Kriza srednjih let in osamljenost med prazniki

Lisa, tvoje razmišljanje mi je zelo blizu... Ravno včeraj sva bila z možem na neki poslovni zabavi (računalničarji pač) in so me obdajali točno taki občutki.. nihče več te ne pogleda - pravzaprav z leti po 40em postanemo ženske na nek način nevidne, razen če se izrazito vpadljivo ne obnašamo in ne oblačimo. Zase mislim, da sem čisto običajna 42 letnica, s 5 kilami viška in gubami, ki jih je okrog oči narisal smeh. Nisem se počutila dobro, imela sem pa ravno dovolj časa, da sem opazovala okrog sebe. Potem sem pa gledala te deklice malo čez dvajset, preščipnjene, prepasane, vse suhe v štiklah, ki bi jih jaz dala samo v vitrino in ne na noge, zdepilirane, sfrizirane, nakozmetikarkane, v cunjicah, ki jih jaz navlečem samo še do komolca ali kolen.. Veliko smeha, popravljanja las, torbic, hlač, šviganja s pogledi bolj po konkurenci kot po nasprotnem spolu, v parih na WC.. ne nič srečnejše niso bile videti kot jaz. Bile so vidne in opažene a nič srečnejše in nič manj same. In sem se takoj malce boljše počutila (tako malo po slovenceljsko). Obe v naslovu navedeni zadevi po moje nista v neposredni navezavi, če smo le do sedaj svoje življenje vozili v nekem odprtem stanju, če smo spustili vanj in iz njega ljudi, ki jih imamo radi. Zase opažam, da mi z leti prav prija samota, taka prava.. s knjigo in prazno hišo.. Verjetno bi bilo drugače, če v to hišo tudi zvečer ali naslednji dan ne bi stopil nihče.. Samota je izbira, osamljenost je diagnoza.. tako nekako.. Ah .. kar nekaj sem nabluzila tokrat... pa saj mi bo oproščeno, kriza srednjih let pač. Vsak dan eno kastrolco smeha vam želi Tinca

Vsi, ki ste osamljeni, lepo vabljeni v moj dom za praznike...... mišika

Ko takole prebiram vaše pisanje,pomislim,koliko modrosti!Ravno zato ,ker smo nekateri že nekoliko starejši.V društvih,katerih član sem,že nekaj časa predlagam,da bi po vzoru študentskih servisov,uvedli tudi,recimo upokojenske servise,kjer bi nudili pomoč sposobne starejše osebe,tistim,ki bi jo potrebovali,tako bi se marsikdo počutil manj odrinjenega.Pa dovolj o tem.Tudi sam sem se srečal z takimi občutki,ko sem ,zaradi bolezni ostal doma ,torej v pokoju.Ob takih praznikih,smo imeli gostinci kar živahno,veliko dela,pa tudi veliko lepega je bilo.Ko pa je minilo nekaj časa,sem začel početi stvari za katere prej ni bilo časa.Otroci so odrasli,žena je še v službi,jaz pa sem doma"deklica za vse" 

Prav vesel sem,da tukaj najdem toliko ljudi iz vse Slovenije,in upam,da se bomo še kje srečali.

Želim vam veliko zdravja in proč z depresijo! Jože

receptor

zima je napisal/a:

Mislim, da se osamljenost ne pojavi le v krizi srednjih let, temveč je lahko prisotna ob kateri koli starosti, odvisno od situacije.Ironično-ko sem bila mlada sem v nesreči izgubila moža. Ostala mi je mala punčka. Nisem bila sama, bila pa sem osamljena. Potem sem si ustvarila novo družinico, a prišla je bolezen. Kriza srednjih let? Nikakor! Osamljenost? Niti slučajno! Izguba privlačnosti? Po 6 letih kemoterapij in s tem povezanega trpljenja, ko ostaneš brez las, ko je vsak dan le boj za življenje...pod razno me ne moti. Prav tako ne mojega zlatega moža, ki mi vseskozi stoji ob strani. Ne boste verjeli, ampak srečna sem kljub vsemu. Ob vsakem Novem letu uživam, ker se zavedam, da imam še to srečo, da lahko uživam spet nov dan, da sem še vedno lahko ob možu, otrocih in vnučkih. Jaz sem svoj notranji mir našla, prav tako pa želim tudi vsem vam, ki obupujete nad vskodnevnimi problemi. Dokler jih imate, ste živi in dokler ste živi, imate upanje! ZIMA

Zima,take ljudi kot si ti ,iskreno povedano občudujem.Zame so to Ljudje ,zapisani z veliko črko L (v svojem poklicu jih srečam veliko). Želim ti res vse naj naj.......Iz tvojega pisanja je razvidno,da si pozitivna oseba,kljub vsemu hudemu kar si doživela v življenju si srečen človek,kar je najpomembnejše. kalcicl

Spoštovani Jože - vaša ideja mi je nadvse všeč, čeprav dvomim, da ste prvi, ki je s čim takim prišel na dan. Domnevam, da ideja nima zakonske podlage, drugače bi jo že kdo realiziral. Ali pa samo čaka na dovolj podjetne. Vsak dan eno kastrolco smeha vam želi Tinca

O krizi srednji letih, odvečnih kg, ki morda na kaj vplivajo itd....en vic:

Žena se zjutraj gleda v ogledalu in tarna možu: "Glej me, gube so se mi poglobile, zadnjica obesila, prsi visijo kot prazni vreči, na trebuhu odvečna maščoba....",  mož pa ji odvrne: "Potolaži se no, saj vidiš pa še zelo dobro...".

