Kulinarika.net - blog: Korejski utrinki

Korejski utrinki

DPRK ali Severna Koreja, dežela v kateri je vedno več vprašanj kot dobiš odgovorov

blog: potovanja / Svet, avtor: mamamia 

Kar težko je zbrati vtise po enem tednu v Severni Koreji; drugačen, marsikomu nepredstavljiv svet, v katerem je močno čutiti duh preteklosti. Ta še vedno vpliva na sedanjost in mnogi se sprašujejo, kaj bo deželi prinesla prihodnost?

 Nekam dolg je tale blog. Pravzaprav je to skupek mojih prispevkov za eno internetno stran (www.vecer.com). Težko bi še enkrat vse pisala, čeprav tudi v petih nadaljevanjih in v še nekaj drugih prispevkih nisem povedala vsega. Kar nekaj je ostalo nenapisanega, morda ob še kakšni prioložnosti. Če pa kdo kaj vpraša, bom z veseljem odgovorila.

Spodaj je zapisano, kaj sem vse napaberkovala med enotedenskim bivanjem v Severni Koreji, eni najbolj zaprtih in nedostopnih držav sveta, s čisto svojstvenim, dokaj krutim sistemom in režimom. Večini sveta težko razumljivim, a tudi mi smo njim težko razumljivi z nekaterimi svojimi pojmovanji. Nikakor nisem želele ne hotela biti razsodnik, zgolj zapisala sem svoje doživljanje ...

 

Tule je link do enega malo bolj resnega prispevka, na strani 24-25 je, če je komu do branja

http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/2014/05/10/2014-05-10_STR-01-01_MX-01_IZD-01-02-03-04-05-06_PAG-SOBOTNAPRI-325E316E214930.pdf:

 

 Kim il Sung, ustanovitelj današnje Koreje, na levi, in njegov sin Kim Jong Il, leta 2011 preminuli naslednik; Veliki in Ljubljeni vodja; spomenik v središču Pjongjanga

 

 

Na pot v Severno Korejo sva se z Renejem, ,mladim in odličnim fotoreporterjem/fotografom podala v času, ko se je po medijih razširila vest, da je njihov voditelj Kim Jong Un menda ukazal, da morajo vsi moški nositi enake frizure, takšno, kot jo ima sam. Zdrava pamet je sicer lahko o tem hitro podvomila, navsezadnje nam lasje še kako različno poganjajo iz glave, a ker je tako zelo udobno verjeti vsemu, kar gre v kontekst tega, da je v eni najbolj izoliranih držav na svetu pač na dnevnem redu še ena nemogoča reč, so le redki dvomili v resničnost navedb nekaterih medijev. Če o tem piše ugleden časopis, kot je londonski Guardian, potem nekaj že bo na tem. A žal mnogi niso poiskali članka Erica Talridga, že 25 let dopisnika agencije Associated Pres iz Azije, izjemnega poznavalca tamkajšnjih razmer. Mimogrede, AP je edina tuja medijska hiša, ki ima v Pjongjangu svoje dopisništvo. Eric je namreč lepo napisal, da vesti o enakih frizurah ne držijo. Jaz pa sem se o tem sama prepričala.

 

 

Spremstvo v najino dobro

Ko sem se odpravljala v Severno Korejo, sem se spraševala predvsem, kaj naj pričakujem od najbolj izolirane dežele na tej naši zemeljski obli? Enoznačnega odgovora pa nisem našla niti po enem tednu bivanja v tej državi, ostaja pa dejstvo, da je deželo vsekakor vredno obiskati. In spoznati, kako zelo se v tem našem svetu razlikujemo.

Letalo iz Pekinga v Pyongyang je bilo nabito polno. Nekaj špansko govorečih potnikov sva s sopotnikom Renejem slišala, največ pa je bilo Rusov. Seveda, v tednu, ko so v Koreji slavili 102. obletnico rojstva Kim Il Sunga, ustanovitelja današnje Koreje, je bil na vrhuncu tudi mednarodni umetniški festival, ki ga vsaki dve leti organizirajo v Pyongyangu. Festival je eden od načinov, kako si Severna Koreja (tega naziva sicer ne marajo, uporabljajo le ime Koreja, saj ne priznavajo delitve države na severni in južni del) utira pot za mednarodne povezave. Ne glede na zaprtost države se mnoge spone tudi v Koreji rahljajo in navezovanje stikov z drugimi državami, predvsem evropskimi zaenkrat predvsem na področju kulture, sodi med pomembne elemente postopnega odpiranja države svetu.

 

Kdo pravi, da v Koreji ni nasmejanih ljudi? 

 

Tudi samo se zavedajo, da jih pri tem čaka še veliko dela. Po desetletjih izolacije, odvisnosti od zgolj enostranskih informacij in skorajda nikakršnega poznavanja dogajanja v tujini (obiski tujih držav so zaenkrat rezervirani le za visoke državne funkcionarje in gospodarstvenike) ni seveda nič čudnega, če tujce v svoji državi še vedno pretežno gledajo s precejšnjim nezaupanjem. To je pravzaprav tolikšno, da te ob obisku te države nikjer ne pustijo samega. Razen zvečer, ko si že v svoji hotelski sobi. Na pripombo, da smo po svetu vajeni sami hoditi naokoli, da lahko kjerkoli povsem na lastno pest in brez spremstva prečešemo katerokoli mesto, vodiča odvrneta, da je njuna nenehna prisotnost ob naju pravzaprav za najino dobro. Lahko bi se izgubila in ne bi našla poti do hotela, ker ljudje ne znajo jezika bi kdo težko pomagal, lahko se nama tudi kaj neprijetnega zgodi (padec na primer, in se poškodujemo). Ni torej direktnega odgovora v smislu „Ne smeta sama naokoli", ampak nama lepo prijazno pojasnijo, da z nenehno prisotnostjo ob naju takorekoč izkazujejo posebno skrb za najino udobje.

 

Lokalni prevoz po korejsko ...

