Kulinarika.net - blog: Ko sem osvojila najvišjo slovensko goro

Ko sem osvojila najvišjo slovensko goro

Vzpon na Triglav

blog: dogodki / ostali dogodki, avtor: anamarija1 

Nepozabni spomini v dobrem in slabem...

Skozi vse leto smo s svakinjo, možem in starejšim sinom hodili po hribih, da bi pridobili kondicijo za tako želeni vzpon na Triglav.

14.08.1992 smo si izbrali kot kondicijski trening Krn. Obdal me je lep občutek. Iz Krnske vasi  tja do Krna je bila tabla z napisom 5 ur, ampak kočo smo videli že na startu...rekla sem si, saj ne more držati, da je pot tako dolga...Koča nam je delala družbo vseskozi. Na pol poti smo se za nekaj minut ustavili, da bi se malo oddahnili. Zanimivo je bilo videti par, ki se je sprl, oziroma žena je bila glasna: " Dovolj mi je, ne grem več naprej! Kar sam pojdi!!«.Tako je tulila, da je bilo nemogoče, da bi jo preslišali. Mislila sem si, ojoj, če si do tu prišla, pa boš še malo potrpela.

Korajžno smo nadaljevali pot. Po 3 urni hoji sem videla napis na velikem kamnu: Koča na Krnu 1,30 minut. a joj, v trenutku sem pomislila  kako je bila tista ženska pametna, da ni nadaljevala...Po glavi so se mi pa porajale misli, kako bom prišla do Triglava, če ne zmorem do Krna? Po neštetih "cikcakih" in z jezikom do tal sem le osvojila vrh Krna.

Krnsko jezero sploh ni tako lepo gledano s Krna, deluje kot ena ledvička, skratka sem bila malce razočarana, morda, ker sem bila zelo utrujena, pa še koča je bila izpod mojih pričakovanj. Morda pa bo hrana popravila moj vtis, sem si mislila...Vsekakor lahko trdim, da sem prvič osvojila vrh za katerega sem bila razočarana.

Naslednji dan je bil namenjen počitku. No, pa sem le dočakala dan, ko bom krščena...

Zgodaj zjutraj smo iz Zadnjice bili pripravljeni na štart. Pot se je sicer zavlekla, vendar  je  bila zelo prijetna, nič prenaporna, srečna sem bila, ker sem bila polna energije in moči, občutek sem imela, da bom kar naenkrat gor na najvišjem slovenskem  vrhu, občutki so bili enkratni.
Zgodaj smo prispeli na Dolič, zato smo se odločili, da se bomo malce potepali naokrog. Po večerji smo šli spat.

                                 

Ko se je začelo daniti, smo se odpravili  proti Triglavu.
Naključno se je nam pridružila mlada deklica. Po dobri uri hoje smo prispeli ob vznožje Triglava, pogledala sem proti nebu, kar naenkrat čuden občutek, kje pa je vrh? Dekle me pogleda in mi reče: »Zdaj bomo štartali, glej samo naravnost, ne oziraj se, ne glej ne levo, ne desno!« Upoštevala sem njen nasvet, dokler nisem bila prisiljena odmakniti se mimoidočim. »Potka« je bila le za eno nogo, kam dati še drugo nogo? Ozrla sem se, gledala najprej na levo, nato na desno, vse okrog mene praznina kot, da sem v zraku brez padala... nisem vedela kaj storiti, spomnim se le, da sem z vso močjo objela veliko skalo in tam ostala. Kaj storiti? Mož je sebe pazil, privezanega devetletnega otroka in kaj naj z mano? Rekli so mi, da je začel kričati, jaz se ne spomnim. ker sem očitno bila v šoku, baje da je tudi svakinja kričala: »Anamarija, daj pojdi naprej, še malo pa smo na vrhu! Vrsto si naredila, ne morejo mimo!« Spomnim se, da so skočili preko mene, nato je prišel mož pome in mi primazal klofuto, nakar sem se zbudila začela vpiti: »Ne grem gor, me je strah! Nočem umreti, sem še premlada, pojdite vi, vas bom tu počakala in se ne bom premaknila !« No, ko sem dobila še eno klofuto, sem počasi nadaljevala "pot". Grozno so se mi tresle noge, ne vem kako sem sploh  prišla do vrha . »Glej, glej, Aljažev stolp! Anamarija, glej ga!« Ko mi je uspelo priti do cilja, sem v »jezi«, žalosti  brbljala: »Prvič, zadnjič in nikoli več«,  neka gospa mi je odvrnila: »Tudi mi smo prvič tako rekli, pa smo že desetič gor!« Mene pa so videli prvič in zadnjič!
Šla sem do Aljaževega stolpa, nisem se premaknila niti za milimeter, no, krstili so pa me za prav, da imam še danes odtis na riti...Ves čas sem razmišljala, kako bom prišla v dolino...ali bom sploh prišla zdrava in živa ? Vsi so kričali: » Glej tisti vrh, glej Kredarico!« Nič nisem  videla, sploh mi ni bilo do tega...
Kaka sreča, ko se mi je fant, ki me je krstil, ponudil, da me bo vodil in mi pomagal v dolino. Sem si prav oddahnila.Ta lep fant, lep kot sonce je vodil majhno skupinico z Ilirske Bistrice Za nazaj proti Planiki sem vse videla, še preveč, vsak drugi kamen z napisom: tega pa tega je strela ubila, temu pa temu je zdrsnilo.Kamni so bili kot marmor, obupno drseči...tako, da se nisem čudila tablam. Grozaaaaaaa!!!
Vodič me je dvakrat vprašal ali sem vredu, ali sem pripravljena na start...recimo, da sem bila. "Korajžna« pa sem postala , ko je bila v skupini deklica še bolj panična od mene, celo uro in pol je kričala: »O mamica moja, kaj sem jaz naredila! O mamica moja, pomagaj mi!¨« Vodič pa je skozi nanjo kričal, da ji mamica ne more nič pomagati, naj raje hodi, k sreči je mene pustil na miru, še nikoli v življenju nisem bila tako tiho kot takrat, saj nisem govorila uro pa pol. Ko sem z eno nogo stopila v dolino, sem se vrgla na tla in poljubila kamenčke, nato vstala in skakala od veselja, na ves glas sem zakričala SEM ŽIVA, s takim veseljem sem v koči na Planiki ruknila dve Union pivi.  Čakala nas je še dolga pot za nazaj, vendar taka brez stresov. S Planike do Doliča, z Doliča do Zadnjice. Pred napisom Zadnjica, sem že hodila po štirih, čeprav sem imela konjsko kondicijo, in to tako, da lahko danes le sanjam o njej.

 

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

jesen  

kuha že od: 5.10.2004

Št. objav: 410

Objavljeno 25.8.2011 ob 10:00

Zelo vesel

Anamarija!

V tvojih blogih najdem sebe,samo,da jaz nimam takega posluha za pisanje,kot ti.Imam podobno izkušnjo,le da sem jaz našega očaka osvojila lansko leto pri dobrih 50 letih.Že več let sem sanjala,da bi tudi jaz poizkusila,pa ni bilo prave družbe(beri volje).Potem sem pa sklenil"ŠLA BOŠ NA TRIGLAV" in sem šla s Slovenskimi novicami in še 99 drugimi sotrpinkami.Ko so me poklicali iz uredništva,da so me izžrebali sem mislila,da se mi bo kar zmešalo od veselja,čez pol ure me je zagrabila panika,vso noč nisem spala in se spraševala,če bom jaz to sposobna naredit pri mojih letih in mojih spoštovanih kilah.Naslednje jutro sem si rekla"ni umika"!Začela sem še bolj zavzeto trenirat pa Nanos,pa Porezen,Blegoš,Snežnik so padali kot za stavo.Na dan odhoda me je spet zvilo,po neprespani noči na Pokljuki,ko smo zagrizli v hrib sem si rekla"stara zdaj gre pa zares".Pri Vodnikovi koči sem bila še vedno kar optimistična,malo pod Planiko kriza,še sreča,da so bili z nami fantje iz GRS,takoj so videli kje je kritično,par besed pa smo spet sopihale navkreber.Ob 13 uri smo bili v koči Planika,po kratkem počitku in čaju pa naskok na vrh.Hodile smo v navezi po 10 z enim vodnikom sporedaj(ubogi reveži),ne mine dan,da se ne bi spomnila nanje,kaj vse morajo poslušat.ko vso to babjo drušćino šlepajo na vrh.Parkrat vmes me je še zagrabilo,da bi šla kar nazaj,en čas po kolenih pa po vseh štirih,še dobor,da je bila megla,da nisem videla nikamor.Ob štirih popoldan sem objela Aljaža in solze sreče so kar same tekle po licih,domov sem poslala sliko z vrha ne vem kdo je bil bolj srečen jaz ali moji doma.

