Kitajska

Vanja_v_ZDA  

član od: 14.11.2008

sporočila: 6079

28. avg 2010 21:12

Danes "gasim ogenj"... Me pa veseli, da se zabavate z mojimi štorijami.

Če bi vsemu posvetila malo več časa, bi popravila več napak in manjkajoče vejice. (angleščina slednjih skoraj nima, pa sem se v dveh desetletjih čisto polenila).  Sorry about that.

Vanja

Vanja_v_ZDA  

član od: 14.11.2008

sporočila: 6079

29. avg 2010 4:58

Pri izhodnih vratih opaziva znak: WC.  Greva, ne greva, greva, ne greva. Ena slaba izkušnja mi je poslala strah v kosti pred javnimi WCji na Kitajskem. OK, greva pogledati. Previdno se približava odprtim vratom, dovolj blizu sva, da vidiva znake za žensko in moško stran. Narediva še nekaj korakov in meni je dovolj. Ne, ne grem. Zaletela sem se v steno smradu. Moj dragi z nekoliko slabšim nosom mi brezpogojno verjame. Tudi on se odloči, da bo že preživel. Saj pila sva res malo. Kaj pila, ustnice sva si močila.

Po potki se spustiva do parkirišča. Upava, da naju taksist ni zapustil in se odpeljal. Ne, to pa že ne. Najprej mora biti ja plačan! On naju opazi prvi. Pomaha in ko prideva do njega so vrata že odprta. Vsakemu ponudi steklenico čaja. Wow! Kako lepa gesta. Sigurno je vesel moje ponudbe za 500RMB. Tako je treba, z dečki je treba znati. Mož se samo muza. Hm, že ve zakaj.

 

Odpeljemo in možu uspe taksistu dopovedati, da bi rad šel do  jezu. Desno od samostana precej visoko nad dolino, so zgradili jez. Verjetno elektrarna, kaj pa drugega. Čudež! Zavijemo v tisto smer, ampak samo, da naredimo 180 stopinjski ovinek. Jez je nedostopen.

 

Po isti poti se peljemo do mesta. Midva na zadnjih sedežih avta še vedno razglabljava, kaj do hudiča je prijelo tele menihe, da so samostan zgradili ravno na tej steni. Bogu za hrbtom, ampak nekaj so pa le imeli: vodo. In ta je vedno privlačevala ljudi. Ne more biti drugea: Voda in kot drugo, varnost pred sovražniki.

 

Po poti kar iz avta poslikava brzečo pokrajino. Kolibe so po večini zanemarjene, mnoge izgledajo v nebivalnem stanju. Voziva mimo lubenic in si tako želiva eno. Ampak, potem bo treba na WC. Ne, nič ne bo z lubenico. Pojeva piškota in si ustnice vlaživa z jasminovim zelenim čajem.

 

 

 

 

To pot vstopimo v mesto na jugozahodni strani in se peljemo po zdaj že vsem znanem mestnem prometu. Se navadiš, ni kaj. Obrobje mesta je tudi na tej strain enako: ena stolpnica zraven druge. Nekaj jih ima okna, največ je takih, ki izgledajo kot betonski okvirji. Spomnja na film Inception. Ker so mi nepremičnine nekako v krvi, ugotovim, da je kitajska vlada tole gradnjo precej slabo splanirala. Ulice ne zadoščajo današnji populaciji, kaj se bo šele zgodilo, ko se bodo ljudje vselili v desetine stolpnic, ki jih gradijo? Infrstruktura ne bo zmogla dodatnih 200.000, 300.000, 500.000 ljudi. Prostora za širjenje cest ni. Blazno me zanima, če so poskrbeli za parkirišča. Številke se zdijo tako nemogoče, da tudi moj osebni kalkulator odpove. Dvigne roki in se vda.

 

Odmaknemo se še dlje od centra, promet ostane gost. Po nekaj vijuganja in mimo ogromno na pol podrtih hiš, smetišča in neke tovarne, naju taksist končno odpravi iz avta in pokaže v smer, v katero se morava podati. No, da vidimo, kako je to čudo: Yugang jame.

 

Ker seveda znaka za vhod ne najdeva, slediva množici. Bova že prišla na željeno točko. Parkirišče je ogromno. Avtobusov kar nekaj, ne pa veliko. Pa golf vozila vozijo mimo naju v nasprotno smer. Ja, kam vozijo, kje so jame. Končno naju nekdo preusmeri. V kitajščini, se ve. Ubogava, ker obenem ugotoviva, da sva prišla do konca parkirišča in skupina, ki sva ji sledila, je vstopila v avtobus. Malo stran vidiva klopco, 3 sedeže in 3 Kitajce. Prodajajo vstopnice. Hm, kar na cesti, kaj? A so kaki prevaranti? Na te, kar takole še nisva naletela! Še zdaj ne vem kako, ampak ugotoviva, da prodajajo karte za golfmobile. Ok, kupiva karti, ker vstopa do jam ni na vidiku.

Golfmobile za 15 ljudi in z nama kot edinima potnikoma, vijuga po na novo stlakovani cesti. Ma kakšno gradbišče je spet tukaj? Vidiva, kako gradijo paviljone. Sadijo 10 do 15 metrske borovce in jih podpirajo na prav poseben način.

 

 

Golfmobile se ustavi, čas da izstopiva. Vidiva hiško, ki prodaja vstopnice. Nobene gužve, moj dragi se upogumi in nabavi karte.  Danes je moj dan: torbica je ostala v hotelu, okrog vratu mi že od jutra visi samo kamera.

 

Stopiva skozi vhodna vrata in po stopnicah navzgor. Naletiva na pagode, “prilepljene” na steno. Pa kaj je bilo tem ljudem. To pot vsaj stoji na tleh in ima 3 nadstropja ter pritličje. Skozi vrata pritličja prideš v sobe s kipi bud.

 

 

 

 

 

Ubereva jo na desno in začneva, vsaj tako si ugotoviva, na začetku. Moj predragi, ki se je zanesel name, da bom njegov vir podatkov, hoče vedeti, zakaj sva sploh tukaj.  Zato, ker so te jame izklesali pred 1600 leti in v vseh jamah je 51.000 bud. Postrani me pogleda in vpraša, če mogoče nimam vročine.

V steno vklesane luknje imajo od dežja in vetra zlizane podobice bud. Komaj so opazne, a vseeno narediva nekaj posnetkov. Pomikava se proti levi in naletiva na večjo luknjo v steni. Buda in še več bud. Po nekaj metrih je končno prva precej velika vdolbina. Z budo. Izgleda, da je ta oblečen v “adobe” material in še vedno se vidijo obledele barve, s katerimi so ga pobarvali. Ne veva, ali je prevleka original in ker predvidevava, da ni, kdaj so jih “popravljali”. Adobe ni preveč obstojen material, če je na prostem, ampak v jamah bi se pa lahko obdržal dolga stoletja. Natančnega podatka o tem ne najdem. Prebijava se od ene jame do druge. Bude so visoki, mogočni in strahu vredni. Vsak ima spet svojo zgodbo, svoje asistente, če lahko uporabim to besedo in svoje zaščitnike. Po peti votlini me začne boleti vrat. Vprašanje iz dopoldanskih ur se ponavlja: Kaj jim je bilo, da so tole delali? A res niso imeli česa boljšega početi? Potovati in najti pot do Evrope ? Iznajti parni stroj? Začeti industrijsko revolucijo?

Za ilustracijo tale napis:

 

 

In par izbranih slik:

 

 

 

 

Če podrobno pogledate Buda na zgornji sliki lahko vidite luknjice v kamnu. Te luknjice so  služile temu, da se je adobe material kar se da dobro, držal kamna.

 

 

Po ogledu jame ugotoviva, da imava bud več kot dovolj za danes. Jame so bile več kot samo ogleda vredne. Enkratno in nepozabno.

 

Vožnja z golfmobilom do izhoda, 30 minutna vožnja s taksijem in že sva...na bencinski črpalki. 15 minut pred ciljem je treba nahraniti avto. Bencin je tako drag, kot v evropi. Wow. Moj dragi se spravi nad številke in preračunava, koliko bo najinemu šoferju ostalo v žepu. Ne veliko. Samo pogledava se in že sva dogovorjena. Pred hotelom izvleče možiček denarnico iz zadnjega žepa, povleče na dan šest bankovcev po 100RMB in jih da taksistu. Ta se presrečen zahvaljuje: Thank you very much! Thank you very much in se poslovi  od naju s stiskom rok.

 

Komaj čakava, da prideva v sobo.

 

 

Ko si potešiva žejo in po poštenem tuširanju naju čaka... Babette's Feast.

 

 

Vanja

 

 

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 14. 2010 03:40

vanjatajnsek  

član od: 6.6.2005

sporočila: 1704

29. avg 2010 10:34

Joj, Vanja, tole tvoje pisanje je fenomenalno - všeč mi je tvoj slog - čisto meni na kožo pisan. Kaj pa v kakšen tempelj sredi bambusovih gozdov sta utegnila iti?

 

lp,

vanjatajnsek

neznan uporabnik

31. avg 2010 12:45

Ja a je kdo kable od satelita pregriznu al kako zdaj??!! Sredi noči sem šla prečekirat, če je kej....? NIČ! NIŠTA! ZERO! japaja

ATNES  

član od: 25.3.2008

sporočila: 198

31. avg 2010 19:24

Tudi jaz kar naprej poglejujem če je že kaj novega. Čakam na nadeljevanje. V tem opisovanju uživa vsa naša družina. Ajdi.. ATNES

