Tašča - snaha

No, včasih se tudi piškoti malo zadrgnejo v grlu, se zgodi. Drugače pa, Maryja, vidim, da si frišna tule, evo še moje mnenje (aja, te opozarjam, nisem ravno tip za okoli vrele kaše, raje merim kar v sredino in relativno dostikrat tudi zadanem): Kadar nekdo pripoveduje o svoji težavi, so vedno najbolj signifikantni prvi trije stavki. Takrat, ko človek še v bistvu govori uvod in sploh še ne pride do opisa problema. Tam se vidijo prave barve. V tvoji pripovedi je ključen tisti stavek na začetku, kjer praviš, za snaho "rodila MI je krasnega vnuka". Ustavimo pripoved: Halo? Tebi je rodila? A vnuk je darilo ZATE? Gre pripoved naprej, da sta bili najboljši prijateljici (ker si imela ti slabe izkušnje s taščo), pa kako si bila vedno na voljo in si rada pomagala....in pomagala še več, kot so te prosili in potem je šlo perje v luft zaradi enega peciva. Iz te pripovedi nekako razberem osebo (to si ti), ki se silno razdaja, ki vidi smisel v svojem razdajanju, ampak še večji smisel pa vidi v tem, da lahko prezentira svoje razdajanje. A vidite, kako se razdajam? Dajte mi pohvalo? Nekako berem zgodbo osebe, ki potrebuje potrditev, kako da je v redu, skozi pohvale in zahvale za razdajanje. In postane odvisna od teh pohval. In potem pojača dozo razdajanja, da bi dobila več pohval. In pride na tenek led, ki slejkoprej poči. Pri tebi je počil. Ker od razdajanja do najedanja je pol koraka. Tista večna ženska govorica, tipo "poglej, prinesla sem ti čistilo iz trgovine, ker vidim, da si ga pozabila kupiti, če hočeš, bom jaz zalila rože, ti itak nimaš časa, naj te opozorim, da so za jutri napovedane nevihte, zapri okna, da ne bo teklo noter, daj vzemi no tole šunko, sem jo zate vzela v delikatesi, pa šunko moraš jesti, rabiš beljakovine, pa a ne veš, koliko časa sem stala v vrsti, ti pa takole, pa daj no, meni za ljubo, veš meni je tako lepo, ker si vse poveva, veš moja tašča je bila zmaj, ampak jaz to nisem.....daj me pokliči, ko boste prišli na cilj, ker me je strah, kako bo na cesti, joj, mene tako skrbi zate, a si od danes zjutraj še kaj bruhala, veš, jaz nisem nič bruhala ko sem nosila tvojega moža.... " Skratka, če si ti v resnici najedala petino toliko, kot je v teh stavkih, potem se ne čudi, če je tvoja snaha naredila zaporo. Je bilo pač too much. Preveč stalne pripravljenosti, da se pomaga, to bi še Gandhija in mati Terezo pregnalo. Po drugi strani pa, če tvoji snahi niso diagnosticirali kakšne poporodne motnje (ker v tem primeru bi človek nekako zmogel amortirzirati tisti njen neproporcionalen izbruh z enim pecivom več) - skratka, če tvoja snaha ni bolna, ima pa nedvoumno en hud primanjkljaj v socialni inteligenci. Človeka, ki ti prinese pecivo, se preprosto ne ozmerja. End of discussion. Oziroma, z mirnostjo in nasmehom se doseže mnogo več kot z dretjem. Tudi črte ločnice do v simbolnem prostoru med eno familijo in taščo se dajo čisto lepo narisati z razumom in nasmehom in smo čisto vsi srečni. To bi zlasti moral vedeti vsak človek takrat, ko dobi otroka. Ker od tega dneva dalje postane vzgojitelj in vzor svojemu otroku in mora pač to imeti v mislih ves čas. Je to težka naloga, ampak to nalogo si človek sam izbere in naj izvoli živeti s konsekvencami svoje izbire. Če pa meni, da take naloge ne bo zmogel - v tej državi je na voljo mnogo kontracepcije. Ampak to so resnice, ki jih bo morala ukapirati tvoja snaha na poti svojega samospoznanja. To je njena zgodba in zgolj njena. Sin, praviš, se v to ne vpleta. V tej situaciji, ki sta jo vidve nakvačkali, itak ni dobre variante za sina. Karkoli bi naredil, bi mu ena od vaju zamerila in še najmanjša škoda je v tem, da nič ne dela. V tem pogledu je njegova pozicija čisto po moško racionalna. Moški imajo očitno en gen za to, da v vsaki situaciji izberejo tako pozicijo, ki je za njih najbolj udobna. Ne za kolektiv, ampak za njih. Medtem ko imamo ženske en bedast imperativ, da moramo v vsakem trenutku iskati en način za dobro cele skupnosti in skupnost nam mora biti za to hvaležna (in potem se frustriramo, ker te hvaležnosti ni). In bi zato rekla, da je sinu zdajle fino komot. Ker sta vidve ločeni in prizadeti, sta pač na svoj način bolj prijazni do njega. Manj najedata. Maryja, človek lahko spremeni samo sebe. Nikogar drugega. Če je tvoje ravnanje, ki se tebi zdi maksimalno prijazno in uslužno, pripeljalo do takega konflikta, kaj ti je storiti? Ja verjetno ne ponavljati te iste prijaznosti in uslužnosti, ker boš fasala še en takšen odziv. Ergo? Obrni ploščo. Ukvarjaj se malo s sabo in ne s sinovo družino. Saj imaš valda še kakšne druge zanimancije. Pa saj imaš valda kake kolegice iz generacije (tu se zbirajo frendice, snaha ne more biti tvoja najboljša prijateljica niti ne more biti "kot" tvoja najboljša prijateljica), pa žurajte skupaj. Pa če jih nimaš, v tem času je toliko aktivnosti, kjer iščejo tudi prostovoljce za pomoč in sem prepričana, da marsikdo rabi tvojo pomoč in jo daj tistemu, ki jo pa res rabi. Pa boš našla nove kontakte in bo super. Pa namesto stroškov za eno kremasto pecivo pojdi raje do frizerja, pa ti bo naredil novo frizuro - to vedno izboljša samozavest. In nauči se v tem "odmoru" od sinove družine malo imeti rada sama sebe. To je proces in nikoli ni prepozno, da člove začne s tem procesom. Charlie Chaplin je tudi to počel celo življenje in pri 70-ih mu je bilo že kar nekaj stvari jasnih. Tole letos kroži po elektronski pošti, ampak ni tako osladno, da ne bi imelo smisla citirati:"Ko sem se resnično začel imeti rad, sem spoznal, da lahko od svojih misli zbolim in da sem lahko slaboumen. Ko pa sem spet našel moči svojega srca,je razum dobil pomembnega partnerja. To vez danes imenujem modrost srca." Skratka, Maryja, ozdravi sebe in ostale stvari se bodo itak zložile tako, kot je prav. Vendelina jr. Sporočilo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 07.dec 2009 09:52

Maryja, poskusi se pogovoriti z njo, če pa boš videla, da ne gre, da se še vedno "drži" pa poskusi še s sinom. Kam pa pridemo, če se še z lastnim otrokom ne moreš pogovoriti o tem. Saj to lahko narediš diskretno. Lepo mu povej, da ne želiš delati zdrah, da bi samo rada imela normalne stike in da ti enostavno ne da miru tisti dogodek na krstu. Če lahko on razloži kaj je narobe. Pa še enkrat poudari, da ne želiš zdrah, ampak, ker je on tvoj sin, si se pač obrnila nanj. Ljudje smo res čudna bitja. Kot so že predhodnice napisale, bi bilo zanimivo slišati še njeno plat zgodbe, ker ne verjamem da je punca res tako nataknjena. Nasploh so tile odnosti tašča/snaha so zapleteni. Mislim, da ima veliko žensk, pa naj bodo to snahe ali tašče, že a priori negativen odnos do tega. V vsakem primeru ti želim, da rešiš ta konflikt, ker ne koristi ne tebi ne njej, še najmanj pa sinu in vnuku. Gigi_84 Sporočilo je spremenil(a) Gigi_84 dne 07.dec 2009 09:57

Vendelina jr. nadvse rada berem tvoje komentarje, ki so tako direktni, da kar boli, vendar imajo rep in glavo. Bravo! Tvoje pisanje mi vedno da misliti.

Vsekakor bi bilo zanimivo slišati še snahino plat zgodbe, a ker je verejtno ne bomo, lahko samo ugibamo. V vsakem primeru je jasno, da so ene zadeve šle čez mejo sprejemljivega. Čeprav z najboljšimi nameni, je dobrota in trud ustreči svojim najbližjim lahko včasih naporna rač. Sploh če ena stran sproti ne opozarja, kje je meja, ali morda nakazuje, pa druga stran to spregleda. Tu bi se morda strinjala z Vendelino, da je od razdajanja do najedanja zelo majhen korak (sem ga dala skozi s svojo taščo, pa tudi z lastnim primerom), in ko je storjen, nastane štala. In šele, ko pogeldamo nazaj, se zavemo, s koliko majhnimi koraki, mic po mic, smo prišlo do plafona. Oziroma presegli še sprejemljivo.

V vsakem primeru pa drži trditev, da se z nekom, ki ti priense več peciva, kot si ga naročil, ne ravna tako, kot je to storila snaha. To je že nevljudno, če uporabim najbolj mil izraz.

 

Čisto možno, da tudi mariyina snaha razmišlja podobno kot naša članica. Ali pa tudi ne. Če dosedanji pogovori niso dali željenega rezultata, bi jaz ravnala, kot svetuje Vendelina. Preprosto bi se za nekaj časa umaknila, se ukvarjala z vsem drugim in pustila snahi, naj si popolnoma oddahne od mene. Morda v tem času spozna, da ji tašča in njena ustrežljivost vendarle manjkata. Če tega ne spozna, toliko bolje, da je do razkola prišlo pri pecivu in ne kdaj kasneje in ob kaki bolj odločujoči zadevi.Skratka, namesto da vztraja pri nadaljnjih pogovorih, naj se za nekaj časa umakne. Ne popolnoma, jasno, ampak čim bolj.

Čez mesec ali dva jih povabi na kosilo in bodi dostojanstvena, a zadržana. Skušaj komunicirati zgolj s sinom, ne kliči jih domov, ampak zgolj sina na mobitel, in njega povprašaj po vnuku, snahi pa naj zgolj prenese tvoje pozdrave. Za rojstni dan ji prinesi zgolj eno rožico, toliko, da se spomniš. Glede varstva vnuka pa preprosto reci, da je lepo, da ga čuva njena mama, in če dovoli, da si je kdaj pridružiš na sprehodu ali ji priskočiš na pomoč. Po takšnih ovinkih se da veliko doseči, verjemi. Ker ljudje smo sila različni in si eno te isto zadevo razlagamo na toliko načinov, kolikor nas je.

 

In iz lastne izkušnje lahko povem, da ko sebe spremeniš, je svet naenkrat veliko lepši.

 

Mamamia

mamamia

Mislim, da ne bi mogla bolje povedati, kot je to storila Vendelina. Včasih je od pretirane uslužnosti in prijaznosti do "težačenja" oz. najedanja samo en majhen korak. Upoštevaj nasvete Vendeline in Mamamie in stori nekaj zase! Bolje se boš počutila, verjemi! jana

Vandelina, tole kar ti opisuješ, je moja mama. Mislim, da se je ravno zaradi tega fant distanciral od mojih staršev (pa jih vseeno spoštuje), da slučajno ne bi nastali kakšni konflikti. V nasprotnem primeru, pa se jaz odlično razumem s svojo taščo. Popolnoma druga zgodba pa je fantova sestra, oz moja bodoča svakinja. To je že druga tema. Lp bombetka

Nisem brala ničesar, saj se mi zdi teh 8 strani veliko, zato bom povedala svoje mnenje. Čisto vseeno mi je, kakšno snaho bom dobila, ker ne bom živela z njo. Če je sinu všeč, zakaj bi se jaz vtikala v to, nima smisla. Enako velja za zeta. Imam pa krasno taščo in čudovitega tasta. V bistvu sploh ne vem, kaj naj bi šlo narobe v teh odnosih. Če se ne vtikajo eden v drugega itak nima bit kaj narobe. Vem, da je to v praksi drugače in da tega jaz ne morem spremeniti. Naj vam tašče ali snahe ne pokvarijo tega lepega dneva. lp Vesna

Maryja, ob branju tvojega bloga me je kar malce stisnilo, po besedah, ki si jih napisala razberem, da si čudovita tašča, tako kot je moja, mislila sem, da takih ni.... 

 

A si morda pomislila, da sta tvoj sin ali tvoj mož rekla ženi/snahi, da bi bil že skrajni čas, da se navadi tudi sama delati, ne da čaka vse tebe? 

Jaz bi se na tvojem mestu pogovorila najprej z možem/sinom!

Želim ti veliko lepega, ker si zaslužiš!

Anamarija

Se popolnoma strinjam u Vendelino in Mamamio. Rada pa bi napisala, da sem se pred leti na podoben način za nekaj dni na "smrt" skregala z mamo. Smo prav nako imeli praznovanje in vsi so hoteli pomagat. Pa sem delo nekako razdelila, ta je prinesel to, drugi je pekel nekaj drugega. No in mama je naredila nekaj več - solato, katero je prinesla tudi prijateljica. Ko jo je ta zagledala je s solato vred zapustila praznovanje. Seveda sem bila jezna na obe. Na mamo tako, da ji nekaj dni niti nisem mogla ali hotela povedati - danes tega niti ne vem več, zakaj taka jeza. Danes smo vse na to že pozabile, takrat pa je bilo hudo - nekaj dni. Otilija

Maryja, vsi delamo napake. Vandelina in Mamamija sta skoraj že vse napisali. Dodala bi samo le to. Napake v razmerju s snaho si verjetno skozi delala, vendar se tega nisi zavedala. Tudi jaz jih delam (verjetno zdaj manj, ali nič), pa me moji "tamladi"takoj opozorijo in grem kot polžek v svojo hišico. Želim jim ustreči z dejanji, nasveti, toda mladi tega ne rabijo. Napako sem naredila enkrat, ko sem prišla h hčerki v stanovanje ( dala mi je ključ, da ne bi zunaj stala, ko je bila ona odsotna). V času njene odsotnosti sem ji pospravila kuhinjo. To sem storila samo enkrat in nikoli več. Hčerka me je z besedami takoj "prizemljila" in nikoli več nisem tega ponovila. Zelo pogosto so pri meni doma, tudi jaz pri njih. Pri njej sem gost in mi je lepo. Za njih se razdajam samo, ko so pri meni doma. Ali si sigurna, da ima tvoj sin idealen zakon? Ženske smo tečne, če nas nekaj žuli. Nekaj smrdi.... Srčno upam, da sem se zmotila. Čas bo rane zacelil. Drži se pravila: "Ne spreminjaj druge, temveč sebe". Postani egoist in uživaj zase. Tudi vnuk in sin bosta prišla k tebi. Sigruna sem, da si prijetna oseba, ki bi za svoje vse naredila. Migla