 

 

Tudi odgovor na vprašanje, ali lahko obiščemo lokalno tržnico, da tudi tam zaznamo utrip mesta, je bil izmikajoč. Vodič ni rekel naravnost, da nama tega ne bodo omogočili, pač pa je dejal, da v tednu, ko potekajo največje slovesnosti ob obletnici rojstva Kim Il Sunga, tržnice ne delajo. Ljudje hodijo v službo in se med službo ali po njej udeležujejo različnih slovesnosti, tako da ni potrebe, da bi tržnice v tem času delovale.

So pa ustregli najini želji, da si ogledamo vsaj eno trgovino, v kateri kupujejo zgolj lokalni prebivalci, vendar nisva smela snemati ali fotografirati. Čeprav se ničesar nimajo sramovati. Ni sicer takšna ponudba, kot smo je vajeni pri nas, a dobi se vse, kar potrebujemo za vsakdanje življenje. Celo ameriške cigarete Camel in Marlboro cigarete. Kar precej izdelkov različnih mednarodnih blagovnih znamk pa se dobi v trgovinah po hotelih, v katerih bivajo tujci, ali v nekaj posebnih prodajalnah po mestu, v katere tudi večinoma zaidejo zgolj tujci. A tam so cene takšne, da si domačini na primer barilla testenine, pampers plenice ali kak panasonic pripomoček bolj težko kupijo.

 

 seve

Meja med Severno in Južno Korejo - tokrat so ob mejni črti le severnokorejski vojaki; ko mejo obišče katera od delegacij, se vojaki nasprotne strani za čas obiska umaknejo z obmejne črte; v modrih barakah potekajo pogovori predstavnikov obeh držav, včasih tudi ob prisotnosti predstavnikov OZN

 

Končno tam ...

Seveda me je že v letalu proti Pyongyangu  pošteno zanimalo, kakšni obrazi me čakajo na meji, kako mi bodo premetali prtljago in zasegli mobitel ... Na srečo sem ob pridobivanju vize povedala, da sem novinar, in tudi Rene je povedal, da bi rad v Korejo z namenom, da posname čim več fotografij in še kak video, tako da večjega strahu, da bi nama odvzeli fotoaparate, vendarle nisva imela.
Mejo sva potem prestopila tako hitro in enostavno, da sva v vsej zmedi pozabila dvignit prtljago in sva se proti izhodu z letališča, opremljenemu z rentgenom, napotila le z ročno prtljago. No, obmejni uslužbenci so bili zelo fleksibilni in razumevajoči in so nama brez težav dovolili vrnitev k traku, na katerem sta krožila samo še najina kovčka. Le za glavo so se držali, ko sva se znova pojavila pred izhodom, to pa je bilo tudi vse.

Pozdrav z vodičko Yun in vodičem Hongom, pot do kombija, v katerem sva v tednu dni preživela dobršen del dneva. Šofer, tretji član najinega spremstva, je spal na sedežih, a je bil ob našem prihodu v trenutku nared. Naju z Renejem pa so bile seveda same oči - temeljito sva si ogledala vsakega moškega v letališki zgradbi in pred njo, in glej ga zlomka, vsi so imeli različne frizure ... Celo oblečeni so bili različno, eni v suknjičih, podobnih uniformam, drugi v običajnih oblekah, srajcah. No ja, a nama bo sploh kdo verjel, ko sporočiva, da vsi nimajo enakih frizur?

Svečane obleke Korejk za posebne priložnosti - poklon spominu prvega voditelja države ob dnevu njegovega rojstva je pravšnja priložnost za praznično opravo

 

 

Seveda bo pa vsak verjel, da je Koreja dežela, v kateri možnost pošiljanja elektronske pošte dozirajo po kapljicah, kaj šele dostop do interneta. Dežela, v kateri moraš kupiti posebno sim-kartico, če želiš uporabljati lasten mobitel, pa še to samo za pogovore, in s pomočjo katere ne moreš komunicirati s Korejci, ki imajo mobilno omrežje povsem nekompatibilno s tem, ki je namenjeno tujcem. Dežela, v kateri ne moreš plačevati s plačilnimi karticami, a so vendarle iznašli način, kako tujcem vsaj nekoliko olajšati plačevanje, da jim ni potrebno nenehno razmišljati, ali imajo pri sebi dovolj gotovine. Oziroma ali imajo na blagajnah dovolj enake valute, da vrnejo razliko. Vprašanje, zakaj preprosto ne vrnejo razlike v njihovi valuti, je nesmiselno - tujci ne smejo priti v stik z njihovim denarjem. Stvari torej, s katerimi se v večini držav niti ne ukvarjamo posebej, ker so same po sebi umevne, v Severni Koreji (pravzaprav v Koreji, saj v severnem delu nekdaj skupne, zdaj pa že desetletja razdeljene države, uporabljajo le ime Koreja) pa se z njimi soočimo takoj po prihodu v državo.

 

Malce so zaplesali in zapeli ...

 

Pa vendar - obiskovalcev te verjetno najbolj zaprte države na svetu je vedno več. Počasi in postopoma tudi meje s Severno Korejo postajajo bolj prepustne. Še pred dvema letoma so mobitele tujcem ob prehodu meje odvzeli in jim vrnili ob izhodu iz države, zdaj ni več tako - mobitele tujci lahko obdržijo, celo sim kartica je na voljo za klice v tujino in sprejem klicev iz tujine. V enem tednu ji sicer poteče veljavnost, a če naloženi denar porabimo prej, je kartica seveda neuporabna takoj- uradno stane minuta pogovora v tujino 2,5 dolarja, 40 centov pa, če kličejo na številko korejske sim kartice. A 42 evrov, koliko je najmanj, kar se plača za kartico in nekaj pogovorov, se hitro porabi ... Toda za Korejce je že ta korak zelo velik, čeprav za obiskovalce pomeni izjemno veliko omejitev možnosti komunikacije.

