Kako se počutite ve punce

26. apr 2008 22:03

Loni, tega pa sploh ne bom komentirala, ker bom šla preveč v luft...Rekla bom samo to: vesela sem zate in za vse lepo, kar se ti dogaja. In dodala; kaj pa če greš domov ob šestih (mislim pa, da veš, kdaj vstajam...) in te čaka doma še ohohoo - kje je potem ta meja? (nič ne jamram in se zavedam, da je vse stvar odločitev) Danes sem si končno kupila novo kolo (bil je 30% predpraznični popust juhuhuu) in že pridno kolesarila, kar nameravam vsak dan. Testo za kruh Panda mi pridno vzhaja, jutri ga nesem bolnim otročkom, čaka pa me tudi ureditev nasada na Žalah...zvečer pa seveda kolo. Dopusta pa si na žalost nekateri ne moremo vzeti (EU zahteva svoje). katka http://katka-lopatka.moj-album.com/ Sporočilo je spremenil(a) katka lopatka dne 26. apr 2008 22:08:19

26. apr 2008 22:35

Katka, te čisto razumem, sama sem pač v taki službi, katera mi to omogoča. In to izredno cenim, ker vidim svoje prijateljice in njihove službe, enostavno ni mogoče narediti črte, če pa imaš še zraven za delati, potem pa res rabiš zelo močne varovalke.

Čestitam za bicikel.

EU obdobje pa je v moji službi že za nami in tile trije dnevi naslednji teden so prvi dnevi dopusta, katere si bom privoščila po 20.10. lanskega leta. Tako da ga res komaj čakam in je prav hecno, ko vsi sprašujejo, kam grem, jaz pa rečem, da mi je vseeno, samo da ne v službo.

Loni Makaroni

26. apr 2008 23:24

Loni, jaz sem bila pa avgusta ;/ saj bo, uživaj jutrišnji dan! katka http://katka-lopatka.moj-album.com/

27. apr 2008 13:06

Katka, ne se secirat, jaz sem bila na dopustu lani julija. Po tistem pa sem ga vzela samo po en dan, za nujne opravke (če mi ga ne bi dali, bi jim naredila štalo). Nas je več takih, ki nimamo ravno prijaznih služb. Tudi naslednji teden sem v službi, popoldne bova pa okna štrihala... Tako da bom imela praznik dela v pravem pomenu besede. Kako je že bilo včasih... Praznik dela, praznik maja, moč in voljo nam poraja.

27. apr 2008 14:12

Ma saj vem, saj nočem nekaj tu zdaj jamrat in izpast ne vem kaj. Zavedam se, da ima prenekateri še težji delavnik in ritem. V bistvu sem hvaležna, da mi je omogočeno to, kar počnem. katka http://katka-lopatka.moj-album.com/ Sporočilo je spremenil(a) katka lopatka dne 27. apr 2008 20:01:41

27. apr 2008 19:18

Katka, sicer te osebno ne poznam, ampak po pisanju sklepam da si čist fejst punca in sigurno ni izpadlo kot da jamraš.

27. apr 2008 20:02

galyka, morda pa kdaj kakšna kava, kajne? katka http://katka-lopatka.moj-album.com/

27. apr 2008 22:12

Ja seveda, itak sva doma v istem koncu.

