Slovenska narečja

Kaj pa ta: "vgojno idem na cintor korine polivat" K

Izhajam iz krajev, kjer dialekt ni tako izrazit. Vendar ne bom nikoli pozabila varnostnika na MB sodišču, ki me je prepoznal, da prihajam s področja, ki ga pokriva sodšče v SG. Tudi moja svakinja, sicar iz MB, ki ima v našem kraju strica, je bila dolgo prepričana, da smo Korošci.

Meni so dialekti všeč, ne maram ljubljanskega, ker imam dve nadvse zoprni teti in še tisočkrat bolj zoprna njuna moža, ki so mi šli z ljubjanščino na jetra.

Jezi me tudi to, da postaja ljubljanščina na nek način " zborna izreka", torej sprejemljiva namesto pravilne slovenščine in mi jo na nek način vsiljujejo tudi z nacionalne TV. Da o ostalih ne zgubljam besed.

 

Je pa zanimo, da se dialekti, razen ljubljanskega, vedno uporabijo kot dramaturški poudarek za humor. Ne spomnim se humorista, ki bi se štosiral v ljubljanščini.

F r i n a

živica jaz pa po prleško - ti po prekmursko klavdija

Frinči, ljubljanskega narečja NI. Je samo široka mešanica različnih govoric ljudi, ki prihajajo v to mesto iz različnih koncev. Ker so v Ljubljano od nekdaj prihajali ljudje, se je tu zbral tudi malo večji delež izobraženih ljudi in so po govoru svoje družbe postavili pravila naglaševanja. Začelo se je v Zoisovi sprejemnici in potem so pač ta naglas vsi ostali bolj-ali-manj posnemali. In so nastala pravila naglaševanja knjižne slovenščine. Stoletje in pol kasneje so naglas vzpostavili na radiu, ki je bil ravno tako v Lj in kasneje še na televiziji. To ni nič novega. Okej, privilegij je, da se v tem mestu človek avtomatično nauči knjižnega naglasa, to je pa tudi vse. V Lj. prihaja in bo prihajalo veliko ljudi iz različnih krajev. Zaradi domicila se tu nikogar ne gleda postrani (pa vaških straž tudi ne postavljamo) - in čisto vsak prišlek se sam odloči, do katere mere bo spremenil svoj način govorjenja. Imam sošolko, ki vleče svojo ptujščino in to počne že dvajset let, odkar živi v Ljubljani. Rekla mi je, da se ni nihče nikoli obregnil ob njeno ptujščino, da pa jo vsi presenečeno pogledajo, kadar uporablja pravilno slovenščino (ptujsko sklanjanje=frizer, frizera, frizeru, frizera, pri frizeru, s frizerom...., ker to počne samo "iz fore". Imam tudi sestrično iz MS, ki živi v LJ in itak nikoli ni znala prekmurščine, ker so se doma trudili s knjižnim govorom. In pazite - jaz v svojem kraju v resnici ne poznam nikogar (ne bom rekla, da to velja za celotno lj.populacijo), ki bi se mu zdelo primerno reči, da je kaj-pa-vem, prleško narečje brezveze. Po drugi strani pa tule celo frina (et tu, Brutus?), ki si lady s pokončno vertikalo in zagovarjaš nenasilje - mirno zapišeš, da ti gre ljubljanščina na jetra, ker imaš eno daljno pleme iz tega konca in je zoprno? Halo? Jaz imam tudi eno hiper-smotano-staro-teto iz Pameč, pa zaradi tega ne dajem negativnih vrednostnih sodb o narečju okoli Pameč in Slovenj Gradca....Pa zato, ker sem v življenju srečala enega kerolantskega Prleka tudi ne nameravam te izkušnje posploševati na celotno Prlekijo, zlasti pa ne na dialekt. Hočem reči (sicer pa piše že v prejšnjem postu), malo manj se spotikajte ob govorico osrednje Slovenije. Lj. ne grize, se ni treba nič bati. Vendelina jr.

KlavdijaB jaz prihajam iz sosednje vasi (pri nas smo se hmivali). Ko sem obiskovala srednjo šolo v Mariboru, mi je bila najbolj všeč kraševska govorica, saj mi je najbolj ostala v spominu punca iz okolice Sežane, ki je prišumela v mojo sobo in vprašala "ma kej jemaste kej kruha, ma sem toku lačna". Ta govorica mi je bila tako všeč, da bi jo kar poslušala. Njabolj zanimivo pa je to, da sedaj živim v Postojni, kjer se govorica precej nagiba primorski, službeno pa tudi veliko sodelujem s kraševci in hodim po primorsko - kraškem terenu. sikamaco

Jaz se pa malo strinjam s Frino. Nič nimam proti ljubljančanom, ampak nekako se mi zdi, da so moški, ki govorijo po ljubljansko poženščeni... Podobno se mi dozdeva pri fantih z Obale. Smešno mi je ko vidim sliaka in pravega dedca, pa spregovori po ljubljansko (ali koprsko) in mi zveni poženščeno. Aja, motijo me pa ljubljanske pomanjševalnice: korenček, petršilček, solatka, putrček..... Pa ne govorim da so ljubljančani zoprni, samo govorica vseh ostalih slovencev mi je nekak bolj rough and tough lp saš

Vendy svoj odpor do ljubljanščine, pa čeprav to pomeni v tvojem razmišljanju popolnoma nekaj drugega pri meni , sem podprla z vzrokom, da so mi moji ljubljanski sorodniki šli nepopisno na jetra. Kot otroku se mi je zdelo, da hočejo biti nekaj posebno imenitnega ( saj so se drugače tudi trudili, čeprav so bili sicer na socilanem robu ), in sem nepopisno hvaležna,da sem jih srečala malokrat. Ko so telefonirali, so vprašali, če smo bili kaj na Štajerskem.  Zagotavljam vam, da so bili to sorodniki, ki si jih ne bi želeli imeti.

Ko sem prišla v Ljubljano na informativni dan,sem si kupovala čevlje za maturantski ples. In jih tudi kupila. V nekaj prodajalnah so mi prodajalke dejale : " Ti pa nisi iz Ljubilane." Tudi kasneje ni bilo drugače. Včasih me je srbel jezik, da bi na pripombo, ki, roko na srce ni bila ravno vzpodbudna in prijazna, odgovorila,da piše na osebni ( ki se je njega dni prilagala k čeku), od kod sem. Pa sploh ne govorim izrazitega dialekta.

Nekoč sem bila na seminarju, kjer je kolega, sedel je nekje zadaj, nekaj odgovoril v lokalnem naglasu. Ostali so bili iz Ljubljane, to je zanesljivo. Ljudstvo se je obrnilo in posmehljivo zakrohotalo. Vstal je rekel: " Ja, jaz sem pa iz ..... Pač govorim drugače kot vi."

Naj povem, da v nobeni prodajalni v Mariboru niso imeli nobenih pripomb na moj izvor, čeprav sem bila velikokrat tam, ker mi je bližje. 

Iz napisanega sledi, da je simpatija ali antipatija do narečja odvisna tudi od čisto osebnih okoliščin in izkušenj. Živim v mestu, kjer le peščica govori lokalno narečje, ki je smešno ( hojdu,vojzu). Moji starši niso domačini in predvsem oče, govorijo drugače. Večina ljudi je priseljenih in približno polovici slovenščina ni materin jezik. Meni so se narečja tudi zato zdela tako slikovita, ker se je takaj dalo ugotoviti, od kod je tistih 90% ljudi, ki niso domačini. In me, v nasprotju s poprečjem, tudi neslovenska slovenščina pravzaprav ne moti. Sem pa opazila, da se jev zadnjih letih  zgodilo naslednje: otroci iz slovenskih družin, kjer govorita oba starša slovensko, so v stiku z drugimi otroki, kjer doma ne govorijo slovensko, govorijo sloveščino na en zelo čuden način. Recimo "l" izgovarjajo na neka nenavaden način in  so slišati kot tisti sezonski delavci iz bivših republik, ki so se hitro naučili slovenščine. Otroci, ki so doma iz neslovenski družin, namreč govorijo tako nenavadno slovenščino, ki so jo očitno v družbi prevzeli tudi otroci. Tako se spreminja narečje, pa nam je to všeč, ali pa nam ni.

Moj oče skoraj ne uporablja krajevno značilnih izrazov. Še danes ima dolenjski dialekt, čeprav  že od leta 1938 živi na Štajerskem. Dodal je le hrvatizme, ki se jih je pred več kot petdesetimi leti nalezel na terenu. Mama je doma 10 km vzhodneje od našega mesta, kjer imajo posebno narečje, vendar ga je kmalu opustila ( tako pravijo drugi). Ko pa govori o dogodkih iz mladosti, ali ko smo tam, nenadoma  preklopi.

 

Soseda, ki je že dvajset let v Mariboru, kjer predava, govori bleščeč mariborski dialekt. Moja svakinja, ki pa je je že toliko let v Ljubljani, kamor je prišla iz Maribora, pa ima komaj opazno mariborski akcent. Torej se že zdaj sprašujem, kako narečje bo imelo naše male bitejce ( beri : nečakinja ), ki bo po vseh pravilih Ljubljančanka. Ni še namreč spregovorila prve besede.

Sem pa odločno proti temu, da javna TV uporablja narečje za svoj program. Ostali pa, kakor želijo.

 

Pa da ne bi kdo mislil, da imam kak manjvrednosti kompleks glede Ljubljane. Kvečjemu večvrednostni, če pomislim na tiste moje sorodnike. Bojda pa tudi na tem govornem področju govorimo bistveno bolj pravilno slovenščino kot v Ljubljani.  

F r i n a

Frina, glede narečja otrok ti lahko povem iz prve roke. Moja otroka sta rojena v Postojni, vendar oba obvladata tudi prleščino. Hči ima poseben občutek za naglas in na obisku pri starih starših govori čisto domače. Sin ima malo težav pri izgovorjavi, amak ga je kar luštno poslušati kako se trudi. Veliko je odvisno od tega kako pogosto se odpravite na obiske k domačim in koliko narečje uporabljate pri sporazumevanju doma. sikamaco

No, pa priznajte, da nas, Mariborčane, celi svet razume....... (celi slovenski svet)...

titta=

glede humorja v ljubljanščini... mogoče sinhronizacija filma Garfield?! Jaz sem ga sicer gledala v letnem kinu v Trogiru, ker sem bila ravno v tistem času, ko se je vrtel dol na morju-pa tudi ker imajo Hrvati res dober smisel za te stvari. Še do danes mi je ostala v spominu Garfieldova izjava: "Tako puno vremena, pa tako malo toga za radit." mala zelena