Jaz že nekaj mesecev kuham po obrokih. Za moža nekaj enostavnega, kakšna zelenjava z bulgurjem, kromirjem, testeninami, tu in tam kak dober zrezek. Je ko pride iz službe, okoli 16h.
V glavnem pa kuham za sina, je okoli 13h ki je po štirih mesecih bolnišnice (od novembra do marca) in šestih tednih rehabilitacije v Soči od aprila dalje še vedno v domači oskrbi in na terapijah. Kuham po navodilih, da se povrne mišična masa in se organizem vsaj skuša vzpostaiti v nekdanje stanje.
Ker je priporočljivo tudi rdeče meso, sem te dni naredila zrezek iz mesa mladega bika, premazan z gorčico, potem pa pršut, kapre, slani fileji in potreseno s parmezanom, zrolano, in potem počasi pečeno oziroma bolj dušeno v omaki iz šalotke, korenja in timijana (pa sol in poper seveda). Pa kak biftek na toastu in obložen z jajcem na oko je bil nedavo. V glavnem mu izpoljnujem želje. Po vsem, kar je prestal in mi z njim je ni stvari, ki je ne bi naredila zanj.
vse, kar delamo dobro, z ljubeznijo in srcem, se vedno na nek način z dobrim povrne, z uspehom. Od srca želim to tudi tebi, tvojem sinu! Povezana družina zmore vse! Drži se!
stegna
