Nepozabni spomini v dobrem in slabem...
Skozi vse leto smo s svakinjo, možem in starejšim sinom hodili po hribih, da bi pridobili kondicijo za tako želeni vzpon na Triglav.
14.08.1992 smo si izbrali kot kondicijski trening Krn. Obdal me je lep občutek. Iz Krnske vasi tja do Krna je bila tabla z napisom 5 ur, ampak kočo smo videli že na startu...rekla sem si, saj ne more držati, da je pot tako dolga...Koča nam je delala družbo vseskozi. Na pol poti smo se za nekaj minut ustavili, da bi se malo oddahnili. Zanimivo je bilo videti par, ki se je sprl, oziroma žena je bila glasna: " Dovolj mi je, ne grem več naprej! Kar sam pojdi!!«.Tako je tulila, da je bilo nemogoče, da bi jo preslišali. Mislila sem si, ojoj, če si do tu prišla, pa boš še malo potrpela.
Korajžno smo nadaljevali pot. Po 3 urni hoji sem videla napis na velikem kamnu: Koča na Krnu 1,30 minut. a joj, v trenutku sem pomislila kako je bila tista ženska pametna, da ni nadaljevala...Po glavi so se mi pa porajale misli, kako bom prišla do Triglava, če ne zmorem do Krna? Po neštetih "cikcakih" in z jezikom do tal sem le osvojila vrh Krna.
Krnsko jezero sploh ni tako lepo gledano s Krna, deluje kot ena ledvička, skratka sem bila malce razočarana, morda, ker sem bila zelo utrujena, pa še koča je bila izpod mojih pričakovanj. Morda pa bo hrana popravila moj vtis, sem si mislila...Vsekakor lahko trdim, da sem prvič osvojila vrh za katerega sem bila razočarana.
Naslednji dan je bil namenjen počitku. No, pa sem le dočakala dan, ko bom krščena...
Zgodaj zjutraj smo iz Zadnjice bili pripravljeni na štart. Pot se je sicer zavlekla, vendar je bila zelo prijetna, nič prenaporna, srečna sem bila, ker sem bila polna energije in moči, občutek sem imela, da bom kar naenkrat gor na najvišjem slovenskem vrhu, občutki so bili enkratni.
Zgodaj smo prispeli na Dolič, zato smo se odločili, da se bomo malce potepali naokrog. Po večerji smo šli spat.
Ko se je začelo daniti, smo se odpravili proti Triglavu.
Naključno se je nam pridružila mlada deklica. Po dobri uri hoje smo prispeli ob vznožje Triglava, pogledala sem proti nebu, kar naenkrat čuden občutek, kje pa je vrh? Dekle me pogleda in mi reče: »Zdaj bomo štartali, glej samo naravnost, ne oziraj se, ne glej ne levo, ne desno!« Upoštevala sem njen nasvet, dokler nisem bila prisiljena odmakniti se mimoidočim. »Potka« je bila le za eno nogo, kam dati še drugo nogo? Ozrla sem se, gledala najprej na levo, nato na desno, vse okrog mene praznina kot, da sem v zraku brez padala... nisem vedela kaj storiti, spomnim se le, da sem z vso močjo objela veliko skalo in tam ostala. Kaj storiti? Mož je sebe pazil, privezanega devetletnega otroka in kaj naj z mano? Rekli so mi, da je začel kričati, jaz se ne spomnim. ker sem očitno bila v šoku, baje da je tudi svakinja kričala: »Anamarija, daj pojdi naprej, še malo pa smo na vrhu! Vrsto si naredila, ne morejo mimo!« Spomnim se, da so skočili preko mene, nato je prišel mož pome in mi primazal klofuto, nakar sem se zbudila začela vpiti: »Ne grem gor, me je strah! Nočem umreti, sem še premlada, pojdite vi, vas bom tu počakala in se ne bom premaknila !« No, ko sem dobila še eno klofuto, sem počasi nadaljevala "pot". Grozno so se mi tresle noge, ne vem kako sem sploh prišla do vrha . »Glej, glej, Aljažev stolp! Anamarija, glej ga!« Ko mi je uspelo priti do cilja, sem v »jezi«, žalosti brbljala: »Prvič, zadnjič in nikoli več«, neka gospa mi je odvrnila: »Tudi mi smo prvič tako rekli, pa smo že desetič gor!« Mene pa so videli prvič in zadnjič!
Šla sem do Aljaževega stolpa, nisem se premaknila niti za milimeter, no, krstili so pa me za prav, da imam še danes odtis na riti...Ves čas sem razmišljala, kako bom prišla v dolino...ali bom sploh prišla zdrava in živa ? Vsi so kričali: » Glej tisti vrh, glej Kredarico!« Nič nisem videla, sploh mi ni bilo do tega...
Kaka sreča, ko se mi je fant, ki me je krstil, ponudil, da me bo vodil in mi pomagal v dolino. Sem si prav oddahnila.Ta lep fant, lep kot sonce je vodil majhno skupinico z Ilirske Bistrice Za nazaj proti Planiki sem vse videla, še preveč, vsak drugi kamen z napisom: tega pa tega je strela ubila, temu pa temu je zdrsnilo.Kamni so bili kot marmor, obupno drseči...tako, da se nisem čudila tablam. Grozaaaaaaa!!!
Vodič me je dvakrat vprašal ali sem vredu, ali sem pripravljena na start...recimo, da sem bila. "Korajžna« pa sem postala , ko je bila v skupini deklica še bolj panična od mene, celo uro in pol je kričala: »O mamica moja, kaj sem jaz naredila! O mamica moja, pomagaj mi!¨« Vodič pa je skozi nanjo kričal, da ji mamica ne more nič pomagati, naj raje hodi, k sreči je mene pustil na miru, še nikoli v življenju nisem bila tako tiho kot takrat, saj nisem govorila uro pa pol. Ko sem z eno nogo stopila v dolino, sem se vrgla na tla in poljubila kamenčke, nato vstala in skakala od veselja, na ves glas sem zakričala SEM ŽIVA, s takim veseljem sem v koči na Planiki ruknila dve Union pivi. Čakala nas je še dolga pot za nazaj, vendar taka brez stresov. S Planike do Doliča, z Doliča do Zadnjice. Pred napisom Zadnjica, sem že hodila po štirih, čeprav sem imela konjsko kondicijo, in to tako, da lahko danes le sanjam o njej.
in ostalim