 

Mamamia

 

 

mamamia

draga Inteligentka, prav žal mi je, da si prebrala samo prvi odstavek mojega odgovora. Pa še tistega nisi prav razumela. Zaradi mene se lahko imenjuješ slovencelj z malo ali veliko, pa še vsa tvoja okolica zraven. Pred časom je neka članica na vsak način hotela vse ženske imenovati čenče in ta je navsezadnje do tega imela pravico. Samo da se jaz osebno ne želim uvrščat v ta segment. Ti imaš seveda do tega pravico, kako da ne - ampak napiši drugič "jaz, slovencelj", ne pa MI. Pa bo v redu tudi zame in še nekatere, ki jim tole že malo preseda. Svet je pa drugačen kot je bil pred 100 leti in to povsod. Pokozlane veselice in impotentni moški pa po moje niso iznajdba tega časa.In tudi naše geografije ne. Ampak tako je - lahko občuduješ vrtnice, ali pa se zgražaš nad trni. V mojih letih, ko evidentno nimam več možnosti, niti volje za svetovne revolucije in spreminjanje svetovnega mišljenja, pa dajem absolutno prednost vrtnicam. Lisa

"Ampak tako je - lahko občuduješ vrtnice, ali pa se zgražaš nad trni."

"...pa dajem absolutno prednost vrtnicam ..."

Se strinjam, da je dajanje prednosti vrtnicam bolj pravšnji pogled. OZiroma, da ne bi izpadlo, da vsiljujem svoje mnenje, meni bližji.

A zmorejo ga samo zadovoljni ljudje, kot je Lisa (in kot jih - nas - je še kar nekaj na Kulslo). Tisti, ki vidijo lepoto v vrtnicah, jih tudi kak trn, ko zbode, ne rani preveč.

 

Sicer se mi pa zdi, da je prenašanje krize srednjih let vsaj nekoliko povezano tudi z značajem (glej vrtnice) in okoljem, v katerem živimo.

Kako je že nekdo rekel: Najsrečnejši ljudje nimajo nujno vsega v izobilju; oni samo izrabijo najboljše od vsega, kar jih doleti. Tudi iz "krize" srednjih let.

 

MAmamia

mamamia

Ne morem si kaj,da se ne bi malo oglasila na to temo.Mislim,da ni vzrok za osamljenost,da ne zgledamo oh in ah ampak je tu vse kaj drugega.Vsak dan doživljam to kar opisuje Tinca,delam med samimi moškimi,ki so stari vse od 25 pa do 57,ampak,ko stopi skozi vrata "mlado meso" tako oni imenujejo ta lepa mlada naspidirana bitja-ki tako diši za njimi,da potem prezračijo pisarno so prav vsi ENAKI , kot petelini na kupu gnoja.Ko te mlade deklice vidijo kakšno evforijo so povročile s svojim obiskom,kar na hrbtu čutim njihove poglede in misli : "saj ni čudno,ko pa imajo samo 1 staro kokljo".Ravno danes smo bili deležni obiska tam okrok 175 cm na visokih petah in lasje do riti.V si hkrati so planili vanjo,če bi pa mogoče šla z nami na novoletno žurko,da bi bila bolj pisana druščina.Ko je slišala,da gremo v planinsko kočo in da bomo hodili 2 uri je bilo navdušenja hitro konec,saj ona pa že ne more na žur v gojzarjih.Ja sem jih potolažila,da bodo morali biti kar z mano zadovoljni ,čepav sem trenutno škrbasta,predebela ..... Vsi hkrati so mi hiteli zagotavljati,da jaz jih pa res še nisem razočarala,saj se znam nasmejati tudi na svoj račun do solz. Zakaj se bi obremenjevala če mi zobozdravnica ni naredila do časa novih zob,če mi joški visijo in špeh trese ko se zasmejim. Hvala bogu,da se lahko nasmejim vsak dan sproti,kakšen dan pa tudi za naprej in nazaj.Kadar pa želim biti sama,pa to znam na lep način pokazat in če se sprehajam sama zato še nisem osamljena. Lepo se imejte pa veliko se smejte. jesen

Nisem v srednjih letih in ni treba tam bit, da te krize spremljajo. Ko sem po drugem porodu zbolela za kroničnim vnetjem črevesa se mi je sesul svet. 14 dni bolnice, doma pa en mesec stara beba. Grozno! Da sem se vsaj malo skupaj sestavila sem si poiskala pomoč psihologinje in tja hodim že eno leto. In tega me ni sram povedat! Vse preveč se Slovenci bojimo, da če si bomo pa poiskali tovrstno pomoč, da nas bodo pa imeli že kar za zmešane (problem stigme)!! Jaz si ta korak, nasprotno štejem v ogromen +. In rešujem svoje stiske, frustracije in spreminjam seznam prioritet zato, da bom bolj srečna!! Spreminjam SEBE, ne DRUGIH!! Kolegica je pri svojih 60 še kar prepričana, da lahko spreminjamo ljudi okrog sebe, čeprav si upam trdit, da ji to za časa tega življenja še ni uspelo. Pa še kar tera svojo. In končno si upam priznat, da je moja bolezen psihosomatskega izvora. Bolj enostavno povedano... namesto, da bi na pravilen način reševala STRES, sem dopustila (jaz tepka), da mi je z vso silo vžgal ven na črevesju!! Zato pa dragi moji... ne bojte se prosit za pomoč. Depresivni nismo samo takrat, ko smo žalostni, apatični, brez volje. Sindrom izgorelosti vse preveč kosi med nami in ko je vsega preveč..... Lp, veverica