Kam po devetletki?

Aha razumem kaj je rimljanka hotela povedati. Edino SSI ima na koncu poklicno maturo, iz katere lahko izhajamo naprej na splošno maturo. Druge nižje NPI in SPI imajo zaključne izpite. Mislim da smo rešili to zdaj? Mislila sem prav, vendar ja narobe napisala, sem čisto pozabila na nekatere šole. Torej če gre otrok na SSI lahko še vedno naredi z enim letom plusa še splošno maturo, ki potem omoča vse možnosti za vpis naprej. Še vedno pa lahko vsak naredi splošno maturo po dopolnjenem 21 letu. Ja? :) _tmickena_ Sporočilo je spremenil(a) _tmickena_ dne 03. 2010 22:14

Ne, vseh gotovo ne, ker posamezni študiji pogojujejo izbirne maturitetne predmete, vsaka SŠ jih pa, vseh, ne nudi. Obstaja sicer tudi možnost, da se kandidat sam pripravi in dela izpit iz takega predmeta, lahko celo kot 6. predmet splošne mature. Vsekakor je splošna matura večinoma eksterni izpit, sestavljen iz maternega jezika (SLO, MADŽ. oz. ITAL.), matematike, 1. tujega jezika (večinoma angleščina) in dveh izbirnih maturitetnih predmetov, ki jih je veliko; obstaja pa tudi nekaj omejitev pri izbiri (ne hkrati zgodovina in zgodovina umetnosti, recimo).

Mislim, da to ni edini razlog, res pa sistema v podrobnosti ne poznam, pa tudi v fazi spreminjanja je. Vsekakor pa nekdo, ki hoče, lahko naredi marsikaj. Poti se najdejo, če je le volja.

He he to je tudi res. Samo to je pa že razmišljanje vnaprej in omejitve določenih fakultet, katere pa moraš upoštevati, če želiš tja, samo tja se pa pride s splošno maturo (izbira predmetov popolnoma individualna). Kolikor pa vem je zdaj sistem že tak, da ti šola skuša zrihtati predavanje za predmet, če ga oni nimajo, na neki drugi šoli, vsaj pri nas je bilo tako. Če je volja je pot, imaš prav! Pa srečno Kekec he, he :D _tmickena_

Jaz sem na zaključku osnovne šole imela eno samo željo- postati oblikovalka.Strašno rada sem risala in ustvarjala razna dela. Pedagoginja me je vzpodbujala in imela sem resnično velike potenciale za ta poklic. Starši pa o tem niso hoteli niti slišati - vsak od njiju je imel drugačno mnenje. Na koncu sem morala na srednjo ekonomsko šolo, ki se mi je tako upirala, da se skoraj vsak dan jokala. Pa sem jo naredila brez muk, ker ni bilo druge izbire. Zato sem se odločila, da bom hčerkama prepustila prosto odločitev. Starejša se je vpisala na gimnazijo, vendar se je po letu dni prepisala na ekonomsko, ki jo je mikala od vsega začetka. Odločitev je bila zanjo zelo dobra, saj je bila bolj zadovoljna. Pravi, da bo lahko dosegla višje ocene kot v gimnaziji in se lažje vpisala na faks. Mlajša pa je že od nekdaj zelo ustvarjalna in pri knjigah težko zdrži. Izbrala je frizersko in zaenkrat ji gre dobro. Ima veliko prakse, kar je zanjo idealno. Ko smo na informativnih dneh pridobivali informacije sem jima rekla naj si predstavljata kako se vidita v tem. Zato je moje mnenje, da je otrokova želja na prvem mestu. Konec koncev če se je zmotil, se ima možnost prepisati oz. eno leto zamuditi ni tragedija napram nepravi odločitvi. Sicer pa poznam mnogo primerov, ki ne opravljajo dela za katerega so se šolali. Predvsem vzpodbujajte otroka, da bo rad obiskoval šolo in da se bo dobro počutil med sošolci.

