Kitajska

4. sep 2010 8:51

4. sep 2010 12:57

No, za moj okus pač potres 7. stopnje ni prilika. Tudi v smislu pogovornega jezika ne.

Sicer pa, vsak po svoje.

4. sep 2010 13:06

4. sep 2010 13:15

Hvala obema, Vanja in matejac. S te strani sveta mi je marsikaj res težko razumeti.

4. sep 2010 16:28

Vanja, , čudovit potopis. Polepšala si mi sobotno popoldne   Se mi zdi, da sem še malo podaljšala moj dopust.

4. sep 2010 23:44

Torek se začne običajno: Krofek in kava. Minibus naju odpelje do prve postojanke: Youth Hostel. Tam nama je rečeno, da naj počakava na druge potnike, ki jih pobirajo po mestu. Ni problem.

Stopiva v zgradbo in pozdraviva precej visokega, mladega fanta. Najprej opazim, kakšno samozavest izžareva! Predstavimo se drug drugemu in zapleteno v pogovor. Nizozemec je, star 30 let. S kolegom sta se odločila za potovanje po svilni poti preko Evrope, bližnjega vzhoda preko Mongolije in Kitajske do Pacifika in nazaj. Vmes se morata javljati komisiji Guinessove knjige rekordov! Wow! Ponudi mi biznis kartico s spletno stranjo. Fant je očitno resen, kar se tega tiče. Pove, da sta dve leti delala načrte za tole dogodivščino. V nobeni državi nista imela prehudih težav, dokler nista prišla do Kitajske meje. Vozniškega dovoljenja jima niso hoteli dati. Tujci na Kitajskem ne smejo voziti. Ko so se končno omehčali, bi jima morala plačati vsak po 7.000 Evrov in povrhu vsega bi jima pa država “obesila” na hrbet spremljevalca. Računica se ni obnesla. Odločila sta se, da čas, namenjen vožnji  z "all terrain" vozilom, preživita vsak po svoje. Najin sopotnik se je tako znašel v Xi’anu.

V lobby hostla pride še 10 Špancev in 2 Francoza. Ko se zbasamo v manjši avtobus vstopi tudi starejši Kitajec, ki očitno ni naš vodič. Malo čudno ga gledamo, ker bi mu bilo sigurno enostavneje, če bi šel s kitajsko govorečo skupino. No, tip je vsekakor zelo prijazen. Pravzaprav takoj opazim, kako neverjetno je obziren. Čisto po nekitajsko. Hmm. 

Kot zadnji pride še vodič. Pove, kaj bomo počeli ta dan. Višek vsega doživetja je seveda obisk glinastih vojakov.

Najprej se zapeljemo do izkopanin vasice Banpo, stare približno 6.000 let. Odkrili naj bi jih na mestu, kjer je muzej. V zemlji lahko vidimo “obrise tlorisov” hiš, ognjišča.. Hmmm. Tudi posode so in nekaj primitivnega orodja ali orožja. Pa okostnjaki. Hodimo vsak po svoje, ker vodič govori tako nerazumljivo, da ga nima veze poslušati. Poleg tega pomeša podatke in leta, ki so zapisane v knjigah in smo jih na tak ali drugačen način slišali na prejšnjih izletih.

Mene najprej seveda mučijo okostnjaki. Prva sem, ki opazi in omeni, da so okostnjaki nenavadno “dolgi”. Ja, pa res prikimajo ostali, tudi moj mož. Hodimo okrog vitrine in ugotavljamo višino teh praljudi. Saj takrat še niso bili tam ene 175 cm visoki? Ali pač?

Moj dragi odmaknjeno gleda še nekaj drugega: Vse “luknje” imajo čisto preveč enakomerne plasti zemlje. NIkjer ni nič “otrdelo”. Čisto drugače izgleda kot izkopanine, ki smo jih videli drugod po svetu.

Nikjer ni zemlja bolj stisnjena kot druge. NIkjer ni nobenih kamnov. Vse izgleda, kot da je nekdo naredil rove pred enim letom in pustil, da se na njih nabere prah. Pa res, se spet vsi čudimo. No, na tem mestu se moram opravičiti vsem arheologom za naš dvom. Ampak, tako se nam pač v tem trenutku zdi…

Naslednji postanek je obisk tovarne, kjer izdelujejo glinaste vojake vseh mogočih oblik in velikosti. Oh boy! Spet turistična past in vprašanje: Zakaj se nisva odpravila na solo izlet? Prodajajo tudi nakit in pohištvo, nekaj svile in kaj vem kaj še. Samo eden od nas se odloči in zapravi nekaj denarja. Mi pa ga seveda čakamo. In čakamo, Grrr.

Odpeljemo se naprej do “mavzoleja” cesarja Qin Shi (čin ši), ki si je dal zgraditi mavzolej in vojsko 8.000 glinastih vojakov.

Vodič razlaga, da si bomo ogledali najprej mavzolej, da bomo hodili nekaj nadstropij pod zemljo in da bo temno. Meni seveda ni nič jasno. Mavzolej, ki ga je Qin Shi dal zgraditi, ni bil nikoli odprt. Edino, kar o njem vedo, so zapisi zgodovinarjev. Vstopimo v zgradbo, se spuščamo po stopnicah in pridemo do velike sobane. Vse je temno, ljudi se tare. Končno, zaradi naših vprašanj, vodič le pove, da je to samo “kopija” mavzoleja. Zgrajena po zgodovinskih zapisih. Ljubi bog! Zdaj ne vem, ali je vsa tale zmešnjava zato, ker, je njegova angleščina obupno slaba ali pa zato, ker ima zgodovinske in ostale podatke čisto pomešane! Ker se sprehajamo po "mavzoleju", ki je kopija nečesa, česar še nikoli nihče ni videl, ostane moja kamera veselo v torbici. No, ja. Je že tako.

Po končanem obisku mavzoleja je čas za kosilo. To pot je kosilo vključeno v ceno izleta. Posedejo nas za veliko kvadratno mizo za 8 ljudi. Naročimo lokalno pivo, dobimo tisto v 6dl steklenicah. Tudi hrana pride. Razen Nizozemca, vsi bolj brskamo po posodicah, kot pa jemo. In pijemo pivo. Med kosilom je nekoliko časa za pogovore. Za Kitajca, ki je z nami kot turist, ugotovimo, da je iz Hong Konga. Oh, seveda, ni čudno, da je drugačen, obziren, in bolj tih. Hong Kong-čani so, naj mi bo prosim odpuščeno za tako razmišljanje, pobrali nekaj manir od Angležev. Vsem, ki nimajo fiksnih načrtov, izkaže, da so samo trije, predlagam, da si obvezno ogledajo viseči samostan. Holandski kolega nam pove, da mu v razgovoru vodič pove, da je diplomiral iz Angleščine! Mi ga pa res nič ne razumemo. Nič, nada, niente. Plačamo pivo in se peljemo do vhoda v muzej glinastih vojakov. Precej je oddaljen od same zbirke. In mogočen je. Zelo spominja na gradnjo, ki sva jo videla pri Yungang jamah pred nekaj dnevi. Skrbijo, da bo dovolj prostora za vse obiskovalce. Trenutno jih je približno 30.000 na dan!

Vladar Qin Shi Huang (vsi ga kličejo samo Qin shi) je bil prvi najpomembnejši vladar kitajske. Poleg tega, da je združil takratno območje v Kitajsko, je “odgovoren” za povezovanje zidov v to, kar danes poznamo kot Kitajski zid in za prvo, strateško planirano gradnjo cest. Da bi si zagotovil dobro posmrtno življenje, je zgradil ogromen mavzolej, ki ga čuva 8.000 glinastih vojakov. Po ocenah arheologov, naj bi bil cel kompleks dosti večji, kot Egipčanske piramide. Koliko ljudi je ob tem izgubilo življenje so samo špekulacije: 16.000, 250.000, 700.000?

Kakorkoli že, po zgodovinskih pisanjih, naj bi bil mavzolej zgrajen pod ležiščem talne vode. V sobani naj bi bili največji zakladi, zbrani iz vse tedanje Kitajske. Strop naj bi bil okrašen svetlečimi biseri, ki naj bi predstavljali sonce, luno in zvezde. Sama truga naj bi bila obdana s tekočim, živim srebron in pot do nje zavarovana z skritimi pastmi, ki bi pogubila vsakega, ki bi si skušal utreti pot do nje. Vsi ti zapisi naj bi bili po pripovedovanju tistih, ki so mavzolej gradili. Ampak, obstajajo tudi zapisi, kako so vsi delavci izgubili življenje. Zato, da resnica ne bi prišla na dan. Hmm.

Kakšen je mavzolej v resnici, bomo morali počakati. Čeprav me zanima, zakaj ne pošljejo kamero-robota v jame. Kot so to naredil nedavno, da so posneli neprehodne kanale Piramid v Gizi in seveda na Marsu. Potem lahko naredijo še eno kopijo mavzoleja samega in takrat bi bila tudi jaz bolj pozorna. Pravljice sem prerasla v drugem razredu.

Kitajska vlada je imela slabe izkušnje z glinastimi vojaki. Ko so bili le ti izpostavljeni zraku, so kar hitro obledeli in izgubili barvo. Ravno zato, so vojake v Jami 3 spet prekrili z zemljo. Ugotoviti poskušajo, kako jih zaščititi. Barve so bile zelo živahne, kot lahko vidimo na nekaj razstavljenih fotografijah.

Tukajle je nekaj mojih posnetkov. Ko stopiš v zgradbo, ki ščiti Jamo1, ti vzame dah! Vojaki so v večini obrnjeni v eno smer. Vsak obraz je drugačen, vsi detajli na oblekah ali oklepih so drugačni. Nekaterim manjkajo glave. Le te so bile samostojni del, ki so jih vtaknili v odprtine za vrat. Slikanje s flešem je prepovedano. Da so posnetki dovolj dobri, je treba kamero položiti na ograjo ali pa se nasloniti na steno, pritisniti komolce ob telo in zadržati dih.

Veliko število vojakov, tako izgleda, je brez glav. Podatki se nekoliko razlikujejo: Po prvih, da naj bi eden od naslednikov Qin Shin-a ukazal, da se vojaki uničijo, po drugih, je beseda o navadnem vandalizmu. Ljudje, ki so živeli v vasicah okrog mavzoleja, so se, kolikor se je dalo, izogibali terenu. Pogosto so našli razbitine oz. delce vojakov in so bili prepričani, da je zemlja posvečena "višjim silam".

Jama 2 je še temnejša in rezervirana za generale in vodstvo armade.

Takole živo pobarvani so bili vojaki ob odkrtju sredi 1970ih let.

Po dveh urah sprehajanja po muzeju je čas za vrnitev do hotela. Poslovimo se in si še naprej zaželimo srečno pot. Holandcu še enkrat svetujem obisk samostana. Po vrnitvi iz Kitajske pogledam njegovo spletno stran. V svojem Twitter sporoči vsem, da si je ogledal najbolj neverjetno ležeči samostan. 

5. sep 2010 8:19

Vanja, izredno zanimivo. Jaz nisem ravno fen kitajske, morda pa si jo bom, po tvojem opisu želel ogledati ( kot je ena rekla pred mano ). Praviš, da ne veš, koliko je ljudi umrlo, da so to naredili? Kaj misliš, kaj si bodo šele zanamci mislili o par sto tisoč pobitih iračanov, pobitih za prazen nič? Pa smo v enaindvajsetem stoletju in se imamo za civilicirane.

5. sep 2010 13:08

Vanja, z veseljem te prebiram. V predalu imamo 4 - 5 kaset od pred 10-ih let, ko je sin imel kitajsko manijo. Smo že rekli, da gre na ono stran sveta ženo poiskat.

Dva vojačka v moji dnevni sobi:

Pozdravček!

5. sep 2010 15:09

Ežoj, ne morem si kaj, da se ne bi strinjala s tabo! Če bi mogla, bi tiste, ki začnejo rožljati z orožjem, postavila v prve vrste dejanske akcije, ne pa da se skrivajo po svojih belih hišah ipd. Grrr! Ampak, to je spet druga tema, a ne?

5. sep 2010 17:35

Vanja,

prav podoživljam naše potovanje na Kitajsko. Tisto z avtobusom in avtocesto se nam je isto zgodilo, tako, da smo skoraj zamudili avion:), torej je to kar stalna praksa. Hvala ti za ta trud in mogoče skozi tvoje pripovedovanje vidim Kitajsko vseeno malo drugače. Dodajam nekaj slik  za popestritev.

http://www.kulinarika.net/album.asp?hash=4o682op6h2h56q

ajmar