Kinako

Namen je sojino zrnje na suho popražiti. To lahko dosežemo v pečici ali v ponvi.

Kdor se je odločil za pečico, jo vklopi na 160 °C in vanjo potisne pladenj s sojinim zrnjem. Po 25 minutah prvič pogleda, ali je že nared(1); če še ni, vrne v pečico in nato na vsakih pet minut preveri.

Komur je ljubše stati pri štedilniku in stalno mešati, naj v kako težko ponev (litoželezno, na primer) strese sojo in na nizki do srednji temperaturi počasi in, kot rečeno, ob stalnem mešanju praži sojo, dokler ni nared(1), kar menda traja kakih 15-20 minut.

Ohlajeno zrnje zmeljemo(2) v prah; presejemo, večje delce po želji še enkrat zmeljemo in presejemo(3). Hranimo zaprto na hladnem in suhem.

»Kinako« (黄粉) je moka prijetnega, rahlo sladkastega okusa z aromo po praženem. Japonci z njo najpogosteje posipajo določene sladice ali pa si iz nje pripravijo pijačo: v kozarcu vode ali (sojinega) mleka razmešajo žlico moke kinako ter po želji in okusu žlico ali dve sladkorja oziroma medu. Tudi v maso za sladoled jo radi zamešajo, ali pa v kakšna peciva, menda pa jo uporabljajo tudi kot posip za slane solate...

Mi jo lahko uporabimo, na primer, kot primes navadni moki pri pečenju (palačink, kruha, vafljev ipd.) ali pa celo kot zamenjavo (če testo to dopušča: tako na primer piškoti, biskvit... ). Po prehranski sestavi jo od (pšenične) moke razlikuje bistveno višja (dva- do trikrat) vsebnost beljakovin in maščob ter več kot polovico manjša vsebnost ogljikovih hidratov. Kinako bi utegnil biti tudi zanimiva in okusna zamenjava za oreške (mak, orehi, lešniki) v nadevih za potice. In še so možnosti...