 

Več tujcev pomeni seveda tudi postopno prilagajanje njihovim potrebam, vsaj nekaterim. Tako daleč, da bi se lahko obiskovalci kar tako sprehajali po mestu, brez spremstva vsaj enega vodiča, v Koreji še niso. Tudi s kreditnimi karticami (še) ni mogoče plačevati. A so vsaj za plačevanje iznašli nekakšno vmesno varianto – možno je dobiti kartico, oni ji pravijo debetna, mi bi rekli predplačniška: na kateremkoli prodajnem mestu lahko tujec na kartico naloži določeno vsoto denarja in s to kartico potem plačuje. Enostavno seveda, sploh ker v primeru, da na kartici zmanjka denarja, lahko tega naložimo kar na mestu, na katerem želimo plačati.

 

Kmetijska mehanizacija ni ravno najmodernejša ...

 

Je pa sila zabavno plačevanje z gotovino. Človek se seveda vpraša, zakaj zadeve ne poenostavijo, omogočijo menjavo tuje valute za njihov denar in vse bi bilo bolj preprosto. Toda tujec ne sme priti v stik z njihovim denarjem, to je prepovedano. Na večini prodajnih mest tako tujci plačujejo z evri, kitajskimi juani ali celo dolarji. Pri vračanju razlike zna biti prav pestro: na primer, plačati moramo 13 evrov. Na blagajni jih damo 50. Prodajalka malce čudno pogleda, potem pa začne vračati: nekaj v evrih, ko teh zmanjka na ročnem kalkulatorju hitro nekaj računa in vrne še nekaj dolarjev, spet računa in potem vrne še nekaj juanov. In ko plačujemo, je lahko enako: del vsote poravnamo v evrih, če teh ni dovolj ali ni drobiža, damo juane in na koncu še kak dolar, če je potrebno. V dveh dneh se navadimo na vse.

Gre tudi brez uniforme ...

 

 

Celo na to, da smo odrezani od sveta in vseh informacij. Elektronsko pošto je mogoče pošiljati le iz nekaterih boljših hotelov, 2,5 evra stane eno sporočilo (brez priponk). Za internet je potrebno posebno dovoljenje pristojnih oblasti, enako kot če želimo imeti možnost pošiljanja e-pošte in dostop do interneta v hotelski sobi. Za to je potrebno zaprositi več dni pred načrtovanim prihodom, da imajo dovolj časa za pridobitev dovoljenj in namestitev modema. Prav tako je potrebno posebno dovoljenje, če želi kdo spremljati tuje tv programe v svoji hotelski sobi. Možno je, a nekaj stane. Do pred kratkim niti možno ni bilo.
Tujega tiska tudi ni. Če torej ne znamo korejsko, lahko njihove časopise samo gledamo, in zgolj gledamo lahko tudi nekaj njihovih tv programov – igran filme z jasnim ideološkim sporočilom, poročila v katerih prevladujejo vesti o obiskih velikega vodje po državi in veliko propagandnih filmov.
Če bi atomska bomba razsula svet, bi to tujec v Koreji gotovo zadnji izvedel.

 

Časopisi so za branje na voljo na metro postaji; kupiti jih ni mogoče, saj jih Korejci dobivajo v poštni nabiralnik

 

Med novimi stolpnicami je po korejskem glavnem mestu ponekod še videti stara in skromna naselja

 

Malo pijače in pogovor je že bolj tekoč ...
Hong in Yun, najina vodiča, in Ming, voznik toyotinega kombija, s katerim so naju prevažali sem ter tja. Najina družba od jutra do večera.
Začetni vprašujoči pogledi z obeh strani. Midva sva imela v mislih predvsem to, kako ravnati, da nama bodo dovolili čim več, morda tudi kaj izven napisanega programa, njih je zanimalo, tako sva sklepala po nekaj dnevih, ko se je izkazalo, da se bomo prav lepo razumeli, kaj vse bova skušala početi – predvsem fotografirati – skrivaj. Z Renejem sva sklenila, da se bova na samem začetku strogo držala vsega, kar nama bodo rekli, vmes pa bova s previdnimi vprašanji tipala, ali se da storiti kaj več. In se je dalo. Za korejske razmere seveda. Gledano z našimi očmi sva bila zelo omejena, a tam je treba gledati z njihovimi očmi. In se je obrestovalo. Vsaj malo. Recimo tako, da so naju zvečer, ko je že bilo predvideno, da ostanemo v guest housu, kjer sva spala, le odpeljali v enega boljših hotelov, kjer sva se srečala z dopisnikom angleške tiskovne agencije iz Hongokonga, ki vsak mesec obišče Pyongyang, in Ericom, dopisnikom ameriškega Asociated Pressa, ki ima v korejskem glavnem mestu celo svoje dopisništvo. In v sobo Angleža sva šla celo brez spremstva, samo z Rafaelom, novinarjem, da sva lahko napisala nekaj elektronskih sporočil (v službo in domačim, da je vse v najlepšem redu) in na brzino preletela nekaj internetnih strani. In odgledala nekaj minut poročil na BBC World. Rafael si namreč vedno uredi dostop do elektronske pošte, interneta in nekaj tujih tv programov – teden dni pred prihodom sporoči svoje želje pristojnim organom in ti potem dovolijo (ali pa ne) namestitev modema in ostale potrebne opreme. In ker so novinarji solidarna srenja, je Raphael že ob prvem srečanju – spoznala sva se po naključju, v hotelski trgovini, ko se je pozdravil z našim Hongom – ponudil pomoč za pošiljanje mailov. Naša vodiča sta tačas čakala v preddverju hotela, v bifeju, ob pivu in sušenih ribah ... Še kakšno uro ali dve smo potem skupaj sedeli in se pogovarjali, prav sproščujoče je bilo. Ne glede na to, da niti tega obiska novinarskih kolegov nisva mogla opraviti brez spremstva.

 

Rakove palčke in pivo, odlično za posedanje ...


Ko sva Rafaelu povedala, da sva po treh dneh bivanja že bila v njihovi lokalni trgovini in kaj vse nama dovolijo, je bil nekoliko presenečen, češ da sva to dosegla tako hitro. Da ne smeva sama naokoli se mu ni zdelo nenavadno, sam je povedal, da je moralo miniti nekaj let rednih obiskov Pyongyanga, da sme zdaj zvečer tudi sam naokoli, v kakšno restavracijo ali na kak sestanek. Ko gre ven službeno, po kakšnem novinarskem opravku, pa je še vedno z njim spremljevalec. A da se pozna, da se razmere spreminjajo na bolje, je povedal. Spremljevalci so manj zapeti in togi kot so bili do nedavnega, predvsem pa so olajšali uporabo mobilnih telefonov in internetnih storitev. Pa še kak korak naprej bodo naredili, napoveduje na podlagi bogatih izkušenj, ki jih ima s Korejci v Pyongyangu.
Kaj pa možnost intervjuja s katerim od visokih državnih funkcionarjev, ali celo s samim vodjo Kim Jong Unom? Pozabi, je bil kratek. S kakšnim fukncionarjem še morda, a traja in traja, da uspe; nikakor pa ne gre na kak intervju računati v tednu, ko potekajo slovesnosti ob največjem korejskem prazniku, obletnici rojstva Kim Il Sunga. »Vsi so zaposleni s temi slovesnostmi,« je samo zamahnil z roko Raphael.
Toda v okviru teh slovesnosti smo trije novinarji, razen naju z Renejem še Peter z nemške postaje ARD, doživeli posebno čast, kot so nam dali vedeti domačini. Namreč, v mavzolej, v katerem sta tudi balzamirani telesi Kim Il Sunga in njegovega sina Kim Jon Ila, smo mi trije smeli na samo obletnico rojstva ustanovitelja današnje Koreje, torej 15. Aprila, na dan, ko se nekdanjima voditeljema pridejo poklonit le uradne delegacije. Ne samo korejske, pač pa tudi tuje – videli smo na primer avto z z oznakami EU in z zastavo Združenih narodov (v Koreji imata predstavništvo Svetovna zdravstvena organizacija in organizacija za prehrano) ter več tujih veleposlanikov (in prebrali njihove izjave v knjigi vtisov). Škoda le, ker je v mavzoleju prepovedano fotografiranje.

 Če ne v mavzoleju, v katerem sta balzamirani telesi nekdanjih voditeljev, pa je fotografiranje dovoljeno vsaj pred mogočno zgradbo. In ne imenuje se mavzolej, pač pa Palača Sonca. 

 

Veliki ljubljeni vodja sta povsod

Na vsakem koraku se vidi, kako zelo si Korejci želijo priznanja za tisto, kar tujcem pokažejo. Obiskovalcev sicer nimajo veliko. Blizu tri tisoč turistov na leto obišče Severno Korejo, in kar precej poslovnežev, saj si Koreja preko nekaj posebnih posebnih con, v katerih delujejo podjetja v mešanem lastništvu, skuša odpirati vrata proti svetu.
Marsikomu se zdi nenavadno, da Korejci tujcem tako radi pokažejo najsodobnejše, kar imajo. Od posameznih delov univerze, vrtcev in šol do otroške bolnišnice, pa velikih športnih parkov – prevladujejo steze za rolanje, ki je v Pyongyangu izjemno priljubljeno -, pokritih ali odkritih drsališč in velikih kopališč, kakršnih smo vajeni v razvitem delu sveta (tobogani, bazeni z valovi, puše za masažo in veliko igralnih naprav za otroke.

 

Bazenski kompleks v Pjongjangu, priljubljeno shajališče maldih in starih

 

 

In za vsak objekt, ki ga predstavijo tujcem, omenijo, da je zanj zaslužen njihov vodja, bodisi oče zdajšnjega voditelja, bodisi zdajšnji voditelj sam. Povedo tudi, koliko krat je vodja med gradnjo obiskal objekt, kakšne spremembe je predlagal, kakšne ideje je dal in ob tem poudarijo, da jim je vse to bila še dodatna motivacija. Z Renejem sva našima vodičema previdno povedala, da je obisk gradbišča pri nas bolj redka navada, razen če gre za državno pomembne objekte, še bolj nejeverno pa so naju gledali, ko sva povedala, da se na našem koncu sveta ne klanjamo pred spomenikom predsednikov ob vsakem obisku, pač pa se ob državnem prazniku ali kakšni pomembni obletnici pred spomenik položi venec, se pokloni in to je to.
Tisti, ki nam spomin seže še v Titove čase, si sicer nekoliko lažje predstavljamo negovanje kulta osebnosti od mladine, ki tega ne more pomniti. Pa vendar, čaščenje voditelja ni imelo niti približno takšnih razsežnosti, kot jih ima v Severni Koreji. Je tudi res, da je imel naš pokojni maršal doživljenjski predsedniški mandat, a da bi bil predsednik še po smrti, kot je z imenovanjem Kim Il Sunga za večnega predsednika zdaj v Severni Koreji, tako daleč pa nismo šli.
A ko pomislimo, da Korejci na severnem delu polotoka že 60 let živijo izolirani od vseh informacij, vsaj večinski del prebivalstva, in ko zgolj en teden preživimo tako rekoč brez stika z zunanjim svetom, si je pomanjkanje kritične mase za kakršne koli spremembe v državi že malo lažje predstavljati. Če temu dodamo še indoktrinacijo od zgodnjih otroških let, je toliko bolj razumljivo, zakaj je v Koreji še vedno mir. In zakaj so ljudje voditelju, pa za katerega koli od trojice Kimov gre, hvaležni za vse, kar imajo. In jih večina ne nerga, ker nimajo več, ker preprosto ne vedo, česa nimajo.

