Prvošolčki in naloga

20. feb 2012 14:25

vd007, starši vzgajajo, šola uči. Če pri tem oboji sodelujejo, toliko bolje. Če ne, zanjo bit težave.

Starši pač vidijo samo svojega otroka, ki ga vzgajajo oni doma, učitelji  imajo v šoli takih poln razred. In treba je vse to obvladati, z vsemi razlikami, ki jih otroci prinesejo od doma.

Zato poudarjam sodelovanje šole in staršev, še vedno pa trdim, da vzgajajo starši, ne šola. Žalostno bi bilo, da bi starši vzgojo prepustili šoli.

In res - tale "vsak dan" da ste nekaj podpisovali, to je bil figurativno rečeno, kajne? Verjetno je tu in tam kak podpis prišel, pa klic, ne ravno vsak dan?

Vsak otrok ima svoja obdobja, bolj in manj krizna. Tudi mi smo kak podpis dobili domov, celo da je sin udaril sošolca. A smo najprej razčistili doma, potem šli v šolo poslušat drugo plat zgodbe,  potem so sledili ukrepi. In smo vedno vse rešili, tudi s starši fanta, ki ga je naš udaril - je tudi njihov povedal, kako je bilo, in smo se lepo razšli, brez dvignjenih glasov, groženj, poudarjanja, da je drug kriv, moj je pa nedolžna ovčka, ki mu vsi nekaj hočejo.

In včasih, v teh časih, se mi zdi, da posamezni starši vidijo le sebe in svojega otroka ter njegove pravice, drugim pa te iste pravice odrekajo. Sem osem let sedela v svetu staršev ene osnovne šole, tako da ne govorim na pamet.

20. feb 2012 16:53

Všečna debata, sto ljudi, sto čudi. 

Se podpišem pod Vendelino jr. Direktno.

Tudi mi imamo doma prvošolko, ampak gimnazijko.

Starejša hči je pri treh letih pisala, brala in računala Bila je zadnja generacija osem-letke. V prvem razredu so se učili vse tri pisave in takrat sem se resnično vprašala, kako zmorejo tisti otroci, ki še niso imeli kakšnega predznanja poznavanja črk, branja in računanja. Res je bilo veliko. Mlajša hči je nato hodila v devet-letko, tako, da sem dobila neko primerjavo.Seveda sem  s tamlajšo morala ogromno presedeti, ampak zavoljo njenih učnih in ostalih težav, ki jih ima.

Pri starejši sem res prvi in tudi še del drugega razredba "bedela"  nad njo. Ko je delala nalogo sem bila v bljižini in ji pomagala, če je bilo potrebno. Predvsem pa sva se učili, kako se učiti. In, to se mi zdi, da je največja popotnica otroku, ki mu jo lahko daš. In tudi velika časovna naložba. Da otroka naučiš, kako v knjigah izluščiti bistvo in, pa predvsem, kako se ne izgubljati v podrobnostih. Tega otrok ne zna, ker nima izkušenj in tu pa rabi nekoga, ki ga usmerja , hkrati pa, da ga ne zatre. Nikoli do konca osnovne šole mi ni bilo potrebno sedeti zraven strejše hčere in se z njo učiti ali pa vprašati, če ima nalogo. To je bila njena obveznost, hkrati pa je morala biti s časom zelo racionalna, saj že deveto leto igra rokomet. Edino, kar je pa res želela, pa je bilo, da sem jo pred testom izprašala, oziroma sva o kakšni temi podebatirali, sestavila test.... Sem spoštovala to njeno željo, saj sem ji s tem dokazala, da cenim, ves njen trud, ki ga sama vloži, hkrati pa je ona tudi bolj "ziheraška". In izprašam, jo še zdaj, kadar želi (zgodovina, geografija), tudi, ko je v gimnaziji.

Citirano:

"Fant se izgublja v podrobnostih- ko drugi rišejo predmete v množicah s svinčnikom, se on tega loti z barvicami, z vsemi možnimi detajli. Za izziv si postavi nekaj, česar še ne zna, potem se pa s tem ukvarja. Si predstavljate razliko, če se lotiš narisati znanih 20 predmetov s svinčnikom, ali pa 20 z barvico, pobarvanih, ki jih rišeš prvič? Ko morajo napisati 10 poljubnih računov (računajo pa do 5, seštevanje, odštevanje), si on napiše 10 računov z množenjem, potem se pa trudi s tem...
Ko rišejo ilustracijo zgodbe, on poskuša napisati zgodbo s črkami (ne, ne učijo se še pisati, niti posameznih črk!) Učiteljica ga pusti, da dela po svoje, za doma nam pa potem ostane gora dela (ki teče v enakem duhu).
Saj ne vem, kaj narediti. Lepo, da hoče več, ampak potrebno je narediti tudi tekoče delo. Slediti navodilom...
Res ne vem. Kako to urediti, pa ne zavreti želje in potrebe po VEČ?"

