Kulinarika.net - blog: Bolgarija in Romunija 2017 (2.del)

Bolgarija in Romunija 2017 (2.del)

VESELO POKOPALIŠČE

blog: potovanja / Evropa, avtor: skupajnapoti 

Nedelja, 11. junij 2017 Prespali smo v slikovitem mestecu Sapanta, ne ravno ob pokopališču. Pa ne, ker bi nas bilo strah mrtvih duš, le pravega prostora za parkiranje nismo našli.

Nočni mir je bogatil pasji lajež, pa topot konjskih kopit mimo naše hiške. V prebujajoče jutro pa so se mimo prisprehajale lačne krave na poti na pašo.

Kar dobro spočiti smo začeli nov dan, v katerem bo manj kilometrov, več počitkov in občudovanja in čudenja nove dežele.

Veselo pokopališče nas je navdušilo s svojo barvitostjo in posebnostjo. Nikakor nismo vstopali z običajnimi občutji turobnosti. Spomeniki so v veliki večini enotni leseni, modro pobarvani križi. Vsak je dopolnjen s sliko in reliefom iz življenja pokopanega. Delavec na polju, traktorist, gozdar, vojak, mizar, zdravnik … in predica, tkalka, vezilja, gospodinja, grabljica, mati ali vzgojiteljica … Pa z bogatim opisom življenja pokojnega (verjetno, saj romunščine res ne razumemo). Tudi cerkev je lepa, posebna in drugačna, mozaično barvita in pisana. Poseben folklorni dodatek pa so bile ženice v črnem, ki so prihajale k nedeljskemu bogoslužju. Vse v črnem, črna ruta na glavi, črna bluza, večkrat čipkasta, in črno svetleče se damastno krilo v očesu prijetni chanel dolžini, v pasu stisnjene, s podkrilom, ki spodnjo širino še razširi. Pa kaj, če je v bokih kakšen kilogram preveč, poudari pozibavajočo hitro hojo.

Če smo malo hudomušni in pretiravamo, je Sapanta verjetno edino mestece, ki živi od pokopališča. Plačamo vstopnino, pa tudi stojnice z ročno izdelanimi tekstilijami in drugimi malenkostmi obiščemo. Lepo in domačno je.

Področje, po katerem se  vozimo, je bogato s stanovanjskimi hišami, ne z razkošnimi in ne z revnimi. Urejene so, kar govori o delovnosti ljudi. Čudimo se, od česa živijo. Nikjer ni videti industrije. Nekaj jih kmetuje, drugi pa …

Pokrajina ni več pretežno ravninska. Ssestrična pravi, da se tu oko že lahko lahko ustavi in spočije na hribih. Kopice, ki jih pri nas le redko kje še lahko vidiš, tu lepšajo pokrajino.

Veliko je cerkva, tudi novih, kar govori o duhovnosti ljudi. Nedelja je in ljudje, pražnje oblečeni, ženske v pisanih narodnih nošah, odhajajo v cerkev (pravoslavno, seveda).

No, pa sem samo sebe ujela. Ustavimo se v vasici Barsana (pod zaščito Unesca), ki je posebna zaradi lesenih hišic (starih, obnovljenih in novogradenj v starem stilu). Sprehodimo se po vasi. Srečujemo številne vaščane, pražnje oblečene (ženske v narodnih nošah: pisano krilce, ruta na glavi v istem tonu, bluza največkrat bela s čipkami, s tankimi, 12 cm petkamina nogah). Eni gredo v eno smer, drugi v drugo. Sledimo slednjim na griček z leseno cerkvico. Vstopimo. Prijazno smo sprejeti. Ah ljudje, preprosti, dobri, nasmeh, dotik, stisk roke – toplo nam je pri srcu ob tej srčnosti in odprtosti. Čeprav ne znamo jezika, smo izvedeli, da smo obiskali ortodoksno grško katoliško cerkev.

Še ena cerkev spotoma, cerkev sv. Nikole v vasi Biserica. Lesena iz 17. stoletja.

Sedaj pa imamo cerkva dovolj. Vsaj za danes.

Proti večeru prispemo v srednjeveško mesto Cluj Napoca. Študentsko mesto je, saj kar vrvi od življenja in mladih, pa tudi starejših in turistov. Presenečeni smo, saj smo prispeli iz tradicionalnega ruralnega področja v evropsko mesto. Sprehodimo, kjer nič ne spominja na tradicijo. Sprehodimo se po centru mesta. Ogledamo si še eno cerkev (naj bo, je pač nedelja danes), drugo največjo romunsko gotsko cerkev sv. Mihaela. Lepa. Seveda me spomni na Notre Dame de Paris, ki me je nekoč res prevzela.

Ogledamo si še rojstno hišo Matiasa Corvina (Kralja Matjaža), ki je bil v šestnajstem stoletju najmočnejši ogrski kralj. Le zakaj je pravljica o Kralju Matjažu zaživela pri nas, na Koroškem, se sprašujemo. In si odgovarjamo, da je bil Kralj Matjaž takrat edini branitelj naših krajev pred krvoločnimi turškimi zavojevalci. On pa se jim je kot kralj Ogrske uspešno upiral, medtem ko so bili Habsburžani, takratni voditelji naše pokrajine, neodločni, neaktivni in so se zanašali na relativno varno oddaljenost od Turkov (politično taktiziranje?!). Le kdo si je izmislil pravljico o Kralju Matjažu in ga povezal s Koroško in Korošci? No, zanimivost, mogočen kip Kralja Matjaža na konju ob cerkvi sv. Mihaela tukaj v Cluju  Napoca kaže podobo postavnega mladeniča gladkega lica J. Kralj Matjaž, ki spi v votlini pod Malo Peco, pa je star, z dooolgo brado, ki se mu noče že enkrat oviti sedemkrat okoli mize, kot pravi pravljica, da se bo potem prebudil in nas odrešil zla.

Odpeljemo se malo ven iz mesta in se utaborimo v prijetnem, mirnem in skoraj praznem ter izredno čistem kampu.

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Število ogledov strani: 1833

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
MOJ vrtAnemiilat
Kaj danes za zajtrkŠpelais
malo za hecrajko0028
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti