Bolgarija in Romunija 2017 (12.del)

Včeraj smo praznovali, kar na »našem« parkirišču ob spodnji postaji gondole. No, nismo pretiravali, le dan smo naredili malo drugačen zase in za praznovalca. Nazdravili smo, se posladkali in malo prigriznili. Pa nasmejali tudi. Smo že skoraj kot eni stari zakonci, saj ni treba misli niti izreči, ko že vsi vemo, kaj bo izrečeno in se že smejemo. Pa predolgi nismo bili. Stari planinski mački med nami  ne dopuščajo ponočevanja pred resno planinsko turo, ki nas čaka jutri.

Vzpon na Musalo, 2925 mnm.

V jutro brez oblačka se zbudimo. Pol ure prej kot običajno vstanemo. Polni energije smo. Čas je že, da še malo hodimo in planinarimo. Predolgo smo že na zadnjicah, oz se gremo turiste.

Na gondolo se vkrcamo ob 8.30. V 25 minutah se povzpnemo s 1369 mnm na 2360 mnm. Ostrmimo nad planinsko lepoto pogorja Rila, ki je sicer zelo znano smučarsko središče. Ampak, sedaj je sneg le še na vrhovih gora. In po kotanjah. Na vrhovih je svež sneg, izpred dveh dni, a le mala količina. Do prve koče se dobesedno prisprehajamo po lepi travniški poti. In uživamo v zelenini trav in ruševja, v modrini neba ter belini in sivini skal. V eni uri smo pri koči ob jezercu. Idilično lepo je. Seveda gremo naprej, proti belim vrhovom. Stopamo s kamna na kamen med potočki topečega se snega z gora. Pazimo, da ne pomencamo planinskega cvetja, ki bujno in pisano vznika vsepovsod, kjer je le mogoče. Nekoliko sopihajoč napredujemo navzgor in občudujemo okolico kolikor se le da med lovljenjem zraka. Mož in Ssestrična se naenkrat družno odločita, da imata hoje dovolj. Vsi (ostali) vemo, da sta prehitro odnehala, da še zmoreta, a ona dva pač trmarita po svoje. In seveda imata svobodno voljo in možnost, da se odločita po svoje. Pa se poslovimo. Preostali štirje gremo naprej. Malo še čez sneg, pa mimo in preko skal. Vrh se nam dokaj hitro približuje. Tudi meglice so se od nekod prihulile na nebo. A nič nevarnega. Zagledamo še eno kočo pred nami, pod vrhom. »Aha, to je tista, do katere bi naj hodili dve uri,« nam postane jasno. No, mi porabimo dve uri in pol. V meni se začne bitka. Vztrajati do vrha, ali ne? Tam nekje iz ozadja se mi začne oglašati ortoped, ki pravi: »V hribe pa ne več, gospa!« Bijem bitko s seboj. Vztrajati do vrha, ali modro zaključiti pri koči? Vleče me na vrh. A se trudim biti modra. Priznam, pri tej odločitvi mi je v pomoč tudi vedno večje sopihanje (moje J ). Pa se na tej točki poslovim od ostalih treh še jaz. Že hitijo proti vrhu. Sama pa malo posedim pred kočo. Se nastavim božanju sonca. Okrepčam se z energijsko ploščico in se hidriram, no, preprosto, napijem se vode. In uživam lepoto. Kar srkam jo vase in se napajam. Prav ničesar drugega ne potrebujem ta trenutek, kot užiti ta planinski raj. Počasi začnem sestopati. Vse čute imam odprte za krasoto. Že zelo dolgo nisem bila tako sama in čisto nič osamljena in do zadnje celice napolnjena z vsebino. »Srečna sem!« se zavem.

Srečujem številne planince. Kar v procesiji prihajajo. Bolj in manj planinsko resni se zdijo, bolj in manj izkušeni, stari in mladi, otroci. Vsi hitijo proti Musali. Pomeni jim »Triglav«, narodni ponos, preizkus sebe, nagrado … ali pač obisk najvišje bolgarske oz balkanske gore.

Ob številnih jezercih, v katera se steka voda topečega se snega, sestopam. Voda je temno zeleno kristalna. Nisem še videla take barve jezer. Dolina s številnimi jezeri me spomni na naša sedmera triglavska jezera. Raj pod Triglavom, raj pod Musalo v pogorju Rile. Ja, res je rajsko tukaj in tam. In užiti ta raj! Globoko hvaležna sem za to.

Ob jezercu pri spodnji koči zagledam prva dva odstopljena. Prav tako uživata v raju. Ni nam dolg čas, ko čakamo še preostale tri. Seveda so tudi oni navdušeni in zadovoljni s seboj in popolnim gorniškim užitkom.

Globoko napolnjeni z lepoto in srečo se z gondolo poslovimo od pogorja.

Kosilce na parkirišču. In že se peljemo proti Sofiji.

Prvi stik s Sofijo, glavnim mestom Bolgarije, ni prijazen, saj ne najdemo nobenega avto kampa. Eden je spremenjen v parkirišče, drugega ni, tretji pa je … saj ne vem, kaj bi rekla. Enemu avtomehaniku je pač ostalo še malo vrta in je ugotovil, da lahko enostavno še kaj zasluži, skoraj brez dela. Hja, če ni drugega, smo pač tu. No, ja! Saj WC je, pač poseben. Voda tudi, no, hladna. Še elektriko nam da, pa imamo vse, kar je nujno potrebno. Pa še hvaležni smo, saj je to vendarle več, kot nudi samo parkirišče.

Hja, prav dobro se naspimo.

Malo žalostni (malo pa tudi veseli) ugotavljamo, da se naše popotovanje počasi zaključuje. Smer severozahod je že nastavljena.