Mojemu atu

anamarija1,bom še jaz naglas prebrala s tabo.

Dokler ga nosiš v srcu, je živ in čuti tvojo ljubezen, anamarija. So vezi, ki jih ni moč pretrgati, ker so stkane iz ljubezni.

Prelepo si napisala Anamarija1. Oče bi bil ponosen nate.

Zelo lepo si napisala. Imava pa eno skupno stvar, čeprav se ne poznava. Tudi moj oče bi imel na ta dan rojstni dan in to stoti. Včeraj sem prižigala svečke in se ga spominjala z ljubeznijo in spoštovanjem. Kot je napisala Zeta, dokler ga nosiš v srcu, je živ.

Hvala .da si z nami delila svojo zgodbo o zlatem ateju.Si nam polepšala dneve.:)

ultranova, zeta, mejačka, naor, antonija7, hvala, ker ste mi blizu!

Anamarija tišči me v prsih ko sem prebrala tvoje lepe misli, spomin na mojega "očija" je še vse preveč živ saj je minilo komaj dve leti. Prazniki pa so še posebej prazni brez naših ljubljenih.

Anamarija, tudi jaz mislim, da bi bil oče ponosen nate. Tudi moj je bil podoben tvojemu, imela sem občutek, kot da berem opis mojega očeta. Na Božič je minilo že 9 let, kar ga ni med nami in zame tudi prazniki niso več taki, kot so bili nekoč.

Anamarija1 , iskreno čutim s tabo . Tak je tudi moj ata , sključen , komaj še pride do stranišča a se ne pritožuje , nikoli ne jamra . Čutim , da počasi odhaja , a sem povsem nemočna . Ne živimo skupaj (skoraj 100 km smo narazen )a ga zelo pogosto obiskujem . Včasih imam občutek , da je že zelo naveličan življenja , ki je zanj eno samo trpljenje odkar ni več mame . Po srcu je ravno tak kot tvoj , dobričina . Ko včasih pridem sama k njemu , vedno vpraša kako so ostali , so zdravi itd , a nikoli v njegovem glasu ni očitka , češ zakaj pa koga ni . Ja , takšen je , zame najboljši na svetu .

Sem se pa že nekajkrat , ko sem že dokaj pozno zvečer odhajala od njega domov nekako čudno počutila , kot , da mu zadnjič stiskam roko .

( Anamarija, ne zameri , da sem to pisala , a morala sem . Zdaj mi je lažje pri duši .)

zelo zelo lepo napisano, da so mi kar solze prišle na oči :,)

Kako lepo....

že fotografija da slutiti, kako zelo si imela rada tvojega Ata.

Res lep zapis!

Tvoje besede so mi segle do srca ....

Ljubljena Ana Marija,

ne pozabi, da vse kar je on znal, cenil, vrednotil nosiš ti naprej v svojem srcu in lahko predaš še komu drugemu, ki ti bo hvaležen za to. Prosim te, ne izgubi veselja in radosti, do stvari, ki te osrečujejo, pa čeprav so spomin nanj, lep in grenak spomin. To te veseli, radosti in to si ti. On je odšel in ti si tista, ki naprej širi njegovo znanje, ohranja lep spomin v srcu. Vrednote te je naučil, a ni to čudovito? :)

Z ljubeznijo,

Ana

ZELO LEPO :)

Tudi pri meni si prebudila čustva. Prav posebna čustva se prebudijo pri človeku ob mislih na starše. Moji so še med nami, moj oči je 1.1. praznoval 83. rojstni dan. Na novega leta dan sem mu že navsezgodaj sestavila torto. Mama je pripravila kosilo in opoldne smo se vsi dobili pri domačem ognjišču. Bil je zelo vesel, z nami užival, vmes odšel na balkon in si prižgal cigarete. Da kadi, pa zdaj ga več ne sekiramo, čeprav smo ga zadnjih dvajset let. Tudi njemu že pešajo moči, bolijo ga noge, vendar se vsak dan spravi za volan in odpelje v mesto. Vsak dan si najde izgovor po kaj gre, včasih po maminem naročilu, potem spet po tri žeblje in spet po tisti redki časopis, katerega nima naročenega, vedno ima v žepu skrbno napisan seznam opravkov. Še vedno veliko bere ni gleda TV. Ima bistre misli, je redkobeseden, vendar te njegove posamezne besede temeljijo na humorju in vedrosti. Veliko mi pomeni in vsaj dvakrat do trikrat na teden obiščem svoje gnezdo.

Kak ptica lastovica ....

čudovito napisano. moj stari ata, ki mi je bil kot oče (saj le-tega niti poznam ne), nas je zapustil pred 11 leti. še vedno ne mine dan, da ga ne bi pogrešala.

Zelo ćustveno in doživeto, napisala bi enako za mojega očka, ki nas je iznenada zapustil in šokiral saj je bil poln življenja , premlad a po letih ,in po letih od izgube ki so minila lahko rečem, da je ogromno ljudi, ki imajo lep spomin na mojega dragega očka. Zastalo mu je srce 1999. Vedno bo z nami.

Ja, anamarija1, verjamem, da karkoli bi še napisala, bi bilo premalo. Nikoli ni dovolj besed, s katerimi bi človek opisal drago mu osebo. Vedi, tvoj ata je gotovo s teboj. Si mi pa priklicala solze v oči....kot že dolgo nobeden...

Slika nasmejanega dragega očeta poleg računalnika in besede AnuškeAne sta me spodbudili, da nadaljujem tako kot prej: kuhanje s srcem!

Prisrčna hvala vsem!