motnje hranjenja - kulinarika.net

blossom  

član od: 8.2.2009

sporočila: 383

13. jan 2010 15:56

Japaja z vsem napisanim se povsem strinjam...pa hvala vsem za vzpodbudo! blossom

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

13. jan 2010 16:23

Blossom, tista "rada bi našla voljo in motivacijo...." to je malo tako, no....s tem stavkom si ravno ne pomagaš. Aa se spomniš pravljic v katerih so iskali zlata jabolka in tisti, ki ga je našel, je bil pa ptoem vedno srečen in vse mu je šlo), ki se najprej težko iščeta in najdeta, potem, ko ju pa enkrat najdeš pa "ni-da-ni in vse je super". Veš, to so pravljice. Volja in motivacija nista zlati jabolki, ki ju, potem, ko ju enkrat najdeš, kar imaš in gre vse samo od sebe po lepi črti naprej. Zato je tudi brez vez iskati okoli in okoli sebe in na vseh napačni mestih. Volja in motivacija sta v nas samih. Se ju nič ne išče. Je pa treba čisto vsak dan to voljo in motivacijo malo zbezati. A poznaš tisti občutek v nedeljskem jutru, ko je človek že fino naspan in se zjutraj zbudi in še poležava v postelji in potem je vedno bolj len in se mu vedno manj ljubi vstati in se po drugi strani počuti že malo zaležanega in potem vedno bolj miruje, da ne bi bil tako zaležan, ker užitka v postelji že zdavnaj ni več, po drugi strani je pa telo od počitka tako leno do utrujeno, da se samo ne bo prestavilo v vertikalo. In takrat se človek nekje vendarle odloči, da bo vstal. In je tisto vstajanje daleč od prijetnosti in prvi trenutek je prav bedno. Ampak potem je bolje. Poznaš ta občutek, ne? Nekaj podobnega, samo močnejšega, je v fazi, ko je človek otožen. Je kar otožen. In kar vedno bolj otožen in se kar utaplja v otožnosti in kar ne bi nič in bi kar ždel in z ždetjem je vedno bolj utrujen in volje ni nobene. In v takih trenutkih ni druge, kot da se preprosto zbrcaš nazaj v kolikor toliko normalo. Podobno kot se človek pri poležavanju prisili, da naredi konec takemu početju. Nič stokati v smislu "jaz bi pa rada našla motivacijo", delaj se, kot da si motivirana, malo igraj motiviranost, da vsaj prideš malo na okus in potem gre. To je tako, kot če greš na kakšno prireditev, kamor se ti ni dalo, pa se malo potrudiš, potem se pa zadeva kar razvije. Ker, kolikor se mi zdi, da poznam tvojo situacijo - ti si svoj problem že definirala. Ni treba ven-in-ven ponavljati osnovne definicije problema, to že veš. In ne vem, ali delaš z mentorjem, ali si na terapiji ali pa nič od tega....če se stalno vračaš na temo, "jaz se pa ne maram, jaz sem pa brez motivacije" in pričakuješ, da ti bo neka druga stran na to stalno odgovarjala v stilu "saj bo dobro, saj bo, bo že bolje"...,ti moram reči, da tako stvari ne grejo. Tista "saj bo bolje", se reče človeku, ko je v akutni fazi in ko mu vse izbruhne ven. Potem se pa nekako pričakuje, da bo človek sam v sebi našel tisto, da bo začel popravljati sebe. Ker shrink tega ne naredi. Niti mentor, niti medikamenti. To naredi vsak sam ali pa ne naredi. Tako da, draga maja, malo se zbrcaj v boljši nivo, ti ni druge. Večina ljudi, ki jih srečuješ vsak dan se prav tako "zbrca v lajf" in gre čez dan. Tisti, ki se bolj vztrajno brcamo, potem z leti in dnevi razvijemo nek svojevrsten pogon in hitrost in grejo stvari lažje in so dnevi, ko gre vse samo od sebe in se sploh ni treba. In so dnevi, ko bi vse skupaj poslala k vragu. In so trenutki, ko se čisto vsak razjoče v kopalnici ali pa v postelji. Samo tisti, ki se, če ni druge, tudi "zbrcamo nazaj v lajf", vemo, da bodo prišli tudi lepši dnevi in bodo prišli tudi slabši dnevi in da znamo oddelati oboje. To je edina preprosta resnica. Vendelina jr.

blossom  

član od: 8.2.2009

sporočila: 383

13. jan 2010 16:38

Se strinjam...samo ko pa brez problema vsako jutro vstaneš samo zato, da ne boš len in v postelji in da ne boš poležaval? ko si ne zmoreš vzeti trenutka zase in se umiriti? ja...morda pričakujem da bodo rekli da bo vse v redu kar pomaga... Vem da je to MOJ problem in da ga na bo noben rešil namesto mene, tega niti ne pričakujem. Je pa vseeno lepo in zelo vzpodbudno slišati besede, ki ti jih pove nekdo ki je to že dal skozi in je sedaj precej okreval ( pa ne mislim sedaj, da so nasveti in besede ostalih kaj manj vredni!!) ker pozna situacijo in občutke, ki se ob tem pojavljajo. Tako lepo pa jih je slišati zato, da dobiš voljo (ki je nikoli ni preveč) da svojo težavo premagaš in da pridejo za temi bednimi dnevi enkrat tudi lepši in da se spača potrpeti. blossom

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

13. jan 2010 20:16

blossom je napisal/a:
Se strinjam...samo ko pa brez problema vsako jutro vstaneš samo zato, da ne boš len in v postelji in da ne boš poležaval? ko si ne zmoreš vzeti trenutka zase in se umiriti? ja...morda pričakujem da bodo rekli da bo vse v redu kar pomaga... blossom
Blossom, a se ti ne zdi, da malo preveč časa porabljaš za definiranje svojih težav in malo premalo za to, da jih rešiš? Vzeti si trenutek zase in se umiriti - ta je malo laboratorijska. Človek se ne umiri zaradi tega, ker je to zdajle na urniku...in ima ravno pol ure časa (pol dneva, en vikend...isti pes). Kdor se zna umiriti, se umiri v največjem kaosu, kdor se ne zna, se mora pa naučiti. Ljudje smo živa, materialna bitja v vseh svoji dialektiki in ti povem takole: mirni smo takrat, ko živimo. Ko smo usklajeni z naravo in vesoljem, ko v nas vse pulzira in ima čisto vse svojo barvo in okus, pa magari je zunaj oblačno vreme in dolgočasen januar. Ko imamo sto planov in se potem odločamo, kaj bomo naredili in v kakšnem vrstnem redu. Ko vsemu temu pulziranju damo strukturo. Vidiš, to je mir. Ostalo je pa letargija. Ampak do kvalitetnega dinamičnega miru se pride tako, da se prej malo zbrcaš, ni druge (danes mi nekaj nogomet hodi po glavi). To ni lahko. Je tudi res, da se veliko ljudi tudi tepe in brca (same sebe) na napačen način in so potem obupno žalostni. Nobody said it was easy. Vendelina jr.

blossom  

član od: 8.2.2009

sporočila: 383

13. jan 2010 20:45

Vsak se spopada s svojimi težavami na tak način kot pač najbolj zna...in če mi bo to, da bom preko foruma prebrala (ker osebno ne poznam nobenega s to motnjo) kakšno izkušnjo ali vzpodbudno besedo koga, ki je to že dal skozi (in spet poudarjam da s tem ne mislm da ostali nasveti niso dobri!) ne vidim v tem nič napačnega. Morda misliš, da je to edino kar počnem za okrevanje, no če je tako ti lahko povem da se motiš, da sem v nekaterih stvareh z veliko veliko napora uspela in sem ponosna na to, pa čeprav bi se te stvari na katere sem ponosna zdele komu vsakdanje banalne! Kar pa se vzeti si časa zase in se umiriti tiče, pa ni tako da ga dejansko nebi imel ampak...agh!jezi me, ker ne znam razložiti... blossom

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

14. jan 2010 9:18

Če metoda, ki jo uprorabljamo, ne daje rezultatov, potem je treba zamenjati metodo. In je škoda časa za razmišljanje, zakaj ne deluje. Ne deluje. Basta Velja za čisto vse situacije v življenju. Po tretji spremembi metode se pa itak samo od sebe razjasni, zakaj prvi dve nista delovali. Vendelina jr.

Pravnica 2  

član od: 11.4.2012

sporočila: 41

6. jan 2014 19:04

Na spletni strani motnje-hranjenja se objavljajo članki o dekletu, ki izpoveduje resnično zgodbo o sebi, kako se spopada z motnjo hranjenja. Zanimivo...

Pravnica 2

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
Kaj danes za zajtrkgligor
MOJ vrtjohana
malo za hecpikec85
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti