Lepi spomini moje mladosti
Že pri najstniških letih je bila moja želja kuhati.
Mama je delala le sedem let, nato je bila prisiljena zapustiti službo zaradi mojih zdravstvenih težav. Popolnoma se je posvetila kuhanju. Karkoli je naredila je bilo odlično, ni pa nikoli prenesla, da bi ji kdo rekel, ta pa ta kuha bolje od tebe. Bila je samozavestna in nobenemu ni zaupala, češ saj ti ne bo nikoli uspelo tako kot meni.
Majhne težave pa so nastale, ko sem se poročila, saj nisem znala skuhati niti jajca na oko. Treba je bilo začeti in kako? Nekje v kotu neke stare kredenze sem našla knjigo Andreje Grum, prvo jed, ki sem jo poskusila po tej knjigi je bila pašta fižol.
Ni za verjeti kako mi je ratala dobra, da me je mož po nekaj letih, ko sva bila v zakonu prvič pohvalil...in tako se je začela moja kuharska odvisnost. Da sem se ob juhi naučila še kaj drugega so se vrstili telefonski klici. Mama in tašča sta mi preko telefona pomagali za kar sem jima še danes hvaležna. Kajkmalu se je začela želja po pripravah slastnih jedi.
Ko sem praznovala okroglih 30 sem bila že dokaj vešča v kuhanju, opogumila sem se in povabila okroglih 40 ljudi. Praznovanje se je zgodilo v naši čudoviti kantinci. Za predjed sem jim naredila govejo juho in krompirjeve svaljke z golažem, pač pa vsak si je izbral kar mu je bilo ljubše, pet skled solate in kar nekaj peciva, ki se zdaj ne spomnem natančno kaj, takrat sem bila "specialistka" v peki. Za večerjo pa sem jim naredila lazanjo. Še danes sem važna, ker sem bila deležna toliko pohval, da se je kadilo... .
Z leti so se zvrstile zabave tudi brez razloga, samo da bi kuhala... Po žurih do zgodnjih jutranjih ur in, ko so lokale zapirali ni bilo težko uganiti kam pa zdej? K Anamariji na pojedino. Velikokrat sem ob 2-3 ponoči, kuhala prav z užitkom, saj po napornem večeru se je zaleglo nekaj preprostega in domačega.
Včasih sem s še otečenimi očmi in z eno nogo na pojstli razmišljala koga bi danes povabila, jah, taka sem bila in skoraj taka sem še danes, neizmerno sem, in uživam v ustvarjanju.
Mamina "kritika", je bila odločilna, da še danes vneto kuham z veliko mero ljubezni.
Prejšnji teden sem delala listnato testo, mož me je gledal in rekel, kaj ti bo useplo? Sploh ne razmišljam o tem, da mi ne bi uspelo.
Zato mladim svetujem, nikoli, ampak res nikoli pomisliti, da vam ne bo uspelo, nikoli ne delati s strahom. Vse in vedno uspe, če je le trdna volja, veselje in ljubezen.
Moja misel : " Kuhanje je ljubezen, brez ljubezni ni življenja"