 

Niti v Severni Koreji niso imuni na igralne avtomate; tile so v nadstropju nad velikim bowling centrom

 

 

Jasno je bilo, da je družina, ki sva jo obiskala, pripravljena na najin obisk. A da bo beseda tekla pretežno o tem, kako hvaležni so za stanovanje svojim voditeljem, je za vsakogar razen za Korejce, seveda nenavadno. In njihova blaženost, ker imajo na steni fotografijo mladega vodje, ki je njihov blok obiskal tik po prvih vselitvah in se po naključju znašel v njihovem stanovanju ... Stanovanja dobijo Korejci od države, opremljena so s kuhinjo, tudi v kopalnici je osnovna oprema vgrajena. Na omarah škatle od kuhinjskih pripomočkov – palični mešalnik, kuhalnik za riž, sesalec ... A vprašanja o vsakdanu ostajajo brez odgovora. Ve se, da je za zajtrk običajno riž z juho, zvečer, ko se ženske vrnejo iz službe, skuhajo glavni obrok – riž ali testenine, zelenjava, meso. In obvezen kimči, fermentirana zelenjava, večinoma zelje in bela redkev, poleg riža in testenin glavna hrana Korejcev.
Tudi družabnosti ni prav veliko. Na prostem sicer ljudje igrajo odbojko ali badminton, otroci skačejo po igriščih in plezajo po igralih, fantje igrajo nogomet ali košarko, v bazenih je prav živahno, ob mizah v parku ljudje sedijo in jedo ter pijejo, kot na pikniku ... A po domovih je druženja bolj malo, pravijo da zato, ker so ljudje do šestih ali sedmih v službi, potem sledi kosilo oziroma večerja, in pravzaprav zmanjka časa. Na ulicah je sicer živahno do devete ali desete ure, potem pa je tudi večina restavracij zaprta in ulice se izpraznijo. Nočno življenje pa tujcu, ki je tam prvič in še ne pozna dovolj vseh okoliščin, ostaja skrito.

 

 

 

En teden je premalo

Kako po tednu dni zbrati, urediti vtise o Severni Koreji? O državi s čisto svojstvenim sistemom, z neko čisto posebno ideologijo (juche imenovano), ki v bistvu pomeni samozadostnost, in v kateri je vojska najpomembnejše, kar v državi šteje?
Ali velja verjeti nekaterim tujim novinarjem, ki dogajanje dokaj dobro poznajo, in napovedujejo postopno rahljanje spon, ki omejujejo življenje ljudi v tej izolirani državi? Da Korejci težijo k navezovanju stikov kažejo tudi njihova prizadevanja, da, za začetek, preko različnih kulturnih izmenjav vzpostavijo boljše stike predvsem z evropskimi državami.
Američane imajo sicer za izvor vsega zla, toda življenje gre svojo pot. Dolar je v Koreji povsem sprejemljivo plačilno sredstvo, coca cola, fanta in sprite so dosegljivi v skorajda vseh lokalih, v trgovinah za tujce najdemo pampers plenice, viski chivas regal je tudi na voljo v mnogih lokalih trgovinah, le kavbojke si še niso utrle poti na severi del Korejskega polotoka.

 

Srp, kladivo in plamenica ... simboli korejskega delavstva

 

Juche tower - Korejci so pred leti iz svoje ustave in življenja nasploh vrgli ven besedo komunizem; njihova ideologija je juche - samozadostnost ljudstva in države

 

 

Apple računalnik je zgodba zase. Ne le, da ga ima zdajšnjo vodja, Kim Jong Un, imel ga je tudi njegov leta 2011 preminuli oče Kim Jing Il. V mavzoleju, Korejci mu pravijo Sun's palace, Palača sonca torej, je namreč na ogled vagon posebnega vlaka, v katerem je prejšnji voditelj umrl, sedeč za pisalno mizo. Na mizi iz temnega masivnega lesa je videti pisalo in odprto knjigo z zabeležkami, zraven pa odprt srebrn applov prenosnik. Tudi HP računalniki po šolah in na univerzi niso redkost, videti je znamko Dell ...
Še nekaj je opaziti na ulicah Pyongyanga. Četudi stik z domačini ni nemogoč, ne glede na nenehno spremstvo se vsake toliko le ponudi priložnost za to, pa je neznanje tujega jezika, sploh angleščine, pri veliki večini tolikšna ovira, da tujcu kot način komunikacije ostanejo le roke in oči. Ki jih večinoma uporabimo za to, da povprašamo, ali smemo koga fotografirati od blizu ali ne.

 

 

Ponosni očka s svojim naraščajem v naročju zapušča porodnišnico

 

Brhke policistke urejajo sicer redek promet

 

Koreja tako ostaja dežela z veliko vprašanji brez odgovora. Za karkoli neprijetnega so ti izmikajoči, spremljevalci vedno najdejo kakšno obrazložitev, ki te pusti brez besed. Trmarjenje ne pomaga, z nasmehom dodatno kaj pojasnijo, in zgodbe je konec. Ni možnosti, da bi na skrivaj opletali naokoli po mestu, kaj šele po podeželju, in skušali kaj izvedeti na lastno pest. Ker pokažejo le tisto, s čemer se želijo pohvaliti, tisto, o čemer zgolj ugibamo ali izvemo iz kakšnega na skrivaj posnetega dokumentarca, ostaja nepojasnjeno in vprašanja o tem brez odgovora.
Občasno sva z Renejem našima vodičema opisala, kako drugod po svetu novinarji lahko sami hodijo naokoli, si vse potrebno za pot uredijo sami, mimo agencij, od spanja do pogovora s komerkoli. Malce začudeno sta gledala, včasih se mi je zdelo, kot da ne dojameta, kako je to možno, ko pa sta onadva z nama vendarle zato, da v vsakem trenutku pomagata.

 

Del korejskega vsakdana

 

Mladi voditelj Kim Jong Il je del vsakdana, na tv zabeležijo vsak njegov obisk v kateri od tovarn ali ustanov

 

A verjetno se bo tudi to spremenilo, ko bodo severno korejske meje postale bolj propustne. Kakorkoli obračamo, napredku in informacijski deblokadi, četudi malce počasni, se ne bodo mogli izogniti. Nove generacije osvajajo znanja, voditelji se zavedajo, da jih ne bodo več mogli zajeziti v nedogled. Nekdo je rekel, da sčasoma, ko vsakih nekaj let obišče Korejo, na ulicah vidi več nasmeškov. Tudi vse več tujcev, tako turistov kot predstavnikov različnih mednarodnih organizacij in podjetij prihaja v državo, in posledice bodo slej ko prej vidne. Mladi tudi znajo tuje jezike in komunikacija s tujci bo slej ko prej dobila nove razsežnosti. Korak po korak se razmere vendarle spreminjajo, ocenjujejo kolegi, ki že dalj časa redno hodijo v Severno Korejo. A nihče ne upa napovedati, koliko jih bo še potrebno narediti, kako dolga bo še pot, po kateri bo Koreja stopala, da ko bodo izbrisali s seznama najbolj izoliranih, zaprtih držav, v katerih so človekove pravice, kot jih pojmujemo v tako imenovanem svobodnem svetu, nekaj, o čemer se tam še sploh ne govori. Za kakršnokoli podrobnejšo ali strokovno analizo pa je teden dni bivanja v Koreji vsekakor premalo.

