Kitajska

1. sep 2010 18:57

ROTFL! Si mi dala dobro idejo, da prilimam video iz kakšnega obiskanega kraja. Brez posebnega truda sem naletela na tole, meni znano situacijo: http://www.youtube.com/watch?v=Rwoo6BvGIIM Vanja

2. sep 2010 5:00

Moja res dobra volja se začne zjutraj pri zajtrku. Ko dobiva vsak svoj kapučino, se napotiva proti mizam, bogato obloženih s hrano. Orientalske hrane je na pretek in "domačini" veselo segajo po njej. Naju spet zanese h kruhkom. Opazim francoske rogljičke, ki so tako lepi, kot kjerkoli v Parizu. Vzamem enega, še vedno je nekoliko topel. Bolj iz radovednosti, kot lakote nadaljujem okoli okrogle mize. Vsi razstavljeni kruhki so več kot vabljivi. Na pol poti okrog mize mi pogled zastane na majhnih, okroglih ocvrtih…krofih! Kar ne morej verjeti. Krofi! Krofi, sredi Kitajske! Ne morem si pomagati in vzamem enega. Čisto zares me mika, da bi takoj vgriznila vanj. Le s čim so jih polnili? Z moje strani je treba kar precej brzdanja, a se vzdržim. V tansu pridem do mize, sedem in s prsti odprem, oziroma razpolovim krofek. Marelična marmelada. S popolnim zadovoljstvom ugriznem vanj in moje burbončice vriskajo od veselja. Krofek, krofek! Sredi Kitajske! Neverjetno. Ob vsem navdušenju skoraj pozabim na rogljiček. Tudi ta je izvrsten!

Po zajtrku se spet opremiva za celodnevno pohajkovanje po mestu. Steklenici vode v torbico in za vsak slučaj eno jabolko. To pot je vsaj vse na dosegu rok.

Ker mi zmanjka baterij, odideva v bližnjo veleblagovnico. Vrata so pravkar odprli in midva sva ena od prvih kupcev. Trgovke so strateško postavljene ob vstopu v trgovino in ob izstopu s tekočih stopnic. Vse imajo dlani skupaj in v višini prsi ter se v pozdrav skoraj veličastno priklonijo. Midva pozdrav povrneva z nasmeškom rahlim priklonom glave. Česa takega še nisva videla.

Greva v isto smer, kot prejšnji večer. Najina prva točka je Zvonik ali bell tower. Zgradba je mogočna, 40 metrov visoka in je bila originalno postavljena v začetku vladanja Ming dinatije v 14. Stoletju. Zgradba premore nekaj zvonov, ki naj bi bili vliti v 8. Stoletju.






Sprehod po obeh balkonih ponuja izvrsten pogled na vse štiri srtani centra mesta in dlje. Glasbene predstave z zvonovi so tisti dan, zaradi državnega žalovanja ob izgubi življenj v plazovih, odpovedane.

Ko prideva na ulico, naju potegne s sabo reka turistov. Ustavljava se, slikava, opazujeva promet.



Po malo vijuganja naletiva na tržnico. Poulično. Pravzaprav je samo ozka ulica, trgovinice so v zgradbah, vse skupaj je pokrito s šotorskimi plahtami. To pravzaprav opaziva šele nekoliko kasneje.



Police se šibijo pod težo vseh mogočih izdelkov: LaCoste, Ralph Lauren, LV, Gucci, Hermes. Kar želite, to dobite. Trgovci robo sicer ponujajo, niso pa pretirano vsiljivi. Mogoče zato, ker se skrbno izogibava pogledom v njihove oči. Možu, oblečenemu v LaCoste mikico kupljeno v domačem mestu, na veliko ponujajo izdelke iste firme: LaCoste. LaCoste, kličejo.

Moram priznati, da so precej vešči. Če se mi oči slučajno za sekundo ustavijo na kakem izdelku, ga že imajo v rokah in ga tiščijo pred mene. Ne, hvala, odkimavam z glavo.

