Anko

Adzuki operemo in čež noč (oziroma za najmanj 12 ur) namočimo v vodi. Pred kuhanjem vodo odlijemo(1) in nadomestimo s svežo, ki naj je bo po prostornini kakih trikrat toliko kot adzukija. Pristavimo odkrito na nizko temperaturo; ko zavre, pokrijemo in kuhamo na nizki temperaturi, dokler ni adzuki povsem mehak(2). Vmes po potrebi prilivamo vodo, a le toliko, da je pokrit.

Ko je adzuki kuhan, odlijemo vodo (prihranimo!) in narahlo pretlačimo s tlačilnikom za krompir ali pa sploh samo z vilico, da se le malo zrn zdrobi(3). Dodamo po teži toliko sladkorja, kolikor smo bili vzeli na začetku suhega adzukija(4), ter postopoma in po potrebi prilivamo prihranjeno »vodo«(5). Pokuhavamo, dokler ne dosežemo primerne gostote(6). Na samem koncu po okusu odmerimo še sol.

Pretlačen, sladkan adzuki, znan kot nadev za sladice na daljnem Vzhodu, je na Zahodu še najbolj znan po svojem japonskem imenu »anko« 餡子 ali »an« 餡, čeravno ga poznajo tudi Kitajci in Korejci ter prav gotovo še kdo. Z več vidikov je anko podoben našim marmeladam: je mazav in sladak, uporaben je kot nadev ali namaz, hranimo ga v kozarčku v hladilniku... Po prehranski plati ga od marmelade najbolj razlikuje znatno višja vsebnost beljakovin (tudi škroba).

Nekatere njegov okus spominja na kostanj, zato ga lahko iz čiste igrivosti in radovednosti poskusimo kot takega tudi uporabiti, resnici na ljubo pa Japonci poznajo tudi »kurian« 栗餡, kar je pravzaprav pretlačen, sladkan kostanj. Kakor koli že: okusna družba za anko, torej pretlačen, sladkan adzuki, sta mak in lan (ostali oreški niti ne), od začimb morda ingver ali cimet, tudi sojino mleko.