Kriza srednjih let in osamljenost med prazniki

Vse je odvisno s kakšne plati gledamo življenja - a pozitivne ali negativne, in potem pač se tako tudi obnašamo.

Kozarec je lahko kot bi rekel optimisti napol poln, ali kot bi rekel pesimist napol prazen.

In vedno se najden smisel v življenju, ko si starejši, lahko tudi živiš kot se spodobi. Malo te sicer vse boli, kar pač v mladosti nismo čutili, pa vse bolj pačasi, ampak gre :)

Točno tako! Prve pol življenja delamo za denar, druge pol pa denar dajemo za zdravje.

No, vse OK, ampak jaz že ne morem vsega tistega početi, kar sem pri npr 20, 25 letih. Ne pravim, da si ne zapolnim časa z drugimi stvarmi, to že, ampak telo in zdravje mi marsičesa več ne dopušča. Ponosno pa priznam svojih 49 let. Pa tudi ne vem, zakaj bi jih morala skrivati ali se jih celo sramovati? Vsekakor sem srečna, da sem in da sem  (spet in še vedno)v paru

 O kakih letih pa to govoriš? 

 Ne kapiram. Naj se nekdo, ki nima nobenega ob sebi, pretvarja, da ima navidezne prijatelje? :o

Marjja, pa ti si ja še prava mladenka, ne vem čemu bi se sramovala svojih let. Leta grejo in nič ne moremo, se pa spreminjamo. Meni niti ni žal, ker najbrž ne bi več mogla preplesati celo noč, če pa bi jo že, bi nekaj dni potem počivala. A imam druga veselja, vse je tako kot mora biti. Še vedno rada delam, veselim se vsakega dne, naj tako ostane. Čim dlje.

Marjja, seveda nismo pri 50 prelestne dame, jaz sem še v formi, kakšen dan se počutim manj, ampak tako je. Ne opažam, da naredim manj kot pred 20 leti, le malce več časa potrebujem.

Dekleta, tole je sicer že zelo obrabljeno, ampak naj le bo še enkrat zapisano: izogibajmo se temu, da umremo pri petdesetih, pokopljejo nas pa pri osemdesetih!

lp

Dragi moji - bili so trenutki ko glava bi, pa telo ne-bi, ampak je zmagala glava. Hvala za dan, ki  ga živim, in že se veselim dneva ki prihaja.

LP

Čestitam, mijamarija, da ti to tako uspeva, meni pač telo pravi, da ne in se mora glava ukloniti- nazadnje v steni Pece, na zajlah nad prepadom, ko noge niso več ubogale.... me je stisnilo od strahu. Zato se ne pretvarjam več, da sem nekaj, kar nisem (več). Pri zdravnikih specialistih pa sem že naročena, žile, srce.... Ni hec!  Se mi pa neumno zdi, ko pravijo,"oh se ti pa ne vidi, koliko si stara..." Seveda se vidi, treba je vedeti, da ambrahami/ke danes pač drugače izgledajo, kot pred npr. 20, 30 leti, manj zgarani, boljše oblečeni, negovani.... Enako tudi jaz, ampak telo dela po svoje - slabše. Se bo pač treba sprijazniti in optimistično vztrajati, to pa ja, to!!! Pravim pač, da priznajmo svoja leta.

Pa kot vidim, smo "ausglajzali" iz teme, zato v opravičilo dodam: Ne dajmo se krizi srednjih let, borimo se proti osamljenosti!!!