Težko si predstavljam učiteljico, ki bi imela recimo 5 do 10 takšnih otrok v razredu. Popolnoma neobvladljivo. Če se sešteva in odšteva, morajo vsi. Drugače nastane v razredu kaos, ki se prenese tudi na dom, ker fant prinaša še naloge domov. Fanta je po mojem mnenju potrebno naučiti, kaj je prednostna naloga (seštevanje in odštevanje) učiteljica in mama pa se dogovorita, kako in kdaj motivirati za množenje. Kajti pravila so za to, da jih kršimo in pa tudi upoštevamo.

No, da vam še napišem primer upoštevanja navodil, ki se nam je zgodil pri "gimnazijki". V OŠ je vedno blestela z znanjem in ocenami, ko pa je prišla na gimnazijo, pa je bila ena izmed samih blestečih. Pisali so test, več nalog, a pri treh nalogah je bilo potrebno napisati v treh sklopih po dva primera. Hči je hotela pokazati, kako zna in je povsod napisala po tri primere. Lejga zlomka, povsod kljukice, točke pa nobene (pričakovala je iz teh nalog 18 točk) Pa je šla vprašati učiteljico, kako to, da ji ni dala nobene točke. Odgovor učiteljice "Deklica nauči se brati navodila. Napisala sem, da navedete po dva primera" Tko, pa smo mi dobili prvi cvek.  Pa še dobro, da smo ga zaradi znanja in ne zaradi neznanja pri kakšni matematiki.....

21. feb 2012 7:38

Jaz sem se sicer sama naučila pisat in brat kar iz ene knjige, že pri treh letih in mama sploh ni vedela. Mogoče me je nezavedno naučila, ker mi je brala, zraven pa kazala s prstom. Imeli smo pa en računalnik z enimi igicami, ampak to sem lahko enkrat na mesec kakih deset minut... Računala sem tudi že, sva se pa z mamo igrali igrice in mi je bilo všeč - nič siljenja. Ko sem šla v šolo, me je silila brat na glas in je bil cel jok. Kasneje me je tudi nekaj silila in ni bilo v redu. Izgubiš notranjo motivacijo, ki jo pa itak imam - ampak me morajo vsi pustit pri miru, še zdaj se sama spravim učit kako stvar in sem se brez problemov lotila še enega faksa in magisterija. 

Vsi otroci nimajo te sreče, zato tudi jaz mislim, da ene šole zahtevajo preveč in prehitro. Kako otrok dojema je odvisno od vzgoje staršev, pa tudi mogoče malo do genov. Ampak težko je enemu otroku pri šestih letih vse za nazaj nadoknadit, to bi pa morali ne učitelji, ampak tisti, ki sestavljajo učne načrte, dojet.Sem sicer učiteljica in sem učila že na ene petih šolah in vsaka šola je popolnoma drugačna - kar je zelo zelo narobe. Znanje otrok se razlikuje, tudi naloge nekateri delajo v prvem, nekateri pa ne.

Sem pa imela priložnost videt kakšen je program na srednjih šolah - osnovne šole so težje od določenih srednjih šol. Zato lepih ocen ne pripisovat boljšim učiteljem, ampšak standardom, ki jih program ima - kar je zelo zgrešeno... Iz srednje šole pridejo s pomanjkljivim znanjem, osnovne šole, so pa v bistvu pretežke.

