Tašča - snaha

Če ima tašča sto pik, ti sploh ne šari po tvojih omarah in hladilnikih. RadaJem

Imaš prav. Spuščam kriterij na 90 pik Vendelina jr.

Hm, v naši hiši si sicer trkamo po vratih, preden vstopimo drug drugemu v stanovanje (je tako dovolj časa za hitro oblačenje , rdečica pa itak ostaja ...), si pa bre zazdržkov šarimo po shrambah, hladilnikih in zamrzovalnikih. Ker vedno nekomu nekaj zmanjka, tašča pa ima vedno vse na zalogi.

Po omarah si nikoli ne stikamo, razen z dovoljenjem, če kdo išče kako izgubljeno brisačo ali nogavico ...

 

Če je kdo doma, pač rečemo "čuj, a imte vi kečap, nam ga je zmanjkalo", če pa koga ni doma, pa potem, ko pride, pač rečemo, "čuj, mi smo si vzeli tri jajca, ker jih nismo imeli". Najbolj hecna pa je tašča, ki me kliče v službo, če si lahko pri meni maslo sposodi, ker bi pekla, pa se ji ni za v trgovino ... Mi gladko dol visi, četudi je maslo iz mojega hladilnik aže pri njej ...

 

Če pa kaj iščemo pa zamrzovalniku od drugega, praviloma pokličemo po telefonu in vprašamo, ali si lahko vzamemo "tri fileje, ker bi sin jedel, jaz jih pa nimam ...".

 

Ja, in pri vsem tem si pa trkamo na vrata ali zvonimo, ko smo smo vsi doma ...

mamamia

 

mamamia

sicer že dolgo časa noben ni pisal, ampak bom kar tukaj napisala svojo zgodbo, pomiri me ko vidim, da nisem edina, ki se ji dogajajo slabe stvari, če se lahko tako izrazim... začelo pa se je takole... se opravičujem če bom dolga S fantom živiva na kmetiji, katere lastnica je njegova mama, po dogovoru že pred leti da bo kmetijo predala njemu, je zgradil hišo. Mama živi 5 km vstran v svoji hiši z eno od hčerk. Fant ima še mlajšo sestro, ki pa živi s svojim fantom za sebe. Pri fantu živim sedaj 1 leto. V tem času sem pomagala pri skupnem domu kolikor sem zmogla. Naj omenim da prihajam iz čisto drugega konca slovenije, 250km razlike je med najinima domovoma, spoznala sva se v ljubljani, kjer študiram. Vse se pa je začelo že 3 dni po tem ko me je pripeljal prvič domov. To je bilo lani julija. Prvi dan je zgledalo vse posladkano, čeprav sem imela zelo čuden občutek. In ta občutke se mi je potrdil že drugič ko sem prišla k njim. Sestra je celi čas razlagala kako je njeno življenje grozno. Sej je res doživela hude stavri, ampak da se sma o tme meniš prvič, namesto da bi se spoznavali...nevem no... čudno sem se počutila vglavnem. Tretji dan sva s fantom bila pri njegovi mami na obisku, dan je bil precej boljši kot prejšni, pogovarjali smo se o različnih stvareh, ko je debata padla na vzgojo otrok in sem omenila da bi želela jaz otroka če bo le sma hotel da se bi učil igrati instrument, se je svakinja začela zdirati nad mano, da še bolj bedne stavri ni slišala, da moraš prizadet biti če take brezvezne stvari učiš otroke. Da če nimam boljšega dela kot o takih blesarijah tuhtat. Bila sem tiho. V naslednjih dneh je bila čudna napetost v zraku, pa ne iz moje strani. Jaz sem že pozabila do takrat kaj je bilo par dni prej . jaz sem mamo in sestro ko sta prišle na kmetijo pozdravila in vprašala kako sta in kaj bosta počele, pa če lahko pomagam. Obe sta bile nekam redkobesedni. Tašča je šla na vrt, sestra je ostala zraven mene in sva se pogovarjali. Vendar je pogovor potekal takole da mi sploh ni pustila do besede, tudi če me je kaj vprašala, nisem imela niti sekundo časa da bi ji odgovorila, pa je razlagala kar naprej. Tako je bilo pol nekaj dni. Pol je svakinja začela svojega brata ( mojega fanta ) napadati, naslednij 2 meseca so se vrstili prepiri, ko je sestra fantu očitala stvari ki se sploh niso zgodile, ga izsiljevala, da bo se nevem kaj zgodilo, če on ne bo tega ali tega naredil, grozila s tme da bo poskrbela za to, da bo on imel uničeno življenje in ga prijavila policiji. Pol se je to vse preneslo name ( jaz sem ji v tem času kljub napadom pomagala ) in še je meni to počela, najhuje mi je bilo ko je priletela v hišo enkrat večer, pa začela kričat name da jo ''jaz'' izsiljujem, pa sem nato prosila če lahko gre ven se pomirit, ker se tako ne moremo pogovarjat pol pa je vame skočila in me udarila, nekaj časa me je premetavala, ker sem bila preveč v šoku, da bi lahko reagirala, fant pa je ves trd stal za mano, ker ni vedel kaj naj naredi... po enih 5 minutah sem jo pa zečela bolj nežno vstran odrivat, in v tem trenutku pa je vstopila tašča in je svakinja začela na ves glas kričat: da jaz njo ne bom napadala!!! Tašča me je skorja pol leta ignorirala... naj omenim da je ta njena hčer njo tepla nekaj časa, jo porinila po stopnicah, zlomila očala, ko jo je boksnila v obraz itn. ... takrat je začela tašča bolj z nama držat...danes, če omenim kaj se je včeraj zgodilo... tašča se sploh noče meniti z mano.... hčerka z njo tako manipulira, da še naju ona zdaj napada... pa omeniti moram tudi, da je ta svakinja isto počela svoji mlajši sesti ( tašča ima namreč 3 otroke kot sem že omenila ) in fantu od mlajše sestre... zdaj imata mlajša sestra in fant otroka... v času nosečnosti jima je ta smotana svakinja grozila da jima bo otroka ubila pa take... in zlo nesramno s emi je od tašče zdelo, da kljub prepovedi da ta svakinja ne sme hoditi k njima, je jo tašča prpeljala in hotla otroka v naročje dat. Včasih sem z živci že tako na koncu da mislim da bom sam skupaj padla... naj omenim da fant noče več selitve, ker je bilo vse dogovorjeno, da bo on tukaj živel in da si ni nikoli mislil, da mu bodo to počele. Sem pa prva punca, ki jo je pripeljal k hiši. Čeprav v skrajni sili bi mogoče se res selila, čeprav sva se nekje pred pol leta takrat ko so napadi bili vsakodnevni želela selit, ampak sva zbrala takrat toliko moči da sva se uprla, v stilu, da so napadi postajali redkejši, čeprav so napadi se omiliti predvsem bolj takrat zaradi tega ker je takrat ona bolj tepla taščo, kot se z nama ubadala. Sedaj se kot zgleda vse ponovno spet začenja stopnjevati. Vsa izsiljevanja, napade itn. so zapisani na policiji. Vendar postopka za sodišče še nisva sprožila. Kaj svetujete da naj narediva? Sprašujem, ker noben primer ni bil tak kot moj. In vse kaj ste naštevali sem že poskusila. Še tisti dva pogovora ki sta mi uspela taščo pripravit do pogovora, mi je tašča grozila, da ima ona nevem kake pravice v fantovi hiši in da jo jaz pri tem ne bom omejevala. Postrzjaca Sporočilo je spremenil(a) Postrzjaca dne 02. 2010 10:56 Sporočilo je spremenil(a) Postrzjaca dne 02. 2010 10:58 Sporočilo je spremenil(a) Postrzjaca dne 02. 2010 11:00 Sporočilo je spremenil(a) Postrzjaca dne 02. 2010 11:01

Kratko in jedrnato- kufre skupaj pa čim dlje od tega kraja. Ker stvari se ne bodo kar popravile. Tašča in ostali problematiki (karkoli že so svakinje itd.) bodo ostali vedno enaki. Ne samo, da upam, da si vidva privoščita kaj več od življenja kot stalno bivanje na minskem polju, bodo tu nekoč, lahko da prav kmalu tudi otroci. In vsaj njim dajta miren domač pristan, ker je ni večje frustracije za otroke kot to, da ko hodijo domov, ne vedo ali bo hiša še stala in ali bodo vsi še živi. Nenazadnje pa tudi poznam precej primerov, ko je primeren čas "osamljenega" življenja in vnuki opametio nekaj prav gadnih ljudi. Morda se to zgodi tudi vama Viva Meier

Po tem, kar sem prebrala, bi rekla, da si, postrzjaca, padla v eno familijo, ki se ne zna pogovarjati, kjer so člani med sabo robati in zoprni in gojijo neke zamere, ki jih po vsej verjetnosti ne bodo nikoli razrešili, ker pač ne vedo, da se take stvari tudi razrešujejo. Te je škoda za tale horror show. Pa tvojega partnerja tudi. Kaj ti je storiti? Dokler si še mlada in brez otrok (in za božjo voljo, uporabljaj kontracepcijo, ne gre v tole norijo še kakega otroka peljati, prav?), obrni pete in sto na uro v smer doma. Če se imata s partnerjem rada, pojdita skupaj, če pa on cinca in razmišlja, koliko je že vložil v tisto hišo in a ne bi še malo potrpeli....potem pojdi sama. Tebi ni treba ne popravljati in ne reševati in ne akceptirati načina življenja, ki si mu priča zadnje leto. Ni nobena ljubezen zadosti dober razlog za tako mučenje. Kvečjemu nasprotno, ravno zaradi ljubezni do sebe je treba iz take situacije odkorakati. Čim prej, tem bolje (Upam, da z moškim, ki te je vreden, če te pa ni, greš pa sama. V morju je še vedno zadosti rib.). Najprej boli, ampak čez kakšno leto ne bo več. Če boš pa ostala v tej zgodbi, boš pa čez eno leto že zelo utrujena in zgaran in živčna in jezna in čez deset let boš zanesljivo najbolj postarana in nesrečna na obletnici mature. A hočeš to? Vsekakor pa pri tem odhodu s teritorija velja zadevo tudi prediskutirati z odvetnikom. Praviš, sin je zgradil hišo na materinem (tehnično je tako, da je objekt v lasti tistega, čigar last je zemljišče, na katerem je objekt zgrajen). Zgodb, kako je nekdo dajal svoj denar za objekt, ki je v lasti nekoga drugega, je vtej deželi mnogo. Tudi so take zgodbe razlog za desetletja kregov in zamer v familijah (in vir zaslužkov podeželskih odvetnikov - to slednje je citat moje znanke, ki ima odvetniško pisarno v manjšem kraju in po lastnih besedah prav lepo živi od kregarij kmetov....). Na mestu tvojega partnerja bi veljalo pogledati, koliko dokumentov ima, ki bi dokazovali, da je res on vlagal v tisto hišo. Ker kot stvari kažejo, tam s pametno partnerko ne bo mogel živeti, ker bosta tisti dve babnici čisto vsako pametno/drugačno/"važičko ki hodi v glasbeno šolo" odgnali - in zato je bolje, da začne nekje drugje - naj pa ga mati izvoli izplačati. Čudežev ni in jih ne bo tudi v tvojem primeru. Edini čudeži, ki se nam zgodijo, so tisti, kjer imamo sami škarje in platno in kontrolo. Ti, draga postrzjaca, trenuno nimaš nič od tega, imaš samo razočaranje in razbite sanje. Ti želim, da čimprej prideš nazaj v sedlo. Pa srečno, Vendelina jr.

Vendelina, kapo dol. Se podpišem.

tulka

Mislim isto kot sta napisali predhodnici. V smeri doma, s fantom ali brez. Da ne bomo, čez nekaj mesecev ali let, v Slovenskih novicah o tebi brali. K

Se strinjam! Spakiraj kufre in čim prej stran. RadaJem

Točno tako kot je svetovala Vendelina.Le mene malo skrbi, da ne boš upoštevala njenega nasveta. naor