Hrana naše mladosti

Še vedno se spomnim, kako so dišala vmešana pečena jajčka zjutraj pri babici, ko sem sem pa tja prespala pri njej. Pa njen golaž s polento (obvezno s polento in še danes ga ne jem nič drugače). Saj imam pravi recept, ampak ko sama skuham to ni to pa pika.

Ali pa pri ta drugi babici kruh z domačim maslom. Pa kako je imela vedno na pultu posode z mlekom, da se je kisalo. Kako je bila dobra domača kisla smetana!

 

Nikoli pa nisem mogla vase spravit polente z mlekom. Polento obožujem, mleko tudi, skupaj mi pa nikoli ni šlo in se mi še sedaj obrne, če le pomislim na to kombinacijo. Pa kako so nas silili v vrtcu s tem...

Sem pa ko sem bila mahjna menda z največjim užitkom jedla ocvrte žabje krake. Dandanes se na srečo tega ne spomnim in tudi ne vem kakšnega so okusa, me pa tudi ne bi več prepričali v tako eksotiko

Aja, nikoli mi pa ni bila všeč podgurska pristavljenka in godla ...

Brgita

Zanimiva tema. Kar malce nostalgije nastane... Mi smo doma jedli res skromno, kar je zraslo na njivi in mesa, kar smo ga zredili, kokoši in kakšna svinja. Veliko je bilo enolončnic, fižol pa krompir, pa "jurjev kropec" - to je gosta gobova juha s krompirjem in žganci, pa domače mleko in noter nadrobljen kruh... Koliko knjig sem prebrala ob rdečem lončku z belimi pikami in nadrobjenim kruhom ter mlekom! Včasih je bila tudi proja. Še danes jo obožujem! Skromna, a zdrava hrana, s katero smo gor zrasli. Kuhan krompir v koži, pa potem zraven kaplja olja in posuto s kumino ter naribana redkev... A še to pozna to jed? A kljub "revni hrani" smo bili zdravi, verjetno mnogo bolj, kot dandanes.... Mama ni vedela, kaj so to E-ji, dodatki, ojačevalci, emulgatorji, še navadno maslo je bil višek dobrine, ko ga je kupila. A sem hvaležna za to. Zato tudi svoje otroke učim skromnosti pri hrani in ne maram ter dovoljujem izmišljevanja in izbirčnosti. Preveč je ljudi, ki so lačni. Pa ne samo v Afriki....

Lep pozdrav vsem na naj portalu.

Na prehrano iz otroštva imam lepe in ne tako lepe spomine. Lepe, ker se je ob mizi zbirala velika družina (živeli smo v nekoliko plemenski skupnosti), slabe, ker je bila hrana velikokrat sredstvo prisile ("dokler ne poješ, ne boš šla od mize"). Nekatere stvari, ki smo jih jedli, mi gredo še zdaj v slast (pečen krompir in stročji fižol, zabeljen z ocvirki, koruzni močnik z belo kavo). Za druge sem strašno srečna, da jih nimam več na jedilniku (vampi ali pljučka v omaki); nekatere pogrešam (možgane, z jajci ali ocvrte, ki jih po zaslugi BSE ni več v mesarijah). Potem pride širok nabor jedi, ki jih sama kuham čisto drugače, kot je bilo v navadi doma (ričet, rižoto, večino enolončnic, večino zelenjavnih jedi, ki so se pri nas doma navadno kuhale po enotnem receptu "nareži na kocke, prepraži na čebuli in zalij, kuhaj, dokler se ne razkuha, in nato dodaj paradižnikovo mezgo in prežganje", brrrrr). Ugotavljam, da se izkušnje vseeno nekoliko izmenjujejo tudi vertikalno med generacijami, nekatere jedi so po moji zaslugi prišle na jedilnik širše družine (na primer chili con carne), ob nekaterih pa mojo mater in ostale iz njene generacije kar zvije, če jih samo omenim (večinoma gre za kakšne mesno-sadne kombinacije, kot so mesna rulada s suhimi slivami ali tagine z breskvami in limonami, da o curryjih in ostali neevropski dekadenci raje ne govorim). Tako da prav silno nostalgičnih občutkov ob tej temi, moram priznati, pravzaprav nimam. lp, proxima

Pozabila sem na še eno mojo jed iz otroštva, pri teti: pršut, narezan na kocke, pečen s stepenimi jajci ... kako je bilo to dobro, s kosom domačega kruha. Še mož, ki sicer to takrat še ni bil, je to jedel pri moji teti, ko sem ga peljala predstavit (mi je bila druga mama ...) ...

mamamia

proxima je napisal/a:

Na prehrano iz otroštva imam lepe in ne tako lepe spomine. Lepe, ker se je ob mizi zbirala velika družina (živeli smo v nekoliko plemenski skupnosti), slabe, ker je bila hrana velikokrat sredstvo prisile ("dokler ne poješ, ne boš šla od mize").

Pri meni ta "pregovor" ni imel efekta, sem bila sposobna ure in ure sedeti pred polnim krožnikom in... početi nič... alias nervirati vse ostale v prostoru. Mama se te politike ni šla, ostalo sorodstvo pa je vedno padlo na finto in poskušalo. Trznila sem samo enkrat, ko je teta Elka, ki me je čuvala medtem ko je mama letela na eno konferenco, rekla ta drugi čuvajoči se deklici, da naj mene pogleda, kako sem pridna in da krožnik še poližem. In sem ga res. Teta Elka sploh ni vedela, da sem prvič v življenju jedla kolerabo.

PS Sva pa s sestro delovali kot ekipa, krožnika sta bila vselej prazna, jaz zelenjavo in mlečne zadeve, ona pa ostalo.

Sem se pa spomnila še na eno jed, ki je pa resnično nisem marala, suhe slive in riž na župi (vodi), pa podmetanca mi ravno tako ni šla v usta.

Loni Makaroni

Jaz še zdaj jem hrano, ki sem jo imela rada v otroštvu, razen šmorna. Pa ne zato ker ga ne maram, ampak zato, ker mi nikakor ne uspe tako, kot se ga spominjam. To je moje edino "hrepenenje". Smo pa imeli doma politiko, da lahko otrok poje toliko, kolikor zmore, četudi si je dal preveč na krožnik. Ni bilo osebe, ki nas ne bi kritizirala, češ, boste otroka razvadili, ampak oči je vztrajal. Posledica tega je, da nikoli nismo imeli težav s težo in prenajedanjem in točno tako mislim vzgajati tudi svoje otroke. Pa četudi me bodo vsi "križali". Kar je ostalo, smo dali kužku, tako da se ni nikoli metalo stran.

 

Gigi_84

V otroštvu sem oboževala margarino na kruhu in posuto s sladkorjem,pohane šnite,izdatno namočene v jajcu,vroče mleko in noter nadrobljenega kruha,kolior ga je šlo v lonček in pa sendvič s suho salamo in zraven tuba majoneze,da sem jo stisnila kar v usta. Fant,je bilo dobro.

Nikoli nisem marala drobovine.

Od vsega naštetega že zelo dolga leta nisem ničesar jedla in tudi ni nobene želje po taki hrani. Res se z leti spremeni način prehranjevanja,no saj pri meni se je in to za 100%.

linolina

Najbol so mi ostali v spominu zajtrki pri stari mami: mlečen kafe (bela kava) in polenta zabeljena z ocvirki, ali pa ajdavi žganci...pa mlečen kafe z nadroblejnim kruhom pa fino sladkan pa mlečni sok, tega tudi že nisem jedela ohoho časa

za večerjo kislo mleko zraven pa krompir v oblicah, ki smo ga posipali  soljo.

Pa pri prababici, ko so starši igrali tarok in zraven jedli na kruh namazano ksilo smetano posuto s sladkorjem.

Pa včasih je mami za kosoilo naredila grah v smetanovi omaki, to je bilo tako božanko! Nisem jedla tega že 15 let, potem sem pa zadnjič v Monsu v "Polni skledi" to videla kot prilogo, me je imelo, da bi si samo to vzela za kosilo --- božansko!

 

Kisla repa s pire krompirjem, še vedno jo obožujem včasih je stara mama to delala v sobotah za zajtrk

Da pa česa ne bi jedla, se pa spomnim samo jetrc in vampov --- enkrat me je stara mama prislila poskusit vampe, še danes se mi želodec obrača, ko jih samo zavoham

Roncolino

Sporočilo je spremenil(a) Roncolino dne 27. 2013 18:37

Top hrana moje mladosti? Hm, kaj pa vem: predvsem se - vsaj ali pa tudi glede hrane - moja mladost deli na obdobje z babico in obdobje po babici. Obdobje po babici so zaznamovale predvsem argo juhe (tiste v lončkih od Droge) z Intesovimi zvezdicami in palačinke, medtem ko je bilo obdobje z babico Indija Koromandija, ker je pač uživala v kuhinji in se je to še kako poznalo (pa nam tudi).

Vsekakor pa so se čez celo mladost v prehranskem pogledu vlekle tudi svetle točke kot recimo grenadirmarš (široki rezanci s krompirjem v koleščkih in čez na debelo ocvirkov), rižev narastek z domačim češnjevim kompotom, na pari kuhan kruhov puding, domača žolca z bučnim oljem in čebulo in, bog pomagaj, Gavrilovićev vikend doručak iz konzerve.

Sonja

Sporočilo je spremenil(a) limnol dne 27. 2013 18:40