Depresija

vanjatajnsek, sej razumem, da laiki tako razmišljate in vsak bi najprej pomislil na to tako kot si ti. Po eni strani imaš celo prav - da je treba najprej doseči "uvid", da se moraš najprej zavedati, kaj je s tabo narobe, da si potem sploh lahko pomagaš. Žal pa ni tako preprosto. Za depresijo se namreč ne odločiš sam, nisem strokovnjak, ampak to je kot neke vrste bolezen. Kot če bi imel zlomljeno roko in bi se zacelila, če bi si samo dopovedal, da je vse ok. Psihiatri predvsem pomagajo pri tem, da človek uvidi kaj je z njim narobe, in tu je pol poti že narejene. Antidepresivi mogoče ne pomagajo vsem isto, pomagajo pa sigurno, čeprav je treba z njimi (kot pač z vsemi zdravili) ravnati previdno. In ne govori, da kmečke ženice kar nimajo depresij in nobenih problemov. Včasih je bil to še večji tabu in se o tem ni govorilo, mogoče je marsikatera trpela v sebi, nikomur priznala, najhuje pa je, da še sama ni vedela kaj se sploh dogaja. Depresija je ene vrste duševna motnja, boš mogoče rekla, da tudi kreteni (to je medicinski izraz, mimogrede) in shizofreniki in ljudje s podobnimi motnjami kar blefirajo in bi morali vse iz Polja spustiti domov in jih nagnat na polje, naj malo trdo delajo, pa bodo že ozdraveli?? Oprosti, če sem malo trdo ali grdo napisala. Tudi jaz nisem strokovnjak, kot pa sem že napisala, sem eno blažjih oblik depresije dala čez in verjemi, da ni bilo luštno. Možganom je težko narekovati kaj naj mislijo - probaj eno minuto misliti na karkoli hočeš, razen na npr. metulje. Je šlo? Ali si mislila samo na metulje? Možgani niso nekaj, na kar daš obliž, pa se "zacelijo." Se mi zdi pa prav, da si povedala mnenje, veliko ljudi gleda na depresije tako kot ti in upam, da smo komu tukaj malo razširili obzorja. Lp Scorpy

Noa, hvala za pismo. Res! V prvem sporočilu je pošiljatelj prosil za nasvet - se mi zdi, da prosi za pomoč in ne za jamranje, kako, da je to res hudičevo hudo, pa kako je vam ( nekaterim ) enako, pa kako ne pomaga to , pa ne ono. No, morda se pa motim. Grem v službo in bom kakih 6-7 ur stala na dežju - depresivno? Ne. vanjatajnsek

Ni depresivno stati 6 ur na dežju če nisi zbolel za depresijo.

 

Težava je v tem, ker ljudje enačijo pogovorno označevanje depresije od klinične. Pa je precejšnja razlika med tem, ko nekomu potožiš, da si "depresiven", pomeni da se ti tisti dan nič ne ljubi in med tem,  da imaš to bolezen.

 

Enako je tudi s panično motnjo. Tistim, ki jo nimajo, pomeni to, da si v paniki enako temu, ko sami kdaj  pozabijo ključe od avta in se jim mudi v službo. Napad panike kot bolezenskega stanja oz. vrste depresivne motnje je popolnoma drugačen od pogovorne panike.

 

V tem je težava depresivnih stanj. Ljudje, ki jih nimajo, jih ne razumejo. 

Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

Ok, se vdam. vanjatajnsek

Iz članka " KO za oblaki ni sonca", Naša žena 11/2005: " Zboleti za duševno motnjo je na Slovenskem še vedno bolj ali manj sramotno, vsakakor bolj kot zboleti , na primer, za sladkorno boleznijo. Depresija naj bi pomenila šibkost, slabost, celo norost. Zato se je mnogi sramujejo in jo skrivajo. Podatki kažejo, da se po pomoč k zdravniku zaradi depresivnih motenj zateče le trideset od sto bolnikov. A pogosto splošni zdravniki depresivnih moten ne prepoznajo, po nekaterih meritvah kar pri polovici (?) bolnikov. "Ločiti je treba med depresijo in despresivnostjo. Depresivnos, žalost, pomanjkanje energije in volje, se lahko pojavi pri slehernemu izmed nas, tudi po večkrat na dan. To je čisto naravna reakcija organizma na različne dogodke. Depresija pa je bolezen, strokovno ji rečejo depresivna motnja , in jo je treba zdraviti. Pri ženskaj je bolj pogosta tako imenovana klasična depresija, pri kateri človek nima enargije, volje, apetita, slabo spi; pri mođkih pa je pogostejša depresija, ki se kže z agresivnostjo, impulzivnostjo, nizko toleranco ( strpnostjo)." ( Doc dr. Andrej Marušič, dr. med, univ dipl pisholog ter priznan psihiater). Najpogostejši znali depresije: VEDENJE: jok, umikanje v samoto, poležavanje, opuščanje vseh aktivnosti, slaba skrb zase, nesprečnost, ČUSTVA: žalost, otopelost, napetost, tesnoba, napadalnost, TELO: bolečine, utrujenosz, mravljinci, stiskanje v prsih, razbijanje srca, dušenje,nemoč; MISLI: sem nevreden/na, slab/a, vsa mi spodleti, mihče me ne mara, ni prihodnosti, nič nima smisla, ni mi pomoči; tudi razmišljanje o samomoru. Najpogostejši dejavniki, ki sprožijo depresijo Dolgotrajne obremenitve: finančne težave, telesna obolenja, brezposelnost, telesna obolenja, bolezen bližnjih, za katere skrbimo, Težave v medsebojnih odnosih: odsotnost zaupne osebe, vsepovsod konfliktni odnosi, pretirano intenzivni odnosi itd. Življenjski dogodki: rojstvo ali smrt, poroka ali ločitev, selitev, menjava službe , upokojitev, razočaranje itd. Odvisnost od psihoaktivnih snovi: na primer alkohola, prepovedanih drog. "Depresija je ena najbolj pogostih duševnih motenj in obsega precej več kot le občutek žalosti, a je hkrati bolezen kot na primer diabetes. Medtem ko je pri sladkorni bolezni motenje delovanje insulina, je pri depresiji moteno delovanje nekaterih kemičnih prenašalcev - tako imenovanih trasmiterjev. To so majhne molekule, ki v možganih prenašajo sporočila med celicami," je pojasnil doc. dr. Marušič rekoč, da posameznik zboli za depresijo, ko se omajaa to ravnovesje. Približno vsaka šesta oseba v svojem življenju zboli za depresijo, prav ta prenutek pa je depresiven vsak dvajseti med nami" Društvo za pomoč osebam z depresijo in aknsioznimi motnjami (DAM), Ilirska 22, 1000 Ljubljana (damdrustvoyahoo.com). Internetna stran www.nebojse.si. ( Vse iz omenjenega članka avtorice Neve Železnik) frina

Že približno dve leti po strokovni dolžnosti preverjam vse, kar je napisano na temo depresije. Ker nimam nobene veze z medicino, psihologijo in sorodnimi znanji, moj izdelek pa je moral biti kvaliteten, sem v tem času prebrala vse, kar je bilo povezano s to temo. Na srečo smo v družino priženili klinično psihologinjo, ki mi zna zadeve pojasniti na mojem nivoju. Njej pa pojasnim kaj z mojega področja. Prebrala sem obsežno dokumentacijo o hospitalizaciji, zdravljenju, invalidskih postopkih znanke, ki je potrebovala mojo pomoč in se zaradi depresije zdravi že 20 let. Pomagali smo mi številni razgovori z njo, saj je bilo treba natančno odgovoriti na vprašanje, kako je njeno bolezensko stanko vplivalo na njene odnose z drugimi ( sem poenostavila). Sodelovala sem tudi z izvedenko psihiatrične stroke, ki je podala mnenje, kakršno sem pričakovala glede na informacije, ki sem jih imela. V tem času se je pokazala depresija pri mojem očetu, doplnjena še z demenco. Seveda se njegovi dolgoletni zdravnici sploh ni sanjalo o tej možnosti ( depresija je opisana tudi kot posledica zdravljenja visokega pristiska!). Zdaj se zdravi, le k psihiatru ga je težko spraviti. Moja mama je po odstranitvi jajčnikov in maternice , brez nadomestnega hormonskega zdravljenja, preživaljala hudo obdobje depresije, ki je