 

 

 Otroci kot otroci, nč strahu pre fotoaparatom ...

 

Malce svetlobnih efektov na predvečer Dneva Sonca, rojstnega dne Kim Il Sunga...

 

Na še tako skromnem balkonu so rože ...

 

Ognjemet na dan rojstva Kim Il Sunga je traal 20 minut, na trgu se je zbrala več deset tisoč glava množica ljudi ...

 

Tudi mladi Korejci se imajo radi

 

 

Velika razstava cvetja ob največjem korejskem prazniku - vijolačasta orhideja je bila vzgojena v Indoneziji, v času Sukarna, in poimenovana po Kim Il Sungu; 

 

Korejski materi - spomenik ob južni vpadnici v Pjongjang simbolizira željo po združitvi obeh Korej

 

 

Rolkanje je med korejskimi otroci izredno priljubljeno, v Pjongjangu je kar nekaj urejenih parkov za ta namen

 

Tudi na pokrotem drsališču se da preživeti prosti čas ...

 

In še veliko je tega, a narediti ozbor izmed 2000 fotografij terja svoj čas.

 

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

Vanja_v_ZDA  

kuha že od: 14.11.2008

Št. objav: 6074

Objavljeno 16.5.2014 ob 6:22

Lepo, Mamamia. Sem te dovolj gnjavila, da ti je dosadilo, a ne?

Mene zanima, koliko let bo poteklo, da bodo njihovi koncentracijski (delovni) kampi spremenjeni v muzeje.

P.S: Link ne dela.

mamamia  

kuha že od: 9.11.2004

Št. objav: 15673

Objavljeno 16.5.2014 ob 7:37

Eh, Vanja_v_ZDA, kaj pa ti sprašuješ? Kakšni kampi neki? Uvrščeno v rubriko Vprašanja brez odgovorov ... Kot še marsikaj drugega.

Ko bodo odpravili te kampe, bodo morali zgraditi zapore ...

beatrice  

kuha že od: 18.11.2009

Št. objav: 137

Objavljeno 16.5.2014 ob 7:50

Zelo vesel

O, čudovit zapis, bravo!

Navdušena sem nad tvojim načinom opisovanja doživetij. Tudi jaz rada potujem (aprila sva bili očitno zelo blizu) in vedno se prilagodim tudi tako, da gledam na zadeve pozitivno.

Nič kolikokrat sem dobila potrditev, da tudi v najbolj "negativnih" deželah ni vse tako črno kot nam predstavlja politika.

In kako pridemo navadni smrtniki, ki nismo novinarji, v Korejo?

mamamia  

kuha že od: 9.11.2004

Št. objav: 15673

Objavljeno 16.5.2014 ob 8:44

beatrice, ni tak problem. Vse gre preko turističnih agencij, njihovih seveda, mimo teh sploh ne moreš. Tudi nam je njihova državna agencija vse uredila, potem ko smo sporočili naše želje. Viza se ureja na veleposlaništvu na Dunaju, je pristojno tudi za Slovenijo. Sicer se viza dobi tudi v Pekingu, če si že tam, in to hitro in zlahka, vsaj tako sta povedala Slovenca, ki sem ju po naključju srečala, ko smo bili v demilitarizirani coni (sta rekla, da sta se odločila z pot ker sta imela v Pekingu tri dni časa med nekimi sestanki, od Pekinga do Pjongjanga je pa slabi dve uri leta).

Oni vse zaračunajo po dnevu - prenočišče, obroke po dogovoru, vstopnine, oglede, poti izven glavnega mesta, najem vozila, vodič ali dva ... plačaš njim vse v gotovini. Če pa potuješ s katero od evropskih agencij potem veljajo naša pravila, torej plačaš tu.

Če te zanima Severna Koreja, imam stik z njimi zdaj in lahko posredujem. Ker pridobivanje vize je veliko lažje na priporočilo (tako sem tudi jaz veliko lažje, predvsem pa hitreje dobila vizo), kot če zaprosiš kar tako.

mamamia  

kuha že od: 9.11.2004

Št. objav: 15673

Objavljeno 16.5.2014 ob 10:36

http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/2014/05

Tale link bi moral biti aktiven. Članek je na stranieh 24-25, če koga zanima.

leny  

kuha že od: 9.2.2008

Št. objav: 333

Objavljeno 16.5.2014 ob 10:42

Mamamia, res čudovit opis obiska te skrivnostne dežele!

sonci  

kuha že od: 27.9.2005

Št. objav: 442

Objavljeno 16.5.2014 ob 14:34

Par let nazaj smo praktično vsak dan poslušali, da v S. Koreji vlada strašna lakota. Že takrat sem domnevala, da je posredi propaganda, tvoj zapis in fotografije pa dokazujejo, da sicer živijo skromno, prav zelo hudega jim pa ni. Vsaj v materialnem smislu. Da jim je potrošniška miselnost prihranjena, pa jim pravzaprav zavidam ... nekako v stilu "česar ne veš, ne boli" in če ne boli je o.k., a ne?

Skratka, čestitam in zavidam ti obenem in upam, da se bomo kulinaričarji iz tvojega prispevka (tega in tudi prejšnjih) naučili predvsem tega, da povsod po svetu živijo dobri ljudje, ne glede na barvo, vero, ...

Vanja_v_ZDA  

kuha že od: 14.11.2008

Št. objav: 6074

Objavljeno 16.5.2014 ob 15:58

Sonci, na žalost se je ta lakota v resnici dogajala. S. Korejčani ji rečejo Arduous March, se sliši bolje kot lakota, se strinjaš (famine v anglešlini) http://en.wikipedia.org/wiki/North_Korean_famine

Tu ne gre pozabiti, da je bil pred pred razdelitvijo na Severno in Južno Korejo severni del bolj razvit. Poglej, kam jih ke pripeljal njihov sistem. Nebroj korakov nazaj.

Na youtubu je nekaj dokumentarcev, gledala sem predvsem neameriške in hec je v tem, da ko vidiš enega, vidiš vse. Obiskovalce so vedno vodili po isti poti, scenarij je vedno enak.

Izgleda pa, kot pravi Mamamia, da so se stvari izboljšale vsaj kar se tiče mobilnih telefonov, interneta, oblačil.

Mamamia me je "nekoliko" obsedla s S. Korejo, in sem iskala kakršnekoli dokumentarce oz. informacije, ki bi S.K. pokazale v drugi luči, kot jo poznamo iz poročil.

Priporočam tudi filme, ki sicer prikazujejo stanje izpred nekaj let.

Camp 14: https://www.youtube.com/watch?v=aRf63Q-0EBU

National Geographic: Inside North Korea: https://www.youtube.com/watch?v=mxLBywKrTf4

Crossing the line je na youtube: https://www.youtube.com/watch?v=LY0Wlk1BtXA. (raje ne pišem, kaj si mislim o tem tipu).

https://www.youtube.com/watch?v=YGGjDfQroAc

https://www.youtube.com/watch?v=oULO3i5Xra0

Mamamia mi je vsadila kanček optimizma, ker stanje se očitno spreminja.

babka1951  

kuha že od: 22.8.2012

Št. objav: 6927

Objavljeno 16.5.2014 ob 16:19

mamamia, hvaležna sem ti, za čudovito doživetje skrivnostne dežele, opisane na tvoj način iz prve roke.

@ Vanja_v_ZDA, se ti ne zdi tole tvoje brskanje po wikipediji in youtube-ju malo brez smisla, ko lahko vse, kar nas zanima, kar direktno vprašamo mamamio, ki je tam bila...

Vanja_v_ZDA  

kuha že od: 14.11.2008

Št. objav: 6074

Objavljeno 16.5.2014 ob 16:28

Babka1951, jaz sem brskala veliko prej, preden je mamamia dejansko odpotovala. Že po dokumentarcih lahko opaziš, da se stvari spreminjajo. Pa še to, turistom pokažejo samo tisto, kar hočejo, reci temu propaganda, mene zanima, kaj imajo reči tudi tisti, ki so pobegnili iz S.K.

babka1951  

kuha že od: 22.8.2012

Št. objav: 6927

Objavljeno 16.5.2014 ob 16:53

Vanja_v_ZDA, meni zadostuje to, kar sem od Koreje prebrala na tem blogu, zase sem prepričana, da se tam nikoli ne bom znašla, bom zelo vesela, če mi bo v tem življenju uspelo raziskati še kakšen kotiček naše lepe, meni ljube domovine, ki ga še nisem uspela videti.

mamamia  

kuha že od: 9.11.2004

Št. objav: 15673

Objavljeno 16.5.2014 ob 18:15

Delno ima Vanja seveda prav, vendar je težko debatirat o nečem, kar nam ni dano videt in vemo le iz dokumentarcev. Po drugi strani so tudi Korejci posneli nekaj izjemno prepričljivih propagandnih filmov, kako ameriški brezdomci jedo krompirjeve olupke ... Tudi to je res, kajne? Propaganda gre v obe smeri.

Tudi sama sem pregledala številne dokumentarce, vključno s temi, ki jih omenja Vanja, a žal so vprašanja v zvezi s tem ostala brez odgovora.

Vsaka resnica ima dve plati. Jaz sem skušala prikazati korejski vsakdan, kot sem ga sama videla in doživela. In ni tako zelo črn, kot nam vztrajno skuša predstaviti propaganda. Je temačen, a se premika. Seveda vem, da nam marsičesa niso pokazali, tudi njihova notranja propaganda je izjemno močna. Kar je bilo neugodnih vprašanj, so se lep izognili in vse speljali v želeno smer. In ker si omejen z nepoznavanjem jezika, je komunikacija z vsemi izven uradnih struktur toliko bolj otežena. Dodajmo še nenehno spremstvo in dejstvo, da tudi vodiča verjetno pazita en na drugega (meni je eden od njiju na skrivaj potisnil v roko nekaj, česar ne bi smel, in prosil, naj ne povem drugemu, da mi je to dal).

Po drugi stani je pa res, da ne morejo drugače misliti, saj nimajo od zunaj nikakršnih informacij. NIKAKRŠNIH. Sama en teden nisem vedela, kaj se dogaja ne v Koreji (ne razumem jezika in sem poročila le gledala) ne po svetu (ni tujih časopisov ne tv programov ne dostopa do interneta).

Res je, da je bil severni del polotoka pred razdelitvijo držav krepko bolj razvit od južnega. A zgodovina je pokazala, zakaj je do delitve prišlo in kdo je potegnil krajšo. Škoda, ker so v severnem delu res obtičali tam nekje okoli leta 50, a škoda je seveda z našimi očmi, z njihovimi (še) ne.

Da pa ubežniki vedo povedati vse najslabše, je pa normalno. Čeprav vedno ne povedo čisto realnega stanja - sem tik po prihodu iz Koreje brala pogovor z eno begunko v Guardianu in se nekatere stvari niso povsem skladale s tistim, kar je bilo tam videti. Tudi to je realnost.

Ne zagovarjam korejskega režima, daleč od tega. Razumem pa, zakaj je tam še tako, kot je, in zakaj še nekaj let bo. In zdi se mi prav, da iz mene ne veje en sam negativizem, ampak sem skušala prikazati tudi svetle plati te dežele.

hedonist  

kuha že od: 26.6.2008

Št. objav: 4967

Objavljeno 16.5.2014 ob 18:20

Mamamia :)

Vanja_v_ZDA  

kuha že od: 14.11.2008

Št. objav: 6074

Objavljeno 16.5.2014 ob 20:11

Vsaka država ima svojo propagando. Imela jo je naša bivša YU, imajo jo američani, švicarji... Kako živijo brezdomci v USA ni treba iskati po tujih dokumentarcih, je precej veliko tudi ameriških. IN ravno zato, ker vedno mečete ameriško propagando, sem posegala po filmih in dokumentarcih Evropskih avtorjev. Z izjemo National Geographic.

