Hrana naše mladosti

Do kakega 4. leta sem bila precej bolehen otrok in mi v kaj silnega ni teknilo (itak sem večino stvari ali zbruhala ali pa zdriskala....)

Po tej fazi so me začeli razvajati s kalorično hrano - po sistemu, da naj otrk je, da se bo okrepil in so prišli na vrsto

- panirani zrezki

- marelični cmoki

- makaroni z orehi in čokolado (top hrana v vrtcu, auč)

Potem sem temu dodala še: kruh, opečen na praženi čebuli, prešano slanino z jajcem, šunka, kulen...auč, auč, auč

In sem bila pri kakih osmih letih precej okrogel otrok in ta trend se je nadaljeval do desetega leta.

Vmes je familija odkrila, da se faktično morje začne južno od Zadra in tam je zapasala mediteranska kuhinja.  Do trinajstega leta sem vrgla (ni me bilo treba kaj posebej siliti, sem se sama tako odločila) vse tiso, kar je bilo prej navedeno. Od takrat naprej sem večinoma na mediteranski kulinariki in zaradi nje v resnici nikoli niesm imela težav s kilažo.

Tako kot dosti vas imam tudi jaz lepe spomine na babičino kuhinjo..Babica je spekla šmorn narezala na trikotnike, ki smo jih namakali v domačo slivovo marmelado, zraven je bila krompirjeva juha,žganci z ocvirki,gor pa bela kava ali mleko.Zaroštani močnik, delala je kislo mleko doma,no jaz mleka nikoli nisem imela rada in ga še danes nimam tako,da tudi kislega mleka nisem jedla.A bilo je toliko drugih jedi,ki mi še danes delajo skomine.Mi je žal, da se v tistih časih, ko je kuhala babica nisem ravno zanimala,kako pripravi jed,pa babice ni več, da bi jo vprašala. Kuhinja mojega očeta,ko ni bil v službi je vedno skuhal,pasulj mi je bil najboljši,pa dosti je pekel kokošje hrbte.In gavrilovičeve hrenovke v konzervi smo imeli za večerjo.Sestra pa on pa sta mlatila vložene rusle,ki pa jih jaz nisem mogla videt in še danes ne.

Vsi smo imeli najraje babičino kuhinjo, seveda. Babice so bile doma in so nas lahko razvajale s svojo kuho, mamice so pa služile ljubi kruhek. Sem novopečena babica, pa bom (če bog da) delala še deset let; kako si bodo moji vnuki zapomnili mojo kuhinjo, če kuham le ob vikendih. 

V otroštvu sem bila izbirčno dete, v enem obdobju sem jedla samo motovilčevo solato z jajčko ali jabolčni kompot "na vodo", to pomeni, da ni bila čežana, ampak jabolčni krhlji v kompotu. Stara mama je cenila nas vnuke po apetitu in seveda nisem bila njena najljubša vnukinja. Kasneje sem jedla vse, kar je skuhala, najrajši sem imela mehko kuhana  jajčka za zajtrk, zraven skodelico mleka in kruh, narezan na palčke za pomakat. Oboževala sem njeno "sladko zelje" (dušeno sveže zelje s krompirjem), topel regrat z ocvirki, pečenko in klobase, vložene v masti ali olju. Pa možgane z jajčko, pečena jetra, ko smo imeli koline. Znala je narediti jetrno pašteto, ki jo je shranila v kozarcih in se ni mazala, ampak rezala. Pa "bunka" in domače klobase, zraven pa narezana čebula, česen in domač kruh, ko smo poleti prišli s plavanja v bližnji reki. Kadar smo bili otroci bolni, je bil pa mlečni riž, spet kompot na vodi in pravzaprav, kar si je kdo zaželel. Zraven enolončnic je postregla ajdov pečenjak z jabolki, pa žal nimam recepta zanj.

