Bolgarija in Romunija 2017 (7.del)

Pa nas Ssestrična prijazno, kot zna le ona, opomni, da pa je le že čas za tuširanje in spanje. Kako prijetno se je bilo predajati toplim curkom vode, ki so z nas spirali ne samo popotni prah in pot, ampak tudi popotno utrujenost.

Pred spanjem nas je s svojo blagozvočnostjo besed, misli, predvsem pa najglobljih čutenj uspaval naš dragi pesnik, Tone Pavček. So noči, ki jih pač prespimo, so pa tudi tiste, v katerih se zares naspimo. Današnja je bila ena takih.

Po zajtrku (koruzni žganci z mlekom) se zapeljemo v center mesta. Iščemo parkirišče, naivno, v bližini Čaušeskovega parlamenta. Po mukotrpnem iskanju varnega mesta za naš dom na kolesih, le tega uspešno najdemo malo izven centra. Pa saj radi hodimo in tudi potrebni smo miganja po vseh teh kilometrih vožnje. Ogledamo si parlament v vsej njegovi veličini, saj je to zgradba, ki poleg ameriškega Pentagona sodi med največje zgradbe na svetu. Bulevar, ki vodi proti tej mogočnosti, je razkošno širok, s številnimi vodometi. Najmlajša vnukinja bi, ob pogledu nanje, navdušeno vzklikala: »Nogomet je! Pa še eden in še eden. Veliko nogometov!« Kaj pa ona more, če sta si pa besedi nogomet in vodomet tako zelo podobni.

Slavolok zmage smo si ogledali spotoma, med vožnjo v center.

Utripu romunske prestolnice se prepustimo med sprehodom po starem mestu. Spotoma si ogledamo malo, znotraj mračno cerkvico Stavropoleos iz 1720. leta, pa nacionalni muzej, in še ena cerkvica Old Princely Cour Church (1549). Vtis o Bukarešti potrjuje zapis, ki sem ga nekje prebrala, da je namreč »Mali Pariz«, saj je namreč arhitektura zelo podobna tisti v Parizu. Nikakor nimamo občutka, da smo na jugu Balkana. Zelo evropsko je. Le nekatere čudovite stare stavbe še čakajo financerja, ki bo začutil njihovo lepoto in jih s spoštljivostjo do starega obnovil.

Pohajanje po bulvarju in ulicah ter vonjave iz številnih restavracij so nas zlaknile. Privoščili smo si kosilo v simpatični vrtni restavraciji.

S kosilom smo tudi zaključili naš ogled Bukarešte. Poiskali smo avto, pa se že peljemo novi državi naproti.

Bolgarija.

Če bo vse po sreči, bomo danes že prenočevali tam. Mogočno reko Donavo smo prečili s trajektom in ob enem tudi prestopili romunsko bolgarsko mejo. Nekaj zastoja je bilo ob vstopu v Bolgarijo (pregled dokumentov je potekal nekoliko počasneje). Mimo nas bežijo polja z žitom, sončnicami, koruzo in tudi s sojo. Celo polje sivke je vmes. Ogrooomna so. Sprašujemo se, kako jih uspejo preorati, pa tudi kasneje spraviti pridelek. Obdelana polja govorijo o potencilno bogati deželi. Prvo mesto, skozi katerega smo peljali, ni naredilo ravno vtisa na nas. Tipični socialistični bloki, neurejeni in neobnovljeni.

Naš cilj danes je Balčik, mesto ob Črnem morju. Še malo, pa bomo tam.