Naj pa še nekaj povem v zagovor učiteljem, ker vem kakšna je v resnici situacija. Dokler eni starši ne boste sprejeli odgovornosti za vzgojo svojih otrok, bo situacija v celotni družbi vedno slabša. če te učitelj pokliče, da je z otrokom nekaj narobe, da se grdo obnaša, se grdo obnaša. Nekateri potem doma natvezijo različne zgodbice, pa jim starši verjamejo. Kar je seveda najlažje... Sicer imam sama zelo zelo pozitivne izkušnje s starši, imam mogoče tudi malenkost drugačen pristop k problemom kot moje kolegice, starše vedno prepričam, sta pa bila dva primera, ko je bilo malo težje. Treba je pač sodelovat in poslušat kaj ti pove oseba, ki mogoče celo preživi z otrokom več časa kot pa sam kot starš. Je pa lahko npr. otrok z določenimi problemi za tretjino razreda - v takem primeru je res težko delat. Jaz sem vmes sicernaredila kar konkretno prekvalifikacijo in sem delala tudi po kakih drugih firmah, kjer se res dela od sedmih do petih ali pa še več, pa zdaj imamo še svojo, kjer se itak dela pač dokler ni končano, ampak če primerjam delo z enim takim razredom, kjer je pol staršev, ki si ne priznajo enih problemov, pa delo v gospodarstvu, kjer je trenutno kriza pa itak cel kup enih takih problemovs ploh če delaš na vodilnem delovnem  mestu in delo s takimi, ki pridejo iz enih takih srednjih šol, kjer jih nič ne naučijo, da ne govorim o tem, da se jim sanja ne, kaj je odgovornost, bi izbrala drugo... Šola in gospodarstvo sta pa povezana, zato res začnite vzgajat otroke v odgovorne posameznike - vsi jih moramo, in učitelji, vsak ki je z njim v stiku, s svojim zgledom, če že drugače ne.

21. feb 2012 7:45

Aja pa še nekaj - učitelji, po mojem mnenju, nekateri res prepogosto kličejo domov, pišejo obvestila... Jaz to zelo redkjo v bistvu naredim, ker se mi to ne zdi niti učinkovit ukrep, razen če je res kaj hujšega. Vem, da gre to staršem na živce in bi tudi meni šlo, če bi šlo za moje otroke - sploh pa po mojem mnenju izgubi učinek. Jaz to naredim redko, ampak takrat pa otroci to vzamejo resno. Sproti pa poskušam sama rešit probleme, ker če je otrok tak kot pač je, je treba to sprejet in ne bo se spremenil iz danes na jutri. Se bo pa mogoče v nekem obdobju in po mojih izkušnjah, če se je dalo sodelovat s starši, je bil napredek, včasih minimalen, ampak bil je. Otrok, ki je pa na zunaj agresiven npr., pa sigurno doživlja stisko, zato je dodatna kritika včasih neprimerna - tudi, da ve, kjer so mene, ampak potrebuje pa sigurno tudi kak bolj pozitiven pristop. No, na ta pozitiven pristop ene šole pozabljajo, mogoče ker je res preveč drugega dela.

21. feb 2012 8:52

Če otroci ne naredijo naloge doma stopite do učiteljice, spomnem se ko sem bila v 1. razredu je moja mama in štarši so zahtevali da nalogo naredimo v šoli, tako da doma nismo imeli nič za delat

3. mar 2012 9:27

[citat=--xxs--]

Aja pa še nekaj - učitelji, po mojem mnenju, nekateri res prepogosto kličejo domov, pišejo obvestila... Jaz to zelo redkjo v bistvu naredim, ker se mi to ne zdi niti učinkovit ukrep, razen če je res kaj hujšega. Vem, da gre to staršem na živce in bi tudi meni šlo, če bi šlo za moje otroke - sploh pa po mojem mnenju izgubi učinek. Jaz to naredim redko, ampak takrat pa otroci to vzamejo resno. Sproti pa poskušam sama rešit probleme, ker če je otrok tak kot pač je, je treba to sprejet in ne bo se spremenil iz danes na jutri. Se bo pa mogoče v nekem obdobju in po mojih izkušnjah, če se je dalo sodelovat s starši, je bil napredek, včasih minimalen, ampak bil je. Otrok, ki je pa na zunaj agresiven npr., pa sigurno doživlja stisko, zato je dodatna kritika včasih neprimerna - tudi, da ve, kjer so mene, ampak potrebuje pa sigurno tudi kak bolj pozitiven pristop. No, na ta pozitiven pristop ene šole pozabljajo, mogoče ker je res preveč drugega dela.

To je pa tako lepo napisano. In resnično. Je pa malo učiteljev , ki tako razmišljajo. S takimi učitelji se pa da sodelovat . Z drugimi, tistimi, ki imajo zmeraj vse prav, ( ki jih je žal preveč ) trdijo svoje, pa se ne da nikakor pogovarjati ( ne prisluhnejo staršem, kaj bi šele otrokom ).

Zdaj pa te teme več ne odprem, ker bom s tem mnenjem spet koga zbodla ( od tistih, ki ne znajo prisluhniti, ki imajo vse prav in mora iti po njihovem sistemu ). Tu smo zato, da si izkušnje delimo in mnenje med seboj delimo. Ne vem, zakaj se eni tako zelo jezijo ... raje ne komentiram več.

3. mar 2012 19:44

Čoko, da ne boš zaradi različnih odgovorov in mnenj , ki jih imamo postala samo še bolj potrta.

Jaz bi ti rekla le nekaj stvari.

Ti najbolj poznaš svojega otroka. Sedaj imam že nekaj iskušenj s svojimi in vem, da pač je včasih kaj krivde tudi na drugi strani.

Pri nas se držimo nekaterih pravil, ki so se za nas izkazale kot dobre.

-vse naloge pri katerih učitelica reče , da se jih naredi če hočeš -pri nas se  jih naredi , brez pardona.

-vrstni red nalog, pisanje, računanje.... barvanje je čisto na koncu če nam še znese( včasih dokončamo drugi dan)

-najprej naloga predmeta , ki je na urniku naslednji dan

-nikoli pred otrokom ne kritiziramo učitelja samega , ali njegovega dela

-pred učiteljem ne kritiziramo otroka ( da ne bo kdo tole dobesedno vzel-obe zadnje stvari delamo z nekim premislekom  , kaj in kako je prav)

- v šolo se hodi zato, da se uči in posluša( se ne ugovarja, ...)

- nikoli NE sedimo zraven otroka.(če seveda ni ravno kaj takega, da drugače otroku ne moreš pojasniti)

Moji imajo različne načine delanja nalog, eni paše delati takoj, ko pride domov, drugi paše bolj proti večeru. Kljub temu, da ne hodijo v PB , velikokrat rečejo, da so naredile nalogo  že v šoli. Smo pa  trenutno z enim otrokom v situaciji, kjer moramo večkrat skupaj delati , da vse prepišemo in napišemo. Se pa točno vidi in opazi, kdaj ta isti otrok izkorišča nastalo situacijo v svoj prid, da le ne bi bilo potrebno česa narediti. Pa na njeno žalost to nekako prepoznamo.

Po moje, če se ti res zdi, da ima preveč stvari za narediti doma, nekako določi prednostno listo da mu kljub temi , da zadeve ne naredi ne bo vplivalo na njegovo znanje in sledenje pri pouku.Včasih se s kakšno zadevo ne splača preveč obremenjevati , da le veš , da zadeva še teče po pravih tirnicah.(včasih mi uspe  zadevo urediti tudi tako, da malo pogledam kaj imajo za narediti, gremo na sprehod in med tem predebatiramo tako mimo grede zadevo)

Čoko upam,  da vam bo uspelo zadevo urediti.

5. mar 2012 20:54

Bo uspelo, bo!

Dogovor z učiteljico: zmanjšali smo količino pisnih izdelkov (doma in v šoli), ker se je izkazalo, da znanje ni problem, ampak odpor do monotonih ponavljajočih dejanj (npr. cela stran številke, ki jo zna napisati že od 3.leta)

Dogovor z otrokom: naloga mora biti narejena sproti, vikend je namenjen počitku. Če bo naloga ostajala, bo pač šel vikend po gobe...

Naenkrat imamo nalogo večinoma narejeno v varstvu (kjer se je učiteljica vendarle spomnila otroku povedati, da učni listi iz višjih razredov nimajo prednosti pred njegovo nalogo), kar ostane za doma, je narejeno mimogrede.

Nagrada seveda ne izostane: pravočasno narejena naloga prinese cel popoldan na snegu ali vikend pri babici... Neprecenljiva motivacija.

Imela sva pa še nekaj globokih pogovorov na temo, kaj se zmore. O tem, da večinoma zmoremo toliko, kot se odločimo, da zmoremo. In da ne zmoremo ničesar, za kar smo prepričani, da ne zmoremo...

Zdaj se včasih prav nasmejim, ko poslušam, kako si prigovarja "jaz to zmorem". Včasih že navsezgodaj, ko je treba iz tople postelje...

6. mar 2012 13:33

Čoko, super Pa upam, da mu bo ostal ta "jaz to zmorem" za vse življenje, marsikomu velikokrat manjka.

3. sep 2013 18:32

Naslov teme sicer ni najbolj primeren za tale dva članka, ampak, ker se mi zdita zelo dobra in je komaj drugi šolski dan..... Mogoče pa še komu pride prav!

http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/08/mark

http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/08/mark

lp