Nikakor nisem spravila po grlu suhe župe (juha, v kateri se je kuhala šunka)  in pečene krvi (???). Ko so delali krvavice, so pa itak nekako skrili, da je vsebuje kri ( zato so jim tudi rekli prtenke in ne krvavice).

uh, pa še eno stvar sem pozabila napisati - najbrž zato, ker smo jo od mladih nog tako ponotranjili, da je še zdaj kar naprej na mizi in je hrana vseh starosti: palačinke z medom.

 V moji kuhinji se uporablja veliko enakih osnovnih izdelkov, ki jih je uporabljala mama in ostale ženske v familiji. In tako kot jaz nosim drugačne obleke, kot so jih one, so ti prehrambeni izdelki pri meni v drugačni "obleki". Prepričana sem, da če bi one imele dostopa do toliko informacij, kot ga imamo me danes, bi tudi one kuhale drugače, kot so.

S tem, koliko se me bo  zapomnilo po kuhanju, se ne obremenjujem. Dosti bolj všeč mi bo, če si me bo zapomnila po vseh vragolijah, ki jih počenjava, kadar je pri meni/dediju. 

Kot mnoge/i tukaj imam tudi jaz največ spomnov na hrano, ki jo je pripravljala stara mama. Ker je bila iz Idrskega konca, sem imela privilegij jesti vsak teden idrske žlikrofe. Naravnost čudoviti. Takšni večji, trdni i in filani s krompirjem in ocvirki. Ves čas ko jih je pripravljala sem jo občudojoče gledala. Nato zaliti z žlico omake od včerajšnje pečenke. Njami.

Oboževala sem tudi njen "presn zelje", ki ni bilo presno (surovo), ampak sladko zelje s krompirje in na koncu zabeljeno z ocvirki (čisto malo). To je bila kot juha. Nato so sledili za ene knedelji za ene svaljki z drobnimi ocvirki. Njami.

Rada sem imela bleke, popečene kvadratke iz testa, ki so se tako zelo napihnili (sladkane).

Pohane šnite, ki so mi jih ob nekaj priložnostih, navkljub mojim rosnim letom, dovolili postreči z omako iz črnega, pogretega vina.

Pri prijateljici sem oboževala klasiko, ki jo je ob petkih skuhala njena tetka (in vsak petek sem bila tam), fižolova juha plus štrudl. Potem se malo potikat in zvečer na kakšen osnovnošolski ples. Juhej.

Za zajtrke, se spomnim Emonine paštete s sliko žemlje gor in točno tako smo si jo postregli.

V šoli sem imela rada gris s čokolado. Pri "albancu" pa indijančka ali šamšnito. Cukra za cel teden.

Ko sem bila še čisto mala, so starši obiskom postregli s konzervo doručka (narezan na pladnju in zelenjavne priloge) in vsi so se svetili od veselja. Joj, kako lepi, preprosti časi.

Večkrat sem tudi dobila kakšno Bazooko (če se kdo spomni kaj je to).

Ah...............

kdo bi lahko pozabil na Bazooko?!?!?!

Pa čunga lungo! 

Tudi jaz imam najlepše spomine na kuhinjo moje stare mame. Zjutraj vedno bela kava in žemlja, še danes najboljši zajtrk.

Potem pa makaronflajš (ona je edina skuhala makarone tako kot je treba, do mehkega  ), juha z obršenjem, šmorn na stari železni ponvi malo zažgan in precej masten.

Pa seveda njen štrudl, ki je verjetno edina stvar, ki ima vsaj približno podoben okus če ga naredim tudi sama (verjetno zato ker sem jo enkrat zelo, zelo natančno opazovala in si k receptu zapisala vse možne opombe).

Ah, nostalgija... 

Trikotniki hajdinskih in sirovih pogač, pečenih v cimpletu in krušni peči.

Zadnje sem jedla pred cca. 25 leti. In takrat nisem vedela, kako dobre so bile.

Vir: prleška stara mati.

Drugače pa ananas, pomaranče, banane, ki so jih "bogate"tete 3x na leto prinesle iz velemesta Maribor. Mi si jih namreč doma nismo mogli privoščiti.

 Še danes jih obožujem.