Coklarsko zelje

Ali je jed na žlico ali bolj gosto?

Menim, da preveč omenjaš sol. Saj je kislo zelje itak že slano.

Zdi se mi, da je recept zanimiv, bom poskusila.

Jed je na žlico.Poleg ponavadi ponudimo palačinke,štrudelj,puding ali kaj podobnega.

Sol dodaš na koncu,če misliš da je to potrebno.Pri nas zelje kar precej speremo,da ni kislo.S spiranjem gre seveda stran tudi sol,zato je po našem okusu potrebno stvar začiniti soljo.Torej,to je stvar okusa in koliko slano imate radi.

Še ena stvar se mi zdi pomembna.Ker pri kuhanju zelja tudi nekaj vode izpari in če se vam zdi enolončnica preveč gostljata,jo lahko razredčite z tekočino,v kateri se je kuhal krompir.

Jed je zelo dobra. Sama jo kuham na podoben način. Mislim pa, da spada zraven tudi česen. Namesto zvrhano žlico moke dodam raje več krompirja in četrtino žlice moke. Stvar okusa.

Moževo mnenje,ne moje.So pa pripravljali brez fižola.

Zelo dober recept. Zraven smo imeli pa krofe, ki sem jih sama spekla po svojm receptu.

To je ena čisto navadna jota in ne ne vem kakšno coklarsko zelje. Kr neki!

Zakaj coklarsko zelje? Ker je tako zelje kuhala moja mami,babica ...

Borovničanom pravijo tudi "coklarji"

Verjetno marsikdo ne ve, da Borovničanom in prebivalcem bližnjih vasi okoličani in še posebno Vrhničani pravijo tudi "coklarji". Tudi to ime prebivalcev Borovnice je zavito v izročilo davne preteklosti. "Ja, res nam pravijo "coklarji"," je pripomnil Franc Zupet. "Menim pa, da je za to ime verjetnejša razlaga, ki mi jo je pred leti zaupal zdaj že umrli "furman" Matevž Movc. Pravil je namreč, da je ime tesno povezano z imenom planote Menišije nad Borovnico. V starih časih so namreč imeli tedanji menihi iz samostana Bistra tam zgoraj v lasti bogate gozdove. Njihovi tlačani in tudi najeti svobodni kmetje pa so za samostan pridno podirali drevje in ga potem spravljali v dolino na samostanske žage. Za to so skrbeli predvsem "furmani", ki so s težkimi vozovi in največ z volovsko pa tudi konjsko vprego spravljali nasekan les s hribov v dolino. To ni bilo lahko, saj so strmine do Menišije tako velike, da še peš težko prideš gor, s težkimi vozovi pa je gor in še posebno navzdol zelo težko. Neredko se je namreč pripetilo - vsaj tako še danes pripovedujejo stari -, da je kakemu od "furmanov" voz v strmini zdrsnil in s tovorom vred zdrčal v dolino, kjer se je seveda raztreščil na skalovju. Zato - vsaj tako so pravili - so "furmani" pod vozove podstavljali lesene "cokle" in tako zavirali vozove, da niso zdrčali v dolino. No, in tako se je tudi Borovničanov prijelo ime "coklarji", ki se ga ne morejo znebiti niti v današnjih dneh".

Ligojna

Jota