Meni se zdi, da je najbolje da se otrok vpiše v katero od poklicnih šol, saj določene profile v Sloveniji zelo rabijo in jih celo štipendirajo. Jaz naprimer še nikoli nisem videla revnega avtomehanika, tesarja in še bi lahko naštevala, le da današnja mladina in velikokrat tudi starši mislijo, da če bo otrok naredil faks, bo lahko v življenju lažje živel, pa še zdaleč ni vedno tako. No, tako jaz mislim. mejačka

tudi jaz se nagibam na stran srednjih šol. Otrok bo lahko imel višji uspeh z manj trdega dela in verjamem z več uporabnega znanja. Potem pa naredi peti predmet na maturi in se lahko vpiše tudi na univerzitetni študij. vajenka

Mene pa zaredi tega ne boli več glava.Vsaj zaradi prvega otroka ne. Dela vsporedno 9 razred in prvi letnik.Tako, da smo dali vpis že lansko leto skozi.

mizarka(http://mizarka.moj-album.com/

mejačka je napisal/a:

. Jaz naprimer še nikoli nisem videla revnega avtomehanika, tesarja in še bi lahko naštevala, l mejačka

Zna biti, ker morda še nikoli nisi pogledala liste stečajev, ki je na spletni strani sodišča. Tam je zelo veliko avtomobilskih salonov v stečajnem postopku, da o d.o.o.jih s področja zaključnih del raje ne bi. Namreč danes je tako, da avtomehanik ima stalno delo in lep poklic v primeru, da je zaposlen pri pooblaščenem prodajalcu avtomobilov in da ta salon lepo voden (ali pa, da dela v kakšni ekskluzivi tipo mehanična ekpia za dirkalno moštvo). So pa ravno v lanskem letu imeli vsi prodajalci avtomobilov precej težke čase. Tistih univerzalnih mehaničnih delavnci, ko se je pripeljal avto katerekoli znamke in je mojster nekaj pogledal, nekaj potegnil ven in potem je vajenec nekaj privil nazaj in se je plačalo v kešu in brez fakture....to je bilo kakih trideset let nazaj. Danes je pa avtomehanik del proizvodno-prodajne verige in zgolj z avtomehaničnimi znanji in bo težko preživel do penzije. Za kvalitetno kariero in veselje v avtomehanični branži (ker po kakšnih 30-letih so ambicijie drugačne kot pri 15-ih mora človek poleg mehanoznastva znati tudi nekaj temeljnih o poslovanju in vodenju delavnice, salona, vodenju delovanju ekipe avtomehanikov ....In kot voznica upam, da jih tudi tega učijo. Glede tesarjev je pa tako, da spada tesarstvo na naši stopnji delitve del v področje zaključnih del v gradbeništvu. Kar pomeni, da jih v ogromni večini primerov najamejo večja gradbena podjetja, ki pa plačujejo tako, kot plačujejo. In tesarji so lačni/siti točno toliko, kot njihove firme uspejo redno dobivati plačila. Kar spet pomeni, da zgolj s tesarskimi znanji se težko pride do penzije. Je treba tudi za to delo imeti še nekaj likovnih, restavratorskih in poslovnih znanj, da se lahko odzovejo različnim tržnim povpraševanjem.... Danes je tako in jutri bo to še bolj očitno: zgolj z znanji iz osnovega foha (pa ne glede na to, kako je akademski ali ne) se težko pride od šole do penzije. Ni kariere, ki bi bila zanesljiva sama po sebi. Je treba imeti še kaj dodatnih znanj in skozi ves čas se je potrebno izpopolnjevati. Se strinjam s trixi, ki pravi, da je važno, kaj otroka zanima - če ugotovi, da izbira ni bila dobra, se lahko še vedno prepiše. Naj človeka veseli tisto kar dela, če ga veseli, bo tudi z interesom delal dopolnitve in našel motiv za tako početje. In res je tudi bolje, če se kakšno leto tudi hodi na ne najbolj ustrezno šolo, pa se potem najde prava, kot pa si zacementirati karierno pot v napačno smer. Vendelina jr.

Vandelina jr.strinjam se s tem, da se je potrebno izobraževati celo življenje. In srečni tisti posamezniki, ki lahko opravljajo delo ki jih veseli. Pa misliš da je teh veliko? Jaz sem zaključila šolanje v tistih časih ko smo se šli "stabilizacijo", štipendije mi ni bilo potrebno vračati, pač pa mi nikoli ni uspelo delati v poklicu iz katerega sem diplomirala in katero me veseli. S sedanjo službo sem sicer zadovoljna, ampak to ni to. Nesposobna,premalo povspetniška, tudi prav če tako misliš. Moja dva otroka sta diplomirala, en je mlad zobozdravnik, ti sploh nimajo problema pri zaposlitvi, drugi pa bi našel službo zelo težko, če nebi imel v sorodstvu obrtnika ki ga je zaposlil na lepo delovno mesto s katerim je zadovoljen, čeprav ne dela v svojem "fohu",ampak je mlad in prilagodljiv in se vsak dan sproti še naprej izobražuje. Več kot pol njegovih sošolcev še danes nima primerne službe, čeprav so diplomirali pred dvema letoma. Vsak se je znašel po svoje, nekdo bolje, nekdo slabše. Imam kolegico, zelo delavno in vsesplošno izredno razgledano mlado pravnico, zraven službe dokončuje tudi magisterij. Že štiri leta je zaposlena (JOJ, NE SMEM POVEDAT), še vedno ji podaljšujejo pogodbo vsako leto posebej, nadomešča sedaj enega, jutri drugega, ne more pa niti za kredit zaprosit ker nima pogodbe za stalno, plača pa zelo mizerna. Da ne govorim o tem,da zaradi pogodbe za določen delovni času nima možnosti napredovanja. Imam prijatelja, ki dela v grabeništvu, išče zidarje, krovce, knaufarje,a v Sloveniji jih ne najde in jih jemlje iz Bosne. Delovna dovoljenja je težko pridobiti, kvote so že februarja izčrpane, na zavodih za zaposlovanje mu odvrnejo, da je pri nas dovolj brezposelnih ljudi, a v gradbeništvu Slovenci nočejo delat, čeprav je urna postavka dobrega delavca pri njem pet do sedem eurov. Kolegica-pravnica, zaposlena na izjemno odgovornem delovnem mestu pa lahko o sedmih eurih na uro lahko le sanja. O tem govorim, pa BREZ ZAMERE. mejačka

Mejačka, v resnici ne vem, koliko ljudi je takih, ki so zadovoljni s svojim življenjem in kariero. Okej, lahko bi šla zdajle gledat v podatke v Slovensko javno mnenje, tam so reprezentativni podatki...pa se mi ne da. O tistem "nesposobna in premalo povzpetniška, tudi prav, če tako misliš"....ljuba duša, v resnici si o tvoji karieri in o tvojih odločitvah ne mislim čisto nič. In nisem o njih nič zapisala in zdaj mi prosim ne polagaj v usta tisto o premalo povzpetniški. Ne vem, čigav monolog je to, vem, da moj ni. Je pa bilo in bo vedno tako, da bodo eni ljudje v problemu bolj videli izziv, drugi pa bolj oviro. In mislim, da je namen tega topica to, da se zbere nekaj koristnih infotov in razmislekov o tem, kaj je treba naučiti mlade ljudi za to, da se bodo naučili soočati z izzivi. Ker ima vsaka generacija svoje in se vsaka z njimi na svoj način spopada. Samo nisem prepričana, da bomo z jamranjem kogarkoli kjerkoli in kdajkoli karkoli naučili. !Que descances bien! Vendelina jr.