1x je bilo za mene dosti,v hribe bom še hodila,če bo le zdravje dopuščalo tako visoko pa verjetno ne več.Sem pa ZMAGALA!!

anamarija1  

kuha že od: 19.8.2005

Št. objav: 5381

Objavljeno 25.8.2011 ob 10:28

Tako si lepo napisala, da sem dobila kurjo polt. Po 19 letih še nisem pozabila na to preizkušnjo, še dobro, da sem napisala včeraj...da bi vedela, da me je strah višine, ne bi nikoli šla na Triglav in tudi žal mi ne bi bilo, da sem, tako vsaj pravijo " Prava Slovenka". Po tistem podvigu sem izgubila vso voljo do hoje, sicer sem še po malem hodila, vendar vedno manj! Škoda!

Letos sem ponovno poskusila, morda se bom še podala v kak hrib, vendar tak izpod 2000 metrov, tak, ki ni prepaden.

Tisti, ki se bo podal v take gore naj bo previden, zelo previden, ker zadostuje trenutek, da ti zdrsne...

lp!

anka  

kuha že od: 7.9.2005

Št. objav: 4623

Objavljeno 25.8.2011 ob 13:07

Moram rečt, da je zelo dobro napisana izkušnja!

Sama nisem pohodnik v gore, se pa sem in tja, ampak redko, tudi podam na kakšen pohodek za kakšno urico, dve.

Sem enkrat slišala besede ... nisi pravi Slovenec, če ne greš an goro. Hm, le zakaj ne, se vedno vprašam. Zato, da se lahko pohvalim, da sem bila gor, kaj pa doživela, mogoče podobno izkušnjo, kot mnogi, polno strahu in groze, pa tako ni važno.

No, imam vrtoglavice vsakič, ko sem na višini, pač višine se bojim. In glede na to, kar sem prebrala in slišala o samih poteh, ki vodijo na vrh, bom jaz kar ostala prava Slovenka in še naprej preizkušala možnosti in okuse v svetu kulinarike. Pa še naprej mogoče 1x ali 2x letno šla na kakšno pot po hribih, pohodniške čevlje in palice bo treba občasno peljat na zrak, haha.

Čestitam, da si uspela priti na goro in iz nje, naprej pa uživaj v lahkih turah, ob kakšnem lepem vremenu, za osvežilo pa spet kak Union :).

Cila  

kuha že od: 5.10.2006

Št. objav: 3768

Objavljeno 25.8.2011 ob 13:27

Anamarija1, zelo nazoren opis poti. In čestitke za zmago! Tisti, ki smo jo dali skozi, vemo, da v tvojem pisanju ni nobenega pretiravanja.

Danes je ne bi več zmogla, pri 20-tih letih sem pa še imela dovolj hribolazenja v nogah, dovolj poguma in merico trme, da se nisem ustavila že na Malem Triglavu.

To, da bi morala vsaka Slovenka in vsak Slovenec obvezno enkrat na Triglav je velikanska neumnost, v škodo ljudem in goram. Tisti, ki ne uživate v gorništvu, se raje ne pustite sprovocirati, uživati se da na toliko drugih primernejših načinov.

mamaF  

kuha že od: 21.1.2008

Št. objav: 3340

Objavljeno 25.8.2011 ob 16:50

Anamarija, a ti sploh veš, da imaš talent za pripovedovanje? ;) Super je brati tvoje dogodivščine, res! Se priporočam še za kakšno :)

anamarija1  

kuha že od: 19.8.2005

Št. objav: 5381

Objavljeno 25.8.2011 ob 19:10

Hvala mamaf in ostalim

Tako so me prevzeli ti blogi, da že razmišljam kateri bo naslednji....uživam v pisanju, veš, da sem pozabila, da je potrebno tudi kdaj kuhati?

lp!

mamaF  

kuha že od: 21.1.2008

Št. objav: 3340

Objavljeno 26.8.2011 ob 0:21

Hehe, saj v tej vročini je boljše kako hladno solatko pojesti kot pa se potiti za štedilnikom. Ti se kar prepusti pisanju, pa naj mož kuha :)))

mangobanana  

kuha že od: 21.7.2009

Št. objav: 484

Objavljeno 22.9.2011 ob 9:05

Res lepo in realno napisano anamarija1, jaz pa vedno poslušam samo oh in sploh, kako je vse ok...da sem začela razmišljati tudi jaz, da pa bi lahko poskusila...No pa ne bom, bom raje osvajala tiste nižje hribe za rekreacijo in dobro kondicijo, zakaj bi prestajale vse te groze o katerih si pisala?!

anamarija1  

kuha že od: 19.8.2005

Št. objav: 5381

Objavljeno 22.9.2011 ob 9:45

Zagotovo doživetje je enkratno za take, ki niso vrtoglavi, ki jih ni strah višine in prepadov.