Ulica zavije in znajdeva se v muslimasnki četrti. Islam naj bi na Kitajsko prinesli diplomati in trgovci že v samem začetku razvoja religije. Populacija muslimanov na Kitajskem je danes približno 1,5%.
Xi’an premore najstarejšo mošejo v državi, a midva je ne najdeva. Prideva pa do prodajalcev poulične hrane. Vroče je skoraj 40 stopinj, meso, po večini kuhano drobovje in nerazpoznavni deli, ležijo po umazanih mizah, tleh, v umazanih plastenih škatlah. Jezijo se, ko jih slikava, kar pa ugotoviva malo pozno. Najprej misliva, da nama samo mahajo v pozdrav. Oops!







Na vogalu ceste je dejansko surovo okostje z ostanki mesa. Predvidevava, da od svinje. Ampak, muslimani svinjskega mesa ne jedo, torej od katere živali so tele kosti. Dragi fokusira s svojo kamero in naredi posnetek ravno tedaj, ko pred kup zapelje kolesar.

Tudi sama kuhana hrana ne vzbuja apetita.
Na glavno cesto prideva ob severni strani stolpa z bobni. Le ta je samo 100 metrov oddaljen od stolpa z zvonovi. Zgradbi sta si zelo podobni. Tudi ta je bil zgrajen v času Ming dinastije v 14. Stoletju. Z bobni, tako pravi moja knjiga, so oznanjali konec dneva. Hm, pomislim, očitno jim ni bilo dovolj, da je sonce zašlo. Varno pod streho, so po terasi na vseh štirih straneh postavljeni res lepi bobni. Večina jih je okrašenih s kitajskimi znaki. V samem stolpu je še muzej bobnov, kjer so razstavljeni primerki iz različnih materialov, od kovine do kamnov in seveda lesa in ki so jih uporabljali v bogati kitajski zgodovini. Na ogled je tudi nekaj razkošnega pohištva iz časa Qing (ćing) dinastije.








Spet sva premočena in dehidrirana. Odločiva se za najino prvo kosilo v mestu. A ne prej, preden ne vstopiva v Informacijski center, kjer ena od deklet govori dobro angleščino. Posluživa se je kot prevajalke in že sva lastnika dveh kart za naslednji dan: Izlet na Huashan goro, samo s kitajskim vodičem.
Čez cesto naletiva na majhno restavracijo. Kar dobro izgleda, zato vstopiva. Peljejo naju v zgornje nadstropje in nama ponudijo jedilnik. Za začetek naročiva pivo in ga dobiva v velikih, skoraj 600 ml. steklenicah. Naročim dvojno porcijo dumpling-ov, moj dragi pa piščanca in polže po sečuansko. Moja jed pride prva, cmočki so res dobri. Potem dobiva na mizo veliko posodo na grelniku. Čorbica brbota, notri je polno mini polžev in nekaj, kar izgleda kot piščančje peruti. Peruti so razkosane na 1,5 cm kose, s kostmi in kožo vred. Spret se ponavlja vpračanje: kaj le naredijo s prvovrstnimi kosi mesa? Prvovrstnimi za nas, zahodnjake. Čorbica je pekoča, a odličnega okusa. Najeva se, ohladiva, plačava in spet se znajdva na ulici.

Kreneva proti mestnemu obzidju. Vrvež in promet na cesti se nadaljuje. Sobota je. Na desni opazim znak za Prada trgovino. Kar zasmeji se mi. Saj vem kaj mislite: čevlji in torbice! Nak, V mislih imam samo eno: WC. Če ste kdaj v dvomih, kam na stranišče, naj povem, da nikjer pod soncem ni bolj čistih toalet, kot v centrih z mondenimi trgovinami. Vstopiva in kot bi bila v drugem svetu. Jao, bože. Najdeva, kar iščeva. Saj veste, 6 dl piva in poprej 2 steklenici vode.



Radovednost me daje dovolj, da stopim v eno od trgovin in zgolj iz radovednosti povprašam za ceno torbice, ki jo sicer prodajajo tudi v našem mestu. Preračunano okrog $300, pri nas je polna cena $159. Ja, le kdo od turistov kupuje tukaj. Izgleda, da je vse več ali manj 2x dražje,kot pri nas.

Potem odideva do mestnega zidu.



Sprehod po njem nudi res lep razgled. Pozno popoldne naju pot zanese skozi antično ulico, kjer trgovci prodajajo kitajsko robo. Kupiva set čopičev za kaligrafijo za $7 ali 50RMB in akvarel velikega petelina. Slika je več kot 1,5 metra visoka in 75 cm široka. Slika stane 200RMB ($30) in trgovec se zadovoljno zahvaljuje, ko mu moj dragi v roke stisne tri bankovce po 100Rmb.

"





Naletiva na Hostel, ki prodaja karte za izlete do glinastih vojakov, in nekaj drugih znamenitosti. Ta izlet je organiziran za angleško govoreče. Kupiva karti in deklico za šalterjem vprašam, če jo lahko poslikam. Nekoliko sramežljivo privoli.



Posebej za mojega študenta-kolega s tega portala naredim tale posnetek:





Med stranskimi ulicami križariva in končno prilezeva do hotela. Da si opomoreva, se spraviva v biznis center na kavo in prigrizek. Najinega korejskega prijatelja danes ni na vidiku, pozdravi pa naju “ruski obraz” od včeraj. Pride in povpraša, kako je bil najin dan in če naju lahko s čim postreže. Prinese kavo in jaz si po svoji stari navadi ne morem kaj, da ga ne bi vprašala, od kod je. Hrvaške. Z dragim se spogledava in nadaljujeva v shrbohrvaščini. Fant kar ne more verjeti svojim ušesom. V treh letih, odkar je v mestu, nama pove, se prvič pogovarja v materinem jeziku. V mesto je prišel po tem, ko je bil v hotelirski šoli v Švici. Velika hotelska firma ga je poslala na nekaj različnih koncev sveta in na zadnje je pristal tukaj. Navdušeno nama pripoveduje raznorazne verjetne in neverjetne zgodbe. Pove, da ima naslednji dan prosto, ampak da bo v službi dan kasneje, na najin zadnji dan v mestu. Čeprav sva ga iskala, se naše poti niso več križale.



Vanja Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 02. 2010 13:23

2. sep 2010 7:44

Ja lepo, da imajo youth hostle ( za nas ta mlade ). Drugač, te čist razumem glede  lahke coca cole: jaz se ne spomnem kdaj sem je nazadnje pil.

Čudovito branje!

ežoj

2. sep 2010 8:03

Tudi o ne najlepših stvareh pišeš na pozitiven način, brez zasmehovanja, poniževanja, pritoževanja in obtoževanja..Bravo, spet si mi polepšala jutro! Eno samo veselje te je, to cenim. japaja

2. sep 2010 16:47

Obljubljeno nama je, da bo avtobus pred hotelom ob 6:45. Zajtrk se začne ob 6h zjutraj in midva si poleg kave in krofka (res je majhen) naročiva tudi omleto. Danes sva pripravljena na dolg dan in predvidevava, da hrane na poti ne bova kupovala. Nahrbtnik je težek: Nekaj steklenic vode, 3 jabolka, 1 banana, 3 proteinske tablice, ki se valjajo po torbici še od doma. Vrečka mandeljev, kupljenih v trgovini en dan prej. Moja velika kamera ostane v sobi. Imam namreč obupen strah pred višinami in slike “gore”, ki jo obiščeva, mi poženejo strah v kosti. Ob vsem tem naj še za kamero skrbim? Nikakor. Avtobus pride do minute točno. Vstopiva in ugotoviva, da sva edina potnika. Hm. Po nekaj minutni vožnji parkiramo pri nekem drugem hotelu in nekako ugotoviva, da morava izstopiti. Pokažejo nama v smeri večjega avtobusa. Aha, zamenjava avtobusov. Ne dolgo po tem, ko sva midva več ali manj udobno nameščena na svojih sedežih, je avtobus poln. Vstopi vodička in kliče, si mislim, imena potnikov. Iz sedežev se namreč slišijo neke vrste vzkliki. Čakava na najin priimek, pa ga seveda ne slišiva. Edina tujca sva. Vodička očitno ne zna nič angleščine. Tudi ostali potniki se ne zmenijo za naju drugače, kot s pogledi: Kaj pa delata tale dva tukaj? Ob 7:10 odpotujemo. Vodička je obrnjena proti nam in plaz besed se usuje iz zvočnikov. Edino, kar mi uspe razbrati, je vsake toliko časa beseda Huashan. Po točno eni uri utihne in sede. Midva si oddahneva, ker tole blebetanje je bilo kot eno samo hreščanje. Pot po avtocesti je čisto običajna. Po uri in pol vožnje zavijemo na manjšo lokalno cesto, vijugamo med vasicami. Spet pol podrte hiške, kot sva jih videla pred nekaj dnevi. Ljudje sedijo pred hišami, ponekod kuhajo hrano na podobnih kuhalnikih kot v velikem mestu. Vrata so odprta, tako da vidimo v sobo. Pohištva, razen mize in stolov, je malo. Pred hišo pa smeti, smeti in še več smeti. Zavijemo še na manjšo cesto, hribi so skoraj na dosegu rok. Hupanje, malo gužve na cesti in že smo na parkirišču. Hej, kaj je zdaj to? Vidiva stojnice z neke vrste čevlji. Spomnim se, da sem čitala, da lahko obutev kupiš kar pri vznožju gore. Za vsak slučaj, če imaš obute 10 minut in že se pomikamo dalje. Ob cesti opazim lepo zgradbo, ki je Uradni turistični informacijski center. A mi gremo samo mimo. Po petih minutah se ustavimo. To pot vsi izstopijo, tudi midva. Slediva sopotnikom in vodički v sobo, kjer ugotoviva, da bo samo filmska predstavitev Huashan-a. Ker sva spet edina tujca, greva ven. A ne prej, dokler ne pokukam proti obupno umazanem vhodu v stranišča. Saj vem, “too much information” za vse bralce, ampak ne morem si pomagati, da ne bi tega spet omenila. Vonj po amonijaku je zadušljiv. Spet sva zunaj. Nekoliko "starejše" ženske prodajajo velike, ilustrativne mape, bele pletene rokavice (že vedo, zakaj) in dolge “rokave” iz tankega blaga. Pod streho je nekaj stojnic, kjer kuhajo hrano in prodajajo pijačo. Ljudje kupujejo to in ono. 20 minut je mimo, vrata avtobusa se zaprejo in mi odpeljemo. Hvala bogu. Tole ustavljanje nama gre na živce. Midva hočeva kar se da veliko časa prebiti v hribih. Po spet nekaj minutah in še bliže hribom spet zavijemo s ceste. Moj puls naraste, ker imam občutek, da bo šofer zapeljal v avtobusom v veliko hišo. Ustavimo se tik pred vrati. Spet izstopimo. Geee! Najina nejevolja se stopnjuje. Ni čudno, da ne marava izletov v skupini. Pred vrati našega vozila so dekleta strateško postavljena, tako, da nimamo nobene druge izbire, kot da vstopimo v zgradbo. Kaj je zdaj?? V zgradbi je mala trgovinica, bolj police z vodo in klobuki, kot kaj drugega. Zmedeno gledava kako in kaj. Ena od mladih sopotnic zna nekaj besed angleščine. Hvala bogu! Lunch, nama pravi. Kaj, kosilo! Ura je 9:50. Hrana seveda ni vključena v ceno izleta. Hotel, voznik in vodička so verjetno “poslovni” partnerji in slednja verjetno, če ne drugega, dobita zastonj prigrizek. Tako je namreč povsod po svetu. Midva se za hrano ne zmeniva, zanima naju pa WC. Vhod vanje je nasproti odprtih vrat, kjer je restavracija. Ven spet veje smrad po amonijaku. Po mojih izkušnjah je čistoča kuhinje premo sorazmerna s čistočo sanitarij. Slika, ki jo nariše moja domišljija, ni preveč lepa oz. čista. Nak, poiskati bo treba prostor pod soncem. Kdor išče, ta najde. Spet pri hotelu. Dragi me prepriča, da si morava pod nujno kupiti klobuka, ker naju bo sonce sicer preveč opeklo. Kljub kremi z visokim zaščitnim faktorjem. Zapraviva $5 za dva klobuka, moj je pravzaprav zelo lep. Velik krajec meče senco preko mojih ramen. Kasneje sem mu res hvaležna, da me je prepričal v nakup. Ko se sopotniki nahranijo, odidemo peš do naslednje postaje. Ker je parkirni prostor pri vstopu na gondolo precej majhen, vozijo obiskovalce od spodnje postaje z manjšimi vozili. Zadnjih 7km vijugaste poti in že smo pri gondoli. Dobimo vstopnice in najino prej omenjeno sopotnico vprašava, kdaj in kje se spet dobimo. Ob 6h pri avtobusu, parkiranemu pri hotelu. Odlično. Najina dobra volja se vrne. Pride vodička, pokaže na svojo uro in reče Six o’clock. Bus. Torej le zna nekaj besed. Zdaj sva totalno pomirjena. Časa imava približno 6 ur. Dovolj, da prelaziva vse vrhove. Vanja

2. sep 2010 17:47

Fantastično Vanja, šeeeeeeee.

3. sep 2010 3:00

Huashan gora je odmaknjena od Xi'an-a približno 120 km in ima 5 vrhov: Severni je najnižji z nekaj več kot 1600m, potem sledijo po višini Zahodni, centralni, vzhodni in Južni z 2160 metri. Poti so zelo strme. Pravzaprav se pot začne tako grozovito, da sem kot fijakarski konj. Ne gledam ne levo, ne desno, da bi obrnila glavo mi še na misel ne pride. Pogled mi je pribit na stopnice, kot da bi se jih na ta način hotela držati, v primeru, da mi spodrsne.

Ves čas do večera se pravzaprav ubadam s tem, kako bom prilezla nazaj. Kondicija me ne skrbi, te imam več kot dovolj. Moja vrtoglavica in strah pred višino in prepadi mi poženejo mravljince po celem telesu.

V dobrih 3 urah doseževa, razen centralnega, vse vrhove, na žalost ali srečo, kakor za koga, pa zgrešiva tisti del, o katerem vsi največ govorijo. Le redki korenjaki si dejansko upajo stopiti na lesene brvi, zabite v skalo visoko nad prepadom, se prijeti železne verige in zakoračiti okoli severnega vrha. Za to doživetje je treba menda odšteti 30RMB. Kar se je meni zdelo odločno preveč

 

Na gori so že v 13. stoletju menihi zgradili samostan, danes pa lahko navdušenci prespijo v nekaj hostel-ih. Tudi okrepčevalnic je nekaj, še več pa kioskov, ki prodajajo ključavnice na rdečih trakovih in jih ljudje obešajo po vrnostnih verigah. Tudi medaljo si lahko kupiš, če se hočeš doma pohvaliti z dosežkom.

 

 

 

 

 

 

Sonce je močno, vendar ni prevroče, niti soprano. Premočena sva od najine hitre hoje po stopnicah. Koliko jih je! Prvi set stopnic ima celo ime: Stairway to heaven, pa po njih niti približno ne prideš do najvišje točke. Od tam naprej gre samo še više. Vzpenjava se od enega vrha do drugega. Prehitevava tako rekoč vse ljudi pred sabo. Rokavice, ki so jih nekateri kupovali zjutraj na eni od postaj, ščitijo dlani pred umazanijo. Bi rekla, da se moraš vsaj nečesa držati 25% poti, drugače ne prilezeš po najbolj strmih delih. Vidim, da "rokavi", ki so jih prav tako prodajali, uporabljajo za zaščito golih rok pred soncem. Kakšna pogruntavščina.

 

Ker je štetje stopnic tako rekoč nemogoče, vem, da bom najprej poiskala podatek, koliko jih je v resnici. A podatka na internetu ni.

Po približno dveh urah je čas za prvo malico. Naletiva na tih kotiček, odmaknjen od poti in se nasloniva na skalo. V senci se še malo ohladiva. Vsak pojeva eno jabolko, popijeva še več vode in proteinsko tablico si razdeliva. Za kaj več nama pravzaprav ni.

Nadaljujeva pot in res hitiva. Vsake toliko časa obstaneva, občudujeva razgled v dolino ali po drugih vrhovih, poslikava in že greva dalje.

 

 

 

 

 

 

 

Ljudje so packe. Prazne plastenke za vodo ind druge smeti odmetavajo kjerkoli se jim zljubi. Vidiš, kako neosveščeno in brezobzirno se obnašajo do narave. To enostavno ni sprejemljivo. Ne samo to, prav lepi koši za smeti in reciklažo so na vsakem koraku. Narejeni so iz plastike in v obliki štora. Grr!

 

Vsake toliko časa srečujemo šerpe, ki so na poti navzgor naloženi s hrano in pijačo, ko pa se spuščajo v dolino imajo vreče polne že omenjenih smeti.

 

 

 

 

 

Strah, kako se bom vrnila do gondole je neutemeljen. Vrneš se namreč po drugi poti, ki je po večini skrita med drevesi ali za skalami. Strmoglavega pogleda v dolino od tukaj ni.

 

 

Oddahnem si, pa vendarle komaj čakam, da bova na spodnji postaji. Tam, na najino veselje, odkrijeva presenetljivo čiste sanitarije. 

Vožnja z minibusom do našega avtobusa mine kot bi pihnil. Ugotoviva, da sva vseeno utrujena in premlevava, koliko stopnic sva prehodila. Moj dragi se zatopi v številke. Kar na oko izračunava, kako visoko sva bila, kolikokrat sva se spustila in spet dvignila. Zdi se mu, da sva se dvignila vsega skupaj, vsaj 1000 m visoko. 15 cm za vsako stopnico, le te niso ravno po JUS-u, pa pride približno 7000 stopnic v eno smer. Bolj kot s to številko se ubadam z jezo, ker sopotniki spet niso točni. Ura je že 6:15. Vodička se peni od jeze. Za to ni potrebno obvladati kitajščine.

 

Ob pol sedmih smo vsi na broju in oddrvimo proti mestu. Delno po že znani poti, nič se ni spremenilo od jutra. Po več kot pol ure vožnje pričakujem vstop na avtocesto. Še deset minut mine in midva se resno sprašujeva, zakaj nismo na avtocesti. Šofer tako rekoč ves čas hupa, česar zjutraj ni počel. Stemni se in nedaleč od nas na desni strani vidiva, kako tovornjaki in avtobusi drvijo, v dve smeri. Tam je avtocesta. In zakaj smo mi tukaj, na tej vaški cesti in s hupanjem, da gre tudi nama skozi ušesa. Edina pametna razlaga je, da hoče šofer prihraniti denar za  cestnino in jo spraviti sebi v žep. Promet je vedno počasnejši in naenkrat se ustavimo. Stemnilo se je, a v hiškah ob cesti je komaj prižgana kakšna luč. Če že, potem visi žarnica s stropa. Ljudje sedijo v hišah in gledajo TV ali pa klepetajo in igraji igrice na "dvorišču". Stojimo 5 minut, stojimo 10 minut. Šofer naenkrat ugasne avto, klima neha delati in ljudje se resnično začno razburjati. Tudi midva. Vprašava dekle, ki nama je že zjutraj pomagalo s prevodi, zakaj nismo šli na avtocesto. Ker je tam nesreča, dobiva odgovor od vodičke. Malo "morgen" nesreča.  Avti šibajo po njej, kot da bi se jim res kam mudilo. Do mesta je še 50 km. Ko se promet razčisti vidimo, da ni bilo nobene nesreče. Samo vsi so se tako zbasali skupaj, da nihče nikamor ni mogel. 

Očitno je tega cincljanja tudi šoferju dovolj. Sledimo znaku za avtocesto...ali pa mogoče ne. Zavijemo na napačni dovoz, tistega za IZVOZ! Kaj takega!! Ustavimo in gremo lepo "rikverc" nazaj in se priključimo avtocesti ob skoraj pol desetih zvečer. Po tiho začnem prepevati "jo-oj me joj, jo-oj me joj" vsaj tako mislim da gre pesem iz filma Ko to tamo peva.

 

Sestradana se znajdeva ob 11 zvečer v hotelski sobi. Naročiva 2 topla sendviča s šunko in sirom na francoskem kruhu in dve mali porciji pomfrita. Tako dobrega sendviča še nikoli nisva in verjetno tudi nikoli ne bova jedla. 

 

 

Vanja

 

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 03. 2010 05:02

3. sep 2010 8:53

Čudovito, Vanja, vse čestitke.

Pa dober tek na sendviču in pomfritu.

 

Sprašujem se, kaj je bilo Kitajcem, da so na takih nenormalnih, nedosegljivih... krajih gradili samostane?

 

Pozdravček!

3. sep 2010 11:22

Vanja, tvoje zgodbe so pravi užitek! Le ob fotografijah stopnic in prepadov me je začelo kar v želodcu zvijati (sama imam še namreč na 3 metrski lestvi hude težave s strahom pred višino).

Zato veljajo posebne čestitke za tvoj višinski podvig

Komaj čakam naslednje nadaljevanje!

Mojca

3. sep 2010 12:11

Tudi mene je zmrazilo ob pogledu v dolino. Mi je pa vsec klobuk 

LP, R. "Stressed is desserts spelled backwards!"