28. apr 2008 10:21

Danes sem spet malo pogledala kako, vam gre, punce z rekreacijo in temi stvarmi (vas neizmerno občudujem vse, ki imate voljo tudi tako poskrbeti zase - jaz in šport sva pa nekako...hm...nekompatibilna, bi rekla). Zelo me je užalostil zapis od Katke, kjer je povedala, kako malo jo cenijo v službi, zato sem se odločila tudi jaz nekaj napisati sem gor. Draga Katka, prav hudo mi je, da tvoji sodelavci v tebi ne vidijo tistega, kar mi, tukaj na Kulinariki, od tebe dobivamo vsak dan: tvojo dobro voljo, željo nesebično pomagati (poglejmo samo tvoj lepo urejen album, kjer vse, kar si izvedela na tečajih deliš z vsemi nami), inovativnost, potrpežljivost in še in še. Kljub temu, da te osebno ne poznam, bi ti rada rekla, da me je, ko berem, kako natrpan je tvoj dan, kar malo sram...sama namreč nimam redne službe, ves čas sem v glavnem doma (res imam 2 otroka, ampak sta že kar velika) in se mi včasih zdi, da mi zaradi slabe organiziranosti čas kar polzi med prsti. Sploh si ne predstavljam, kako ti uspe poleg celodnevne službe zbrati voljo se za ustvarjanje slaščic in drugih čarovnij. Naj bo sram tudi tiste v tvoji službi, ki ne znajo ceniti, da trenutno življenje posvečaš prav delu in osebnemu izobraževanju - verjetno ne z namenom, da bi se važila z diplomo, ampak da bi bila strokovno še boljša in bolj koristna pri delu! In da zaradi tega trpi tvoje domače življenje. Mislim, da je za žensko ena najhujših stisk ta, da je razpeta nad željo po družinskem življenju in željo po napredovanju v poklicu, ki si ga je izbrala. Ni mi prav, ko nekateri grdo govorijo o t.i. "karieristkah", ki si "nočejo" vzeti časa za otroke itd. Mislim, da je med ženskami, ki so srčno predane svojemu poklicu dosti takih, ki bi želele še in še napredovati in iskreno biti še koristnejše za to družbo, pa si samo zaradi PRITISKA DELODAJALCEV ne upajo odločiti ali otroke ali pa za dodatni študij, ne pa zaradi lastne sebičnosti in lagodnosti. Katka, drži se, upam, da imaš okrog sebe tudi ljudi, ki te lahko v žalostnih trenutkih oblamejo in ti dajo vsaj košček tega, kar ti radodarno razsipaš med nas! Človek, ki ljubi življenje tako kot ti (to čutim iz vseh tvojih prispevkov tu), si zasluži samo najboljše! Ljubezen pa ...te lahko čaka že za naslednjim vogalom. Nasmeh na obraz, punca in z dvignjeno glavo naprej. Tisti, ki te ne cenijo, se te tudi ne zaslužijo. Lep pozdrav od tvoje kulinarične "fenice" mamaF - Mojca

28. apr 2008 18:19

Za Katko Punca, jaz te v celoti in docela razumem. Tvoja zgodba je v eni meri podobna moji - in sicer v tistem delu, da nama je šla šola precej dobro od rok. In skladno s tem imava tudi morda malo nadpovprečne karierne ambicije. In večkrat se pojavi vprašanje, pa kaj za vraga mi je bilo tega sploh treba. Se mi pa zdi, da sem bil jaz bolj med pogumnimi punčkami, ti pa bolj med pridnimi. Veš, Katka, ena od bridkih resnic, ki jo je treba sprejeti, je ta, da se ugodnosti, nagrade in nematerialne lepe stvari ne zgodijo zgolj zato, ker smo bili pridni in smo naredili vse, kar je prav in zdaj na temelju tega pričakujemo neko nagrado. Žal življenje ni supermarket, v smislu, da bi na blagajni življenja dobili korektno odomerjeno plačilo za vse, kar smo dobrega naredili. Življenje je včasih tudi loterija in včasih tudi akrobacije na trapezu (in spodaj ni zaščitne mreže). Skratka, za malo akrobacije in loterije moraš biti pa malo mrhe. V najbolj žlahtnem pomenu besede. Ne se tako truditi, da bi od vseh dobila odobritev. Važna je samo odobritev ljudi, ki te imajo radi. They count. Ohters don"t. Who the **** so pa tisti tvoji sodelavci, ki te malo opravljajo. Pa koji su oni bre faktor u tvom životu? A se splača sekirati zaradi tega, ker se eni nepomembni ljudje malo zaletavajo vate? No, vidiš. Nikoli ne boš vsem ustregla, nikoli ne boš vsem všeč - to je preprosto cilj, ki se ga ne da doseči. Zato je škoda izgubljati energijo na cilje, ki se jih ne da realizirati. Pa še nekaj zelo nevarnega je v tem, da bi človek vsemu ustregel, da bi naredil vse, kar se od njega pričakuje in da bi bil sploh perfekten: namreč, če človek svojo podobo oblikuje po tem, kaj si drugi mislijo o njemu, počasi in zanesljivo postane odvisen od mnenja drugih, njegova samopodba gre pa obratnosorazmerno navzdol. Vedno bolj se je treba "zadevati" s pozitivnim mnenjem drugih in vedno manj ta mnenja pomagajo in štejejo. Veš, na polju kariere imajo ljudje samo dve vlogi. Ali si ovca ali pa volk. Ali vodiš ali pa si voden. Saj bi bilo lepo, če bi delali po sistemu enakopravnosti in medsebojnega spoštovanja, pa enkrat bo eden nekaj naredil za sodelavca, drugič pa vice versa. Ampak, newsflash, ni tako. Ženka natura je pač taka, da to sitacijo težko zapoade in stalno hoče v službo vpeljati eno družinsko-prijateljsko dinamiko in potem je vedno znova žalost in obup, ker se ti poskusi sfižijo. In potem frustracijo zaradi neuspeah prenašajo domov oziroma nosijo s sabo in so tako nesrečne in zamorjene in je tako grozno, ker jih nihče ne razueme in najbolj je pa sploh grozno, ko greš partnerju razlagati o problemih v službi, pa ti potem daje človek neke NASVETE, za katere ga itak ni nihče prosil in ZAKAJ MENE NIHČE NE RAZUME in ZAKAJ MENI NIHČE NE POMAGA, KO POTREBUJEM POMOČ (BERI, JAZ BI SE ZDAJLE MALO STISNILA IN MALO JOKALA NA RAMO), ME PA VEDNO NAJDEJO; KO JE TREBA KOMU DRUGEMU POMAGATI?.....A ti je to kaj znano? Ko pa se človek emancipira od ideje, da smo v službi v eni prijateljsko-solidarnostni dinamiki, gre pa lažje. Izobrazba nima s tem direktne zveze. Tudi doktorji znanosti so fino nategnjeni od kakega zvijona s šesto stopnjo izobrazbe, če ne razumejo ovca-volk dinamike. Skratka, lady, malo vadi svoj mrha gard. V službi je treba biti mrha, če hočeš, da te upoštevajo. Po tem, ko te upoštevajo, dobiš tudi napredovanje. Malo sitnari. Malo komentiraj, kaj počnejo drugi sodelavci. Brezobzirno jim povej, da tega in tega pa niso naredili dobro. In kakršnokoli zadolžitev dobiš - obvezno se upiraj dogovorjenim rokom in malo se pogajaj. Dovlj je bilo tiste pridne in ustrežljive punce, bodi malo sitnoba. Pa uporabi tisti strupeni stavek, ki gre: A hočeš da ti to povem na lep način ali po resnici? Tudi ne vem, v kakšnem okolju delaš in kakšno oblačilno kodo prakticirate, ampak povem ti, ga ni čez štikle, ki fino ropotajo. Tako te ljudje slišijo, preden te vidijo. Tako je človek prezenten tudi kadar ni viden in to v službeni dinamiki zelo koristi. In nadeni si energijo človeka, ki ne dopušča ugovorov. Aja, mentorju pošlji gradivo do roka na mejl. In mu zraven malo sitnari z SMS-ji. Ko se bosta dogovorila za razgovor pa, pazi, tole je important, pridi z novim lookom in obvezno zamudi. In karkoli ti bo mentor predlagal - obvezno komentiraj in imej o tem svoje mnenje. Ti želim uspešno metamorfozo. Za kak tip me lahko kontaktiraš še na ZS, samo zdaj grem malo na morje zdravit svoj bronhitis in me kak teden ne bo. Vendelina jr.