Opisala sem le moje občutke ob vzponu najvišje Slovenske gore, vsekakor ni bil pa moj namen prestrašiti in preprečiti pohod takim, ki si tega želite.

lp!

mangobanana  

kuha že od: 21.7.2009

Št. objav: 484

Objavljeno 22.9.2011 ob 20:25

Saj nisi prestrašila, samo včasih sami sebe precenjujejmo, pa je mogoče prav, da izvemo iz prve roke, da ni glih mačji kašelj na Triglav prilest....

katrin11  

kuha že od: 3.1.2010

Št. objav: 2205

Objavljeno 21.1.2014 ob 3:08

Tako prijetno napisana zgodba! Nimam izkušnje s strahom pred višino, sploh nisem vedela, da se je višine treba bati. Na domači češnji sem sedela čisto na zadnji najvišji veji, ki me je še zdržala, tam so bile najlepše. V bližnje hribe smo hodili vsi, razen mame, nič posebnega.

Ko smo dobili obiske iz Hrvaške ravnine, so fantje šli skupaj na Triglav. Oče je imel mladega obiskovalca privezanega na vrv. Imeli so slab dan, megla po vsej poti. Ko pa so bili na vrhu pri Aljaževem stolpu, so se megle razkadile. Kakšen razgled in pogled! Ubogi ravninski fant! Ob opisu Anamarije ga kar vidim in končno razumem. Še dogo po tem je pravil: Nikad više!

anamarija1  

kuha že od: 19.8.2005

Št. objav: 5381

Objavljeno 21.1.2014 ob 13:16

K sreči je bila tedaj meglica, ker bi sicer bila še danes gor " ledeni kip ob Aljaževem stolpu".

katrin11  

kuha že od: 3.1.2010

Št. objav: 2205

Objavljeno 21.1.2014 ob 19:27

Dobro, da si prišla dol in tole zgodbo delila z nami. In kdaj te bo očak Triglav spet videl od blizu?

anamarija1  

kuha že od: 19.8.2005

Št. objav: 5381

Objavljeno 21.1.2014 ob 21:58

Vsak dan me vidi, če je seveda jasno, ni sicer tako od blizu vendar...

nataska2  

kuha že od: 12.7.2011

Št. objav: 42

Objavljeno 5.2.2014 ob 13:10

Tudi mi smo se odpravili proti Triglavu. Ampak jaz sem se ustavila pri Planiki.Sem rekla,da bom šla drugi dan do vrha. In ko tako sedim pri domu in gledam vrh Triglava,vidim kako ljudje stojijo po 15 minut na tistem grebenu.Pa pravim možu,če je kaj narobe,če je kdo dol padu.Ampak ni bilo to,ful je bla gužva in dejansko se res niso mogli nikamo prestavit,ker eni so šli dol,drugi gor. In sem sklenila,da se moja pot na Planiki konča. Meni je blo to super doživetje,bila je super družba,res smo se fajn imeli.Vreme nam e blo naklonjeno.Sem pa velik strah doživela,ko sem šla po drugi poti dol.To so Komarče.Sam prepad.In sem si rekla,če si pršla gor,bo treba tut dol.Zbrala pogum in pridrsala po riti v dolino.Takrat sem bila pa jaz tiho,še nikoli tako dolgo :).

NETTY  

kuha že od: 26.9.2010

Št. objav: 49

Objavljeno 14.2.2014 ob 21:22

Sama sem šla na Triglav leta 1987, pri starosti 20 let. A če bi prej vedela, da bomo isti dan šli že nazaj, ne vem, će bi se odločila. Pa mi ni žal. Verjetno drugače ne bi nikoli šla. Kajti duhovnik (bilo je neko srečanje duhovnikov na Kredarici) mi prej tega ni povedal. Niti 9 letnemu fantu, ki je tudi šel zraven. Tako smo krenili nekako ob 4.uri zjutraj z Rudnega polja proti Triglavu. In zame, ki prej nisem bila ne vem kako vneta pohodnica, je bil to izjemen podvig, najbolj pa mi bodo v spominu ostali krvavi žulji, ki sem jih imela ob povratku. Vsem svetujem, da če se že odločite iti na naš najvišji vrh, ne osvajajte ga zgolj v enem dnevu in prespite v kateri od koč. Ali pa ne pojdite v družbi duhovnika, ki ima že takoj naslednji dan mašo. Lep pozdrav vsem.

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Število ogledov strani: 13436

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?naor
malo za hecBojaan24
MOJ vrteta
Kaj danes za zajtrkgligor
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti