Depresija

@Jernej: samo majhen popravek, anksiozne motnje, kamor spadajo tudi panicni napadi, niso uvrscene k depresijam, se pa vcasih pojavljajo skupaj, deloma se znaki lahko pri nekaterih oblikah celo prekrivajo, prav tako nekatere vrste zdravljenja. Sicer se pa s povedanim popolnoma strinjam. lp, proxima

proxima je napisal/a:

@Jernej: samo majhen popravek, anksiozne motnje, kamor spadajo tudi panicni napadi, niso uvrscene k depresijam, se pa vcasih pojavljajo skupaj, deloma se znaki lahko pri nekaterih oblikah celo prekrivajo, prav tako nekatere vrste zdravljenja. Sicer se pa s povedanim popolnoma strinjam. lp, proxima

 

Malo sem poenostavil, ampak ni jasno če ne gre za isto motnjo, kjer se anksioznost kaže kot pretiran strah/zaskrbljenost, depresija pa je "shut down", torej odklop.

 

Vir: http://www.psychologytoday.com/articles/pto-20031023-000002. 

Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

Imas prav, ampak za nas laike naj vseeno obvelja, da gre za locene klinicne entitete, sicer bo zmeda prehuda :)) Psihiatri imajo v zadnjih nekaj desetletjih itak hud problem s klasifikacijami - nekdaj trdno razdeljena svetova nevroticne motnje in psihoticne prevare sta se zamajala kmalu po drugi vojni, ko se je druzbena struktura zacela spreminjat - avtoritarno piramidno strukturo je zamenjal mehki pritisk od znotraj. Ampak to je pravzaprav tema za kaksen drug forum :)) lp, proxima

Hmm, vse bolj mi hodi po glavi še en drug pogled na vse skupaj ... Glede na to, koliko se nas je že oglasilo tukaj s svojimi izkušnjami glede depresije, je to očitno zelo pogosta stvar. Morda bi celo lahko rekli, da skoraj vsak človek kdaj pa kdaj v življenju preboli depresijo - blagor izjemam. Ampak eni gredo skoz to laže, drugi teže. Odvisno tudi od tega, koliko si lahko privoščijo depresijo -pa s tem mislim ravno obratno kot jasna1. Namreč tisti, ki jih to doleti v obdobju, ko ni večjih zunanjih pritiskov, si pač lahko "vzamejo čas" za spoznavanje samega sebe, za notranji uvid itd. Drugi, ki imajo pa v tem času službo, pa otroke, pa šolo, pa hišo pa itd itd. pa so preprosto primorani "razglasiti bankrot" - torej povedati sebi in drugim, da trenutno pač ne zmorejo več vsega. Škoda, da je v naši družbi to še vedno tako velik problem in da človek žal prehitro dobi kakšno "nalepko". In prav zato se nekateri še pred samimi sabo upirajo priznati, da drsijo v depresijo. Morda pa slednje velja tudi za obe, ki sta s svojima postoma povzročili tak odziv - namreč da si preprosto ne moreta priznati, da bi lahko (enkrat) imeli depresijo... JasnaV Sporočilo je spremenil(a) JasnaV dne 22. jan 2007 19:51:18

Jernej še enkrat, pa tudi tebi Scorpy. Ne morem verjet kakšne izjave tule nekateri dajejo, da si ne morejo privoščit depresije, ja lepo te prosim Jasna1, pomisli naslednjič kaj napišeš, ker zdaj si pa res kozla ustrelila. Pa brez zamere. LP! fakin712

Taki neumni članki pa še bolj zbanalizirajo resno bolezen:

 

http://novice.siol.net/default.aspx?site_id=1&pa 

Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

Ja Jasna - strel v prazno, pravzaprav ne v prazno - strel v duše vseh tako ali drugače prizadetih in vpletenih. rrr

Malo jasni1 v bran. Tako pogosto uporabimo besedo "depresija", pa s tem seveda tudi slučajno ne mislimo na bolezen, o kateri je govor tule (saj se še vi, ki bolezen poznate iz prve roke, ne strinjate o tem, kaj sploh je, pa znanstveniki očitno tudi ne). Saj smo tudi vsi "živčni", pa pravzaprav ne pomislimo, kaj to sploh pomeni. Ali pa rečemo. "Še znorel bom"! Kaj mislimo s tem???? Malo več strpnosti z obeh strani res ne bi škodilo. Nekateri se pač nikoli niso/nismo srečali s to boleznijo, pa vedno pomislijo/pomislimo na "depresijo" v smislu, kot je najpogosteje uporabljena v vsakdanjem življenju. In - usmiljenje prav gotovo ni nekaj, česar so depresivni ljudje potrebni. Se morda motim??????? rimljanka

Hvala rimljanka. Malo lepše si povedala to, kar mislim sama. Obregnili ste se name, ko sem napisala, da si depresije ne morem privoščili. OK. Napisala sem pa tudi, da komentar ne leti dobesedno na temo, ki jo je načela sajovict, si pa dovoljujem pripombo, ker je tema že itak zašla... O pravi depresiji ne bom pametovala, ker na srečo z njo nimam izkušenj... Vidim pa okrog sebe čedalje več ljudi, ki iščejo ovinke, pa lažjo pot... A mislite, da se jaz včasih ne bi na pol pregriznila? Včasih bi se bilo veliko lažje umakniti, ampak po naravi sem borka! Borim se zase, za svojo družino in na to sem ponosna. Tudi pri načrtovanju tretjega družinskega člana sva se z možem odločila, da nisva sposobna skrbeti še za enega otroka!! Ne v materialnem smislu, kajti kjer je za štiri, bo tudi za pet, bolj s čustvene plati... Nekdo zmore, nekdo pač ne... Ni problem imeti otroka, problem je za njega kvalitetno skrbeti, imeti za njega čas! Toliko odgovornosti pa že mora biti v nas odraslih, da bomo sposobni poskrbeti zase in za družino! In tega bi se morali zavedati na vseh področjih življenja. Življenje je nenehna borba in v tem smislu sem mislila to, da nimam časa za depresijo. Lahko noč vsem. jasna

jasna, vzeto na znanje. Ampak to kar pišeš nima veze z boleznijo, ki se ji reče depresija. Zato smo te mogoče narobe razumeli. Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije