Tašča - snaha

v bistvu ji dam prav v tistem delu, ko pravi, da to, kar bo pripadlo njej po njenih starših, ne bi smelo vplivati na to, da starši njenega fanta ali moža s tem kalkulirajo in imajo za izgovor, da bo le-ta dobil manj kot njegov brat. nejcanja

Naor, prav si napisala. Verjetno mi tle na forumu nihče ne verjame, da nisva užaljena, ker ne želi prepisat, ampak zaradi navedenega razloga. Prav gotovo nama je s to odločitvijo dolgoročno naredil uslugo. Namreč, če bi bili doma ne bi šli v gradnjo. In ni razmišljal v smeri, da bo star in bo verjetno potreboval pomoč. No morda mu jo bo nudil drugi sin in njegova partnerka, ki živita v sosednji hiši. Ampak onadva bosta imela njene, saj živijo pri njih. Ali pa...bom to jaz, ki bom čez leta pozabila na izrečene žalitve. Ja, ampak hiška so pa itak najine sanje in končno se začenjajo uresničevat. To je pač svetla točka v prihodnosti. Ampak je to drag špas in rizik za jemanje kredita v teh časih. Lep pozdrav in čimmanj težav z nespečnostjo, saj je polna luna. PETRAG

Prebiram zapise in se sprašujem o pričakovanjih vseh nas ... po katerem zakonu že morajo starši vse žrtvovati za otroke? Po katerem drugem zakonu morajo imeti radi vse otroke enako? V mislih nimam napisanih zakonov, ampak tistih, ki si jih vsak postavljamo v svoji glavi. Vsi mi se bojimo, da ne bomo dovolj ljubljeni, da bo naš oče, mama, tast ... imel nekoga drugega rajši kakor mene, da bo tista ta druga snaha bolj priljubljena, znala speči boljše piškote ali pa samo znala najti boljše besede, ko bo to potrebno. Vsak vendar živi življenje tako, kot ga živi. In razmišljanja vsakega, občutki in izkušnje so tako zelo različni, da so vsa dejanja vedno zelo subjektivna. In jaz nikoli ne morem čisto natančno vedeti kako je biti ti in kako je živeti tvoje življenje v tvojih čevljih. Želim vam sproščujoče praznike, pojdite na kakšen daljši sprehod in živite ter pustite živeti. .deklica

Dekličino pisanje mi je dalo misliti še v eni drugi smeri, in sicer o tem, kakšne odnose imajo dedki inbabice do vnukov (pa tudi do lastnih otrok, snah in zetov).

Težko verjamem, ko nekdo reče, da ima vse enako rad. Pri nas doma glede štirih vnukov ni bilo nikoli sprenevedanja o tem. Ve se, da je najstarejši vnuk pisan eni babici na kožo in ima v njenem srcu posebno mesto, ker je pač bil prvi vnuk v družini in sta po cele mesece preživljala skupaj. Ve se, da je ena vnukinja pisana na kožo drugi babici, ker je ta bila z njo od prvih dni po prihodu domov, in da je bila ta ista vnukinja globoko v srcu enega od dedkov, morda zato, ker je bila malo posebna, samosvoja, dedek pa je imel take ljudi najraje (pa še na njegovo mamo ga je spominjala). Mlajša vnuk in vnukinja imata spet svoji posebni mesti, deklica zato, ker je prvi otrok hčere, je nežna in posebna na svoj način, četrti vnuk je spet ljubljenček vseh, ne le dedka in babice, ker je pač najmlajši in in poseben na svoj način.

Ljubezni ne merimo v količini, veliko načinov je, da jo izražamo. So stvari, pri katerih dedki in babice v naši družini med otroki ne delajo razlik (nalaganje rentnega varčevanja na primer - vsi enako obdobje, enaka vsota, ki se izroči ob 18. rojstnem dnevu). So pa razlike, ko jih stimulirajo za tisto, kar vsakemu otroku posebej leži. In moji tašči ni problem reči, da ima moj sin v njenem srcu posebno mesto in ga bo vedno imel, zato ker ostali trije vedo, da imajo tudi oni svoj prstor tam in je ljubezni za vse dovolj.

 

Saj, v prenesenem pomenu lahko to velja tudi za otroke.

 

Mamamia

mamamia

Še par dni in pred nami je naš 4.božič v NAJINI hiški. Imeli smo več variant (mansarda,dvojček) a sva se odločila, da sva dovolj korajžna, samostojna, odgovorna in smo šli v nakup starejše hiše. Drago in dolgoooo jo bova odplačevala, a bo čisto najina. Sva zelo vesela in zelo cenima, če in ko kateri od staršev priskoči na pomoč (finančno ali fizično). Smo blizu, a še vedno dovolj daleč da se v copatih ne da priti do nas. Srečni,veseli in v dobrih odnosih smo le zaradi razdalje, saj vsaj dvakrat na leto preživimo podaljšan vikend v toplicah in smo vsi veseli da smo bili skupaj in po tihem še srečnejši ker gremo vsak na svoj konec.

ATNES

ATNES čestitam ti za pogumno odločitev oz. nakup hiške. Se popolnoma strinjam z vsem kar si napisala. Sicer pa prihajajo prazniki in z njimi tudi možnost, da si damo še eno priložnost za "graditev" odnosov. Morda je to tudi priložnost, da poskusimo znova, da postanemo strpnejši, zadovoljnejši in posledično srečnejši. Z vsemi, ki jih imamo radi in z vsemi, ki trenutno v naših srcih niso ravno na najvišjem mestu. Morda nam z dovolj volje uspe. Želim da nam uspe. Prijetno praznovanje vsem in obilo veselja ter uspeha pri pripravi prazničnih jedi. Petra PETRAG

Mamamia,točno tako je.Vsak je poseben in vsak ima nekoga,ki ga ima rad.In ker smo drugačni tudi imamo radi ljudi na drugačen način.Oba svoja otroka imam rada,ampak vem,kdaj kje,kako kateremu od njiju pokazat to ljubezen podporo.Eden rabi ob določenih zadevah drugi drugje.Tudi tašča ima rada oba.Ker pa je bila vnukinja več z njo je en drug odnos kot z vnukom.Ampak imajo se radi na svoj način.Vnuk,moj sin jo je zelo presenetil ko jo je po telefonu poklical za rojstni dan iz Amerike kjer se je trnutno nahajal.Bila je srečna in zelo vesela.Čeprav nimata vsakodnevnih stikov tako kot z vnukinjo,ampak spoštovanje je prisotno. Če bi delili ljubezen vsem enako bi to bilo odkrito povedano hinavsko.Vsak je drugačen vsak je poseben in tako naj se obnašamo ljudje do drugih.Najboljše je odkrito,pošteno ne reda radi,ker pač lepše izpade.Odkrita beseda je včasih lahko boleča ampak je najboljša za nadaljne odnose. dari

hej folk... nazadnje sem pisala o tašči, ki je preveč vezana na sina - o čustvenem partnerstvu! Stvari so se samo stopnjevale, slabšale... zato se sem se potem odločila, da grem do nje in ji odkrito povem kaj čutim. Brez obtoževanja in kazanja s prstom. Govorila sem iskreno o svojih čustvih. Vprašala sem jo kaj je vzrok, da je med nama takšen odnos? o tem ni nič vedela, da je sploh kakšen čuden odnos med nama... ko sem jo vprašala, če ve da se je najin odnos spremenil na slabše kot je bil na začetku? pa je odgovorila, da ona želi za svojega sina le najboljše... En kup sprenevedanja, ko sem ji razlagala, da me njene izrečene besede in obnašanje prizadanejo, je niti najmanj ni ganilo... Skoz je govorila o svojem sinu, da zanj želi samo najbolše.. pa sem ji rekla, da se ne pogovarjama o njenem sinu, ampak o najinem odnosu, kje je problem? v glavnem po enournem pogovoru sva prišle do samega jedra problema! njenem čustvenem partnerstvu s sinom. Sama je povedala, da od njega pričakuje, da ve kaj so njene potrebe in da jih zadovolji! Ni dovolj dobro, če ga kaj prosi in potem to z veseljem naredi... on mora vedeti, kaj si ona želi! Evo, za vse tiste, ki ste govorili, da pretiravam... samo jedro problema: otrok naj prepoznava starševe probleme in jih zadovoljuje?! Partner še vedno ne zna postaviti meje... iščem novo stanovanje, takšno z živo mejo :) simply katja

Upam, da s taščo nisi načela pogovora v stilu: Hej, folk......

rimljanka

              ...  Adijo pamet!

 

Pozdravček!