.deklica  

član od: 27.1.2009

sporočila: 107

1. sep 2010 10:29

Vaaaanja .... Vaaaaanja ... hočemo še .deklica

Vanja_v_ZDA  

član od: 14.11.2008

sporočila: 6079

1. sep 2010 13:08

Torej, danes po dolgem dnevu sedenja v avtomobilu in bolj pohajkovanja kot hoje po znamenitih točkah, si končno zasluživa dobro in obilno večerjo. V mislih imava predvsem dobro, ker v enem tednu še nisva naletela na izjemno hrano. Če odštejem mojo čorbico izpred par dni. Za začetek naj povem, da sva izredna jedca. Obludujeva različno začinjeno in pripravljeno hrano. Kjerkoli sva kdaj potovala, se nama je hrana zdela odlična. Pa naj bo v dobri restavraciji ali pa v majhnem lokalčku za domačine za vogalom. Ker imava sicer zelo rada kitajsko hrano, sva pred odhodom pričakovalanekoliko nenavadno, a vseeno odlično hrano. Kakšna zmota! Vsa urejena se odpraviva kar v lobby, tam pogledava, kako je s hotelskimi restavracijami. Imajo bar za pijače. Priročno postavljen, tako, da ga ne moreš zgrešiti. Potem imejo tudi neke vrste “all you can eat” bar. Izgleda zelo lepo. Za mizami ne vidiva nikogar, za posodami s toplo hrano se sprehajajo osamljeni kuharji in njihovi pomočniki. Še malo naprej je Lee Garden. Restavracija izgleda elegantno, celo prestižno, bi rekla. 5 ali 6 natakarjev naju pozdravi, pogledava po veliki sobi in prosiva za mizo za 2. Eden od njih naju pelje do najbližje mize. Velike okrogle, za 8 ljudi. Pogledava ga, pokaževa 2 prsta in rečeva: Dva. Two. On pokima, prestavi stol in mi ponudi da sedem. Tudi dragi sede. Prosiva za menije, prinesejo 2: enega za hrano, enega za vino in ju položijo pred moža. Ker sem navajena, da sama naročam svojo hrano, prosim tudi jaz za enega. Jedilni list je približno 15 cm širok in daljši od moje podlahti z iztegnjeno dlanjo. Platnica je trda, ovita v modro umetno usnje, platnice so plastificirane in mnogo jedi je prikazanih s sliko. Listam, gledam, čitam in precej hitro pridem do zadnje strani. Jedilnik pritisnem k sebi na prsa, se nagnem naprej in v sočnem južnjaškem naglasu rečem možičku: I wanna burger. OK, pravi, pa imej burger. ON je namreč šele na tretji strani in preučuje jedilnik. Gleda, se čudi. Cene, razen nekaj svetlih primerkov, so zelo ugodne za nas, ampak midva hitro določiva, da je tole najimenitnejša restavracija v mestu. Vprašam ga, kaj bo naročil pa pravi, da nič ne najde. Če on nič ne najde, potem je res kriza. Dokler hrana ni mastna, moj dragi nič kaj ne komplicira. Seznam hrane se začne z nekaj različno pripravljenimi plavutmi morskega psa. Ena je celo juhica s polnjenimi testeninami (dumplings ali kitajskii ravioli), ki pride v ožji izbor. Od tod naprej gre samo še na bolj eksotično. Želvja juha ima “krasno” fotografijo: Cela želva, z oklepom, ven štrlečimi nogicami, glavo in repom leži okrašena z zelenjavo v večji porcelanasti posodi polni vode, podobno kot tiste, ki jih imamo mi za družinske solate. Globoko vdihneva. Na naslednji strani je na ovalnem krožniku slikana cela morska kumara, prav tako lepo dekorirana. Na meniju se znajdejo poleg tega še marinirane dimljene gosje tačke, marinirani račji jeziki, piščančki krempeljci na ne vem kak način, juhica iz ptičjega gnezdo in seveda “deer fizzle”. Raki pripravljeni tako in drugače, eni sami samcati cmočki in “fried rice”. O burgerju ne duha ne sluha. Torej, kaj bova. Odločiva se, da bova jedi delila. To pogosto počneva. Ker s cmočki skoraj ne moreš zgrežiti, se odločim za porcijo. Mož vztraja pri prej omenjeni juhci. Nadaljujeva z govedino po sečuansko. Moj dragi še enkrat globoko vzdihne in izjavi: Jaz bom pa korajžen. Morsko kumaro bom. Preljubi bog, samo naj ne bo postrežena tako, kot je na sliki v meniju. Namreč, meni so morske kumare nesimpatčne, pa če jih vidim samo v morju. Kaj šele na krožniku! Naročiva hrano in obenem 2 steklenici lokalnega piva. Natakar odide z naročilom in se vrne z dvema kozarcema in dvema steklenicama piva in pogrinjkoma. Odpre pivo, ki je za spremembo mrzlo in nama nalije malo ter ju odnese na “svojo” mizo, kjer je tudi računalnik za ažurno konverzacijo med natakarji in kuharji. Kasneje nama pivo pridno doliva. Razen naju dveh, so v restavraciji samo še natakarji. S hrbtom sem obrnjena proti vhodu in predragi me opozori, kako dva od natakarjev pozorno opazujeta vsak najin gib. Ostali trije ali štirje so se porazgubili. Najprej prineseta na mizo drobno narezan mariniran tofu in vloženo zelenjavo. Čeprav ne delam ravno gužve okrog tufuja, priznam, da so tile mini grižljaji prav okusni. Prav tako zelenjava. HUrej, začetek je kar v redu! Potem pride novica, da juha s cmočkom, polnjenim s plavutjo morskega psa danes ni na voljo. Naročiva nekaj drugega. Moji cmočki, mislim, da so bili polnjeni s svinjino, so bili odlični. Zdaj na vso zadevo gledava z rožnatimi očmi. Če bo vse tako OK, kot se je začelo, bo super! Moja govedina po sečuansko je bila…žalostna. Edina zelenjava je bila steblasta zelena, ki tudi v mojih enolončnicah redko manjka in pa seved aneke vrste zelena čebula. Kaj pa govedina? S palčkami vešče drživa vsak svoj košček “mesa” in si ga ogledujeva. KAj je to za en kos? Vsega skupaj je skoraj sama mast kot slanina s kožo.…ali pa mogoče vezno tkivo? Na krožniku poskušam odstraniti tisto, kar izgleda meso od ostalega dela. Eden od natakarjev, ki naju še vedno opazujeta, mi prinese nož in vilice. Odstranim maščobo in dam v usta meso. Trdo, žvakasto, smo rekli včasih. Neužitno. Brskam po krožniku, če bi mogoče le bilo še kaj užitnih proteinov. Nak, nič. Medtem razglabljava in prideva do edine logične ugotovitve: Karkoli je to, kar so nama “prodali” kot govedino, je moralo priti od glave. Jeap, glave. Ker do sedaj še nisva videla spodobnega kosa mesa, si beliva glavo s tem, kaj naredijo z njim! Odvržejo? Ker v posteljo res ne moreva lačna, naročive še en “fried rice”. Dobiva ga istočasno kot morske kumara v omaki, ki sicer izgleda tako slastno, da bi jo kar popila, s kar nekaj na lističe narezanimi gobami in kosi zelene čebule. Vsa sreča, da ni v enem kosu!! Mož zbere pogum in zapiči v košček murke. Ta se mu odmika po krožniku kot kos želatine. Končno mu uspe spraviti kos v usta. Torej, kak ima okus? Precej nevtralen, brez okusa in teksturo, ki je mogoče podobna kuhanemu krompirju. Bolj brska po krožniku, kot je, se basa z rižem in na koncu izjavi, da ne more več. Mislim, da bi lahko preštela na prste ene roke, kolikokrat je v najinih skupnih letih pustil tako velike količine hrane na krožniku. Za desert dobiva nekaj na koščke narezanega sadja, oba sva vesela, da je med njimi zmajev sadež (dragon fruit). Prosiva za račun: $50. Pojedina in še posebej meni, ki ga nikoli ne bova pozabila. Sum, da je dobra kitajska hrana na Kitajskem oksimoron, je potrjen. Po vsem odideva na sprehod po soseski Ljudje se sprehajajo, igrajo karte pred hišami in naju opazujejo. V približno eni uri ne vidiva nobenega belca. Ob vogalu hotela je smrad nemogoč. Pospešiva korake in se skoraj zaletiva v kuharskega pomočnika, ki vozi neke vrste samokolnico z odpadno hrano in jo strese na kup. Ni čudno, da smrdi. Po štamperlčku ruma v hotelskem baru imava vsega dovolj. Soba, še enkrat tuš in postelja! Jutri je na sporedu polet do Xi’an-a. Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 01. 2010 13:10

Vanja_v_ZDA  

član od: 14.11.2008

sporočila: 6079

1. sep 2010 16:45

Naslednji dan je prav nezanimiv. Zajtrk dober, z obilo zahodnjaške hrane, prevladujejo pa seveda kitajske jadi kot so juhice, smočki in podobno. Ker nama je kitajske hrane več kot dovolj še od prejšnjega večera, se drživa , kruha in marmelade.

Vožnja do letališča je za spremembo tako počasna, in seveda draga, da me mika, da prevzamem volan. Za ceno se dogovorimo pred hotelom. Ker nisva v položaju, da bi se pogajala, ker na letališče morava priti, enostavno sprejmeva ponudbo. Taksisti so sicer trije, ampak vsi imajo enako ceno. Tako pač je, se sprijazniva. Fant naju odloži, midva mu plačava 60RMB brez običajno dodane napitnine.
Letališka zgradba je majhna. Ker imava oblutek, da sva pozna, saj veste, dolge vrste in počasni uslužbenci, kot raketa zašibava v zgradbo. Iščeva šalterje, da se postaviva v vrsto. Tukaj je dragi brez običajnih privilegijev.
Izkaže se, da je šalter samo eden. Pred nama samo en potnik. Pogledam na monitor za podatke o poletu. Letalo naj bi odletelo pravočasno.
Moj predragi se na glas sprašuje, kje so našli tako zastarele monitorje. To so še vedno tisti, kjer se ploščice s številkami in črkami obračajo vsake toliko časa. Ogledujeva to čudo, ki sva jo do sedaj videla samo v filmih. Moj dragi pride do spoznanja: objavljeni so vsi poleti, od prvega ob pol desetih zjutraj do zadnjega zgodaj zvečer. Šest jih je, da ne bo pomote. 3 milijonsko mesto ima vsega skupaj 12 poletov. 6 prihodov in seveda 6 odhodov v isto smer. Kaj takega!

Kot strela greva skozi varnostno napravo, nekaj cincljajo z vodo v steklenici, naredim požirek in mi dovolijo, da jo obdržim. Poletimo spet nekaj minut prehitero. Prvi postanek in menjava letala naju čakata v Beijingu. Od tam v Xi’an (šian, s tem, da se “š” izgovori mehko, podobno kot ć).
Letalo iz Beijinga odleti z nekaj zamude, na cilju pa pristaneva samo 15 minut kasneje, kot predvideno.

To pot se nisem nič kaj trudila s predhodnim prevajanjem imena hotela. Kaj vem, kako interpretirajo znake v še bolj oddaljenem mestu. Na letališču po nekaj mukah in težavah le najdeva prijazno uslužbenko, ki nama napiše ime v kitajskih znakih. Zdaj se držim “lokalcev” za take zadeve. Izkušnje, saj veste.

Mož medtem najde lokacijo hotela na svoje iPhone-u. Prideva do vrste s taksisti, situacija je podobna kot v Beijingu. Zbasava se v avto, šofer vključi števec in že smo na poti.
Xi’an je ogromno mesto z vsega skupaj preko 8 milijonov prebivalcev. Prvi zapisi o mestu so stari več kot 3000 let in v vsej svoji zgodovini je bilo kar nekaj časa glavno mesto. Tukaj naj bi bil po podatkih začetek “Svilne cesta”, ki je služila izmenjavi in prevozu tako svile kot tudi drugih luksuznih dobrin med Azijo, Evropo in Afriko.

Mesto ima slikovito zgodovino. V bližini so sredi prejšnjega stoletja odkrili ostanke pračloveka, ki naj bi bili stari okrog 500.000 let pa vasico Banpo, ki naj bi segala 6500 let nazaj.
Ampak, naju je mesto privlačilo zaradi vojakov. Vsega si je tako rekoč nemogoče ogledati. V načrtu imava ogled in plezanje po eni najbolj ohranjenih mestnih obzidjih, stolpih, antični ulici in muslimanski četrti. Tudi iz mesta bi rada šla pohajkovati v hribe za kak dan. Ogled vojakov je seveda na prioritetni listi.

Pa nazaj v taksi. Vožnja kot običajno. Hiitrost, prerivanje in hupanje. Potem smo naenkrat v taki gužvi, da se premikamo kot polži in bi šlo hitreje peš. Po več kot eni uri sedenja v avtu naju taksist odloži pred hotelom, ki je v samem centru mesta. Taksimeter kaže nekaj več kot 90 RMB, plačava 100.

Hotel je lep, a v primerjavi z ostalima dvema, nekoliko starejši. Nič za to. Uslužbenci so zelo prijazni in uslužni. Oborožijo naju z informacijo o možnih solo izletih in že sva v sobi. Soba v devetem nadstropju je s pogledom na vrvež v eni od glavnih ulic, a hrupa se vseeno ne sliši. Malo na levo in čez cesto je bolnica, tale slika pa pogled nan njo z ulice, čisto malo odmaknjene od hotela.





Naj omenim, da je moj dragi enkraten sopotnik. Ne samo, da oba zanimajo enake stvari, tudi čisto enak tempo imava. Tu se pa zadeva ne konča. On je namreč mož privilegijev. Hotelskih in letalskih. Kot redni stranki, mu ponudijo nekoliko več, kot nam, navadnim državljanom. In, ko sem jaz z njim, sem deležna iste pozornosti. Yeah! Dolge vrste pred vhodom v letalo izginejo, v nekaterih hotelih ga prijazno vabijo na obisk “poslovnega centra”, kjer lahko ob vsaki uri dobiš gratis kavo in kak prigrizek. In tako je bilo tudi v tem hotelu. Hura!



Čeprav je ura že 5 popoldan, greva na kapučino. Biznis center je velika sobana, opremljena z udobnimi fotelji in kavči, na voljo je precejšnja izbira časopisov in revij. Pa brezžični internet.

Še preden nama uspe sesti s časopisom v roki, naju ogovori mlad uslužbenec in ponudi pijačo, kavo, prigrizek…Obljubi, da je njegov kapučino odličen in že odnese pete. Njegova angleščina je super. Sama izbereva prigrizek. Fingerfood je tako internacionalen, kot je internacionalen hotel. Za vsakega nekaj. In sadje, sladice, nekaj vrst vina, pivo, ene 10 vrst žganih pijač in gazirane pijače. Moje oči se zavetijo: Lahka CocaCola! Že en teden si je tako želim, a je nikjer ne najdem. Kozarec si napolnim z ledom, dolijem že tako ali tako hladno pijačo in naredim požirek. Moj užitek ob pitju bi lahko uporabili za reklamo.

Izkaže se, da je najin gostitelj precej klepetave sorte. Korejec, iz Južne, da ne bo pomote. Sprašuje naju to in ono in midva po svoje radovedno vrtava vanj. Pove, da je študiral hotelirstvo v Švici. Še enkrat je potrjeno, kako majhen je svet!
Čeprav je večina gostov zahodnjakov, opazim enega od uslužbencev z “ruskim” obrazom. Hm, kaj pa tale dela tukaj?

Ko si nekoliko opomoreva, se odpraviva na sprehod po soseski. Ulica je na obeh straneh posajena s trgovinami. Po večini so majhne, nekaj je precej razkošnih, nekaj malih prčvarnic, ki prodajajo robo z logi, ki so podobni Nike, Adidas, NewBalance, celo Playboy ipd. Že dolgo nama je znano, da Kitajci nimajo enakega smisla za razpoznavanje znakov, kot ga imamo mi. Ko si enkrat navajen na logo, recimo Coca Cole, jo spoznaš kjerkoli in kadarkoli. Če je znak malo spremenjen, mi takoj ugotovimo. Z njimi, mi je bilo povedano, ni tako. Če je Nike swoosh (kot ga imenujejo) obrnjen v drugo smer ali malo drugačen, je to njim nerazpoznavno. Podobno, kot so nam nerazpoznavni njihovi znaki.




Po 15 minutnem, precej hitre hoje prideva do velikega nakupovalnega centra. Sprehodiva se po pritličju, zapeljeva do drugega, tretjega, četrtega nadstropja. V nasprotju z evropskimi in ameriškimi trgovinami, sta prvi dve nadstropji namenjeni robi za moške. Šele na to pride na vrsto ženski oddelek.

Izdelki “Svetovno” znani modnih hiš se vrstijo ena za drugo. BOSS Moda, Gorgio, Zegna. Dobi se čisto vse in vse, razen nekaj malenkosti, so ponaredki. Originalni BOSS nima nikjer v logu “moda”, Gorgio je izgubil črko “i”, Zegna je brez drugače dolgega imena. Robe je toliko, da dejansko samo preletiva vsa nadstropja. Kupiti nimava namena ničesar. Najini mali potovalki sta že tako preveč polni.
Iščem pa oddelek s in torbicami. Možiček me potegne za roko in povleče v kletne prostore. Hitro pridem do spoznanja, da so odločno predragi za kvaliteto, ki jo ponujajo. Nič ne bo z njimi. Spet sva na ulici.

Zakorakava čez cesto, trgovinice se vrstijo ena za drugo.

Večerjo odmisliva, ker sva še vedno sita od popoldanskega prigrizka, v sobi je pa nekaj kosov sadja. Tuš, pregled pošte in spanje. Za jutri imava v planu pohajkovanje po mestu. Napovedujejo zelo vroč, sončen in soparen dan.



Vanja Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 01. 2010 17:00

Zalshka  

član od: 28.9.2007

sporočila: 110

1. sep 2010 16:51

Uau, Vanja tvoje pisanje me vedno znova navduši :D Zalshka

mamaF  

član od: 21.1.2008

sporočila: 3340

1. sep 2010 17:33

Joj, Vanja, ko si zadnjič pisala o kitajskem prometu, so mi šli kar lasje pokonci. Danes pa je prijatelj na FB pokazal tale video:

http://www.youtube.com/watch?v=QESfEd180rQ&featu

... sem kar na debelo požirala

Mojca

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Trixi
malo za hecsijasaja
MOJ vrtrdkapica
Kaj danes za zajtrkjohana
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti