Moji prvi ocvirki

Obožujem jih. Majhne in velike,srednje. Le malo mesnati morajo biti, raje nekoliko bolj zapečeni kot preveč mehki. Ocvirki.

blog: hrana, kuhanje / recepti, avtor: mamamia 

Dolgo jih nisem marala, ker pač ne maram mastne hrane. A kot sem sčasoma začela jesti mastno obrobo pršuta (saj maščoba vendar daje okus, kajne?), sem poskusila tudi ocvirke. Domače. K vragu čips in arašidi, ko pa so ocvirki tako presneto dobri ...

"Imamo kaj ocvirkov?" je eno bolj pogostih vprašanj pri nas doma, ko odpiramo hladilnik. Ko jih ni, sledi vprašanje - Zakaj jih ni?  Ker jih pač ni. Pa jih naredimo. Prosim? Ne znam jih delat. Pa se bomo naučili.

Tako nekako, na kratko povedano, se je naša ljubezen do ocvirkov spreobrnila ne le v užitek, ko jih jemo, ampak tudi v užitek, ko jih pripravljamo.

 

Na srečo ima mama v kletnih prostorih kuhinjo, namenjeno za takšne in drugačne packarije. Torej za pripravo ocvirkov, kuhanje ozimnice, ko včasih vse škropi naokoli, za kuhanje zelja in in pečenje rib, skratka za pripravo vse tiste hrane (in priboljškov, kar zame ocvirki so!), ki ima med pripravo vonjave, ki jih le težko spraviš iz prostora.

 

Odločitev je padla. Mami smo rekli, da bi delali ocvirke in takoj zavrnili njen predlog, da jih, kot vsa leta doslej, pripravi ona. Ne, mi bi se radi naučili. Skoraj jo je kap.

 

In sva lepo šli k njenemu mesarju po slanino. Kar mesnata mora biti, je naročila mama, in navrgla, naj si dobro zapomnim, kako je bila slanina videti, da bom naslednjič, ko bom šla sama kupovat, vedela, kakšna mora biti. 

 

To smo torej opravili. 

Doma je že čakala topla kuhinja. Peč na drva. Mama se ji ne odreče, nič zato, če ima tudi v tem prostoru popolnoma opremljeno kuhinjo, plinski štedilnik, pečico, mini pečico. Peč na drva je zakon. Pa naj bo.

 Sledilo je vprašanje, kakšne ocvirke imamo radi. Majhne, srednje, velike, zelo mastne, bolj hrustljave ali mehke? Hm, kakšne že? Samo predrobni naj ne bodo, smo rekli, a tudi prevelikih mastnih kosov ne maramo. Torej nekaj vmesnega.

"Otroci, zrežite slanino na kocke, tako ...", je pokazala mama, in smo se lotili rezanja. Ona s svojim bonimi rokami ne bi zmogla (čeprav trmari in je pred to našo učno uro nekaj kilogramov slanine zrezala tudi sama), in nam  je kar šlo od rok.

 

In potem stara, dobra velika črna emajlirana emo posoda. Zrezana slanina naravnost vanjo, pa na ogenj. Drva so bila pripravljena, le nalagati nismo smeli, ker mama pač najboje ve, kakšen ogenj je ta pravi. Da vse skupaj ne zacvrči prehitro in premočno.

 

Neaj minut se slanina lepo greje, potem pa že mešanje. Mama mi to prepusti, sama težko premika roke, a njeno budno oko pozorno spremlja moje gibe. Hja, mešanje ni tako preprosta reč.

Sproti pove, da mast začnemo odlivati, ko se začne peniti. Postopoma. In vedno bolj pogosto je treba mešati. In ocvirke počasi stiskati, mi uporabimo kar stiskalnico za pire krompir. Aja, vmes mi dodamo še čebulo. Kar na večje kose narezano, tako nam je všeč. Nekateri dojajao čebulo,  drugi ne. Kot pri vsaki stvari tudi ocvirke pripravljamo vsak po svoje. Takšne, kot jih imamo radi.

Ko je večina masti precejene v kozarce, zmečkamo ocvirke. Doslej smo uporabljali kar stiskalnico za krompir, super se je obnesla. Stisnila sem ravno toliko, kot sem hotela imeti velike ocvirke. 

 

In to je to, vprašam mamo. Ja, to je to. Paziti je treba, da se mast odlije, ko se začne peniti, in da ogenj ni premočan, da se tisto, kar je še v posodi, ne zažge oziorma ne postane grenko. Pa da ocvirki niso presuhi. Torej je treba dobiti rutino in vedeti, koliko kose, ki so že spustili mast, še malo stisniti.

Nam so bili naši ocvirki všeč. Za prste obliznit. In kako sem bila vesela bele svinjske masti, potem ko se je že bila strdila. Kislo zelje, repa, pasulj, vse pripravljeno na svinjski masti. In ko pečem dunajske, dodam olju vsaj dve žlici svinjske masti.

 

Ne morem si pomagati, ena stara Dunajčanska mi je rekla, da se to tako počne, in ker mi je okus všeč, se tega držim.

Ocvirki pa itak. Najboljši prigrizek sploh. 

 

 

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

Trixi  

kuha že od: 23.9.2003

Št. objav: 12418

Objavljeno 11.1.2017 ob 12:58

Mamamia zelo nazorno si opisala in poslikala. Tudi jaz se tega spomnim iz mladosti, sedaj pa tistih malo ko potrebujem kupim.

spodbe  

kuha že od: 18.12.2009

Št. objav: 224

Objavljeno 11.1.2017 ob 16:13

Prijetno branje ob gledanju poučnih fotografij.

naor  

kuha že od: 4.3.2010

Št. objav: 7383

Objavljeno 13.1.2017 ob 17:15

Zelo vesel

Odlično! Jaz jih tudi delam v prav taki črni emo posodi. Včasih jih je rezal mož, za moj okus malo prevelike. Kupim največ tri kile špeha. Potem režem. Cvrem na plinu, razkošja peči na drva si ne morem privoščiti. Vse ostalo kot Mamamia, edino ocvirkov ne sitskam, ampak z zajemalko stisnem vso mast, kolikor jo le lahko. Na koncu pobožno poberem ven tisto, za kar sem se trudila. In brez slabe vesti uživam ob čisto vsakem ocvirku. Pa še to: ko sem pohala z mešanico olja in svinjske masti, so se dunajci spremenili v en sam užitek. Kot rečemo, topili so se v ustih. Aleluja! P.S. po vsakem rezanju špeha me vsaj nekaj dni pošteno boli roka. Pa kaj bi tisto!

Anemiilat  

kuha že od: 7.9.2016

Št. objav: 1747

Objavljeno 16.1.2017 ob 7:09

A vam povem, da jih jaz cvrem v pečici! Ni tolk mešanja! Nekje na netu pobrala nasvet!

Pa kuhanje marmelade tudi v pečici.

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Število ogledov strani: 8532

Nagradna igra

Kolikšni del redne ponudbe svežega mesa je v HOFERju slovenskega porekla?

Število odgovorov:

O POKROVITELJU »
O NAGRADAH »
POGOJI SODELOVANJA »

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?johana
MOJ vrtjohana
Kaj danes za zajtrkanasteele
malo za hecrajko0028
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti