker je pač suhi trening za to, kako se bo človek soočal s situacijami, ko nečesa ne dobi, sedaj in v prihodnje. Tista o vezah in poznanstvih je pa totalno neseksi. Zmagoavlce itak VSI poznajo. Vendelina jr.

13. mar 2009 15:52

Veze za Zoisovo štipendijo? Ne verjamem. (Saj sem malo naivna pa to, ampak to se mi res ne zdi verjetno.) Sama sem jo dobila na podlagi testiranja v 7. razredu. s sošolko sva se očitno dobro odrezali in sva šli na ponovno testiranje v 8. razredu. Spomnim se, da je v obvestilu, ki so mi ga potem poslali, pisalo, da so ugotovili "nadpovprečno nadarjenost" in to je bilo to. Brez vez. Je pa res, da kriteriji potem za obdržanje štipendije niso bili zelo strogi. In kolikor se spomnim, so se kasneje zaostrili, vendar so za stare štipendiste ostali isti kot takrat, ko smo štipendijo prejeli. Včasih je bilo slišati tudi kakšno pikro, ker je imel kdo drug lepše ocene kot jaz (v SŠ in na faksu), pa Zoisove ni imel. Če bi se Zoisova delila za pridnost, bi jaz gladko izvisela , pa če bi bili kriteriji za obdržanje strožji, prav tako . Tisti testi niso ugotavljali marljivosti, ampak so bili precej podobni IQ testom, kakršne uporablja Mensa. Iskali so t.i. nadarjenost ... pa karkoli že to pomeni. Dejstvo je, da so IQ testi sporni. In da to, kar zahtevajo od človeka, dejansko JE naučeno (in ni samo talentiranost, nadarjenost). Ker niso medkulturno univerzalni, ker "delujejo" samo v naši kulturi. Je pa fino, da te štipendije so in fino je, da imajo visoke kriterije tudi za obdržanje. Če nekdo že ima talent, naj ga res izkoristi, nekaj naredi iz sebe in naj bo za to tudi nagrajen ... tako nekako se mi zdi ta hip. sara

13. mar 2009 16:48

Moj sin je pridobil Zoisovo štipendijo s trdim delom. Seveda je potrebna tudi nadarjenost, veselje do učenja in zdrava tekmovalnost. Štipendija se podeli na osnovi točk. Moj sin je tekmoval iz različnih predmetov in osvojil na republiškem tekmovanju zlato iz kemije, srebro iz fizike, obeje v osmem razredu. V sedmem je pobiral srebrna odličja. Sedaj uspešno končuje splošno gimnazijo in še vedno hodi po tekmovanjih. Veze ne pomagajo. Pomembne so le točke - poprečje. PACKA

13. mar 2009 18:48

Pomarančika, po mojih izkušnjah, glede na tvoji dve zlati priznanji, imaš Zoisovo že v žepu.

Lp

cervus

13. mar 2009 19:24

Jaz se načeloma strinjam, je pa res da IQ testi imajo veliko težo. Samo če izpolnjuješ vse pogoje, razen IQ testa, te (vsaj mislim da) ponovno povabijo na testiranje. Ne skrbi toliko, sem prepričana, da ti bo uspelo. nina _