Vedno prvim, da če ne bi imeli ničesar za skrit, bi pustili, da ljudje/turisti/novinarji po mili volji hodijo in se vozijo naokrog. Se hočeš pogovarjat z brezdomci v podzemlju New Yorka? Be my guest! HOčeš intrvjujat ljudi v najrevnejših četrtih? Izvoli.

ZA primer, po Kitajski vsaj potuješ kakor ti drago z letali, avtobusi, ajd, rent-a-car ni deloval ko sem bila tam 2010, so bili pa taksiji na voljo prav povsod. Imaš vodiče, ki lepo razlagajo več tisočetno zgodovino, Korejci pa, kot je omenila Mamamia in je videno v vseh dokumentarcih, se je zgodovina SK začela po razdelitvi.

Ko se bosta Koreji enkrat združili, bo ceno plačala Južna Koreja, podobno kot je združitev obeh Nemčij plačevala Zahodna.

To, kar je turistom v S. Koreji dovoljeno videti in kar jim vlada preko vodičev trobi v ušesa, pa žal ne morem sprejeti kot realnost za vseh 20 milijonov ljudi.

Mamamia, članek v Večeru je prav tako odličen. :)

Vanja_v_ZDA  

kuha že od: 14.11.2008

Št. objav: 6074

Objavljeno 17.5.2014 ob 6:22

Če bi šla tja na izlet, bi me zgotovo dali v kak "kamp", ker bi spraševala tisto, kar me res zanima. A mogoče veš, če dobivajo plače, koliko zaslužijo in če so plačani v bonih, hrani, stanovanja. A plačujejo stanarino?

mamamia  

kuha že od: 9.11.2004

Št. objav: 15673

Objavljeno 17.5.2014 ob 9:50

Plače dobivajo, tako so nam vsaj rekli. Stanovanja dobijo od države (no, te čase tudi mi še pomnimo, kajne?), stanarino, vodo in elektriko oziroma plin plačujejo minimalno. Kot primer so mi rekli - inženir na primer, ki se izkaže pri delu, zasluži okoli 10 tisoč vonov (sto evrov) na mesec, za stanovanje, vodo in elektriko jih da 50 do 80, odvisno od stanovanja. Hrano lahko delno kupiš, nekaj pa dobivajo na neke bone in imajo nek sistem razdeljevanja, ki ga jaz pri najboljši volji nisem mogla razumeti.

In še ena velika resnica - Pjongjang je povsem druga zgodba kot podeželje.

O propagandi z obeh strani je pa tako - v Koreji nimajo izbire, verjamejo lahko samo tistemu, kar tam vidijo. Po ostalem svetu izbiro imamo.

Kakorkoli, Koreja je vredna ogleda. In Vanja, ne skrbi, ne bodo ker tako zaprli. Jaz sem v eni krojaški delavnici rekla, ko smo na mojem sopotniku pomerjali suknjič, da potrebujem veliko večjega, ker je moj mož tako debel kot - njihov vodja ... Ko so se začeli nasmihat ...

Ognjič  

kuha že od: 18.1.2006

Št. objav: 4663

Objavljeno 18.5.2014 ob 10:38

mamamia, na "eks" in z veliko radovednostjo sem prebrala tale blog in si v miru ogledala fotografije, všeč mi je tudi tvoj zapis 16. 5. 2014 ob 18.15 uri.

Zvečer pa še članek preberem.

In res, tisti, ki niso bili Titovi pionirji, težko razumejo vse to.

Johanna  

kuha že od: 14.5.2013

Št. objav: 377

Objavljeno 19.5.2014 ob 8:19

Mamamia, odlično, kot vedno...

mišzmoke  

kuha že od: 28.8.2010

Št. objav: 4397

Objavljeno 19.5.2014 ob 12:38

​Res zanimivo branje, dobi človek mešane občutke.

Kako je pa z električnimi redukcijami? Pa zrak, je vidno onesnažen?

Ti je uspelo pokukat v kakšno njihovo gostilno? In kako je z alkoholom, alkoholizmom, čeprav dvomim, da bi o tem govorili.

lp

mamamia  

kuha že od: 9.11.2004

Št. objav: 15673

Objavljeno 19.5.2014 ob 12:52

Pijejo kot žolne, ni problem med pitjem piva zvrnit še kakšen šilček njihovge žganja (iz nekih neznanih, neprevedljivih rastlin,,,). Je pa žganje blago, okoli 20 procentov alkiča. Tako da o tem ne da ne govorijo, ampak kar lepo pijejo ... Smo tudi videli enega obnemoglega na obrežju reke spat, pa še slikala sva ga lahko ... PA kadijo precej, tudi v lokalih in restavracijah, saj je to dovoljeno.

Bili smo v dveh dobrih restavracijah, v katere sicer zahajajo tudi domačini (neke bone dobijo in takrat lahko grejo tja), v tiste, kamor hodijo samo oni, pa nismo mogli (smeli). Videla sem le, popoldan in proti večeru, kako pred restavrcaijo stojijo v vrsti in čakajo - in ko smo šli po isti poti čez kako uro nazaj, je bila vrsta bistveno krajša ...

V Pjongjangu je elektrike zmanjkalo enkrat in to ponoči, kake dve tri ure je ni bilo. Zvečer smo videvali luči po stanovanjih, ulice osvetljene, svetlobne reklame tudi vidiš, čeprav ne veliko, pomembne zgradbe so lepo osvetljene. Ne vem pa, kako je na podeželju. Ko smo se vozili smo žice sicer videli, a nismo bili dovolj blizu, da bi videla kaj več. Je pa na podeželju žalostno.

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Število ogledov strani: 23956

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Ossi
Kaj danes za zajtrkPetrca_5
malo za hecBojaan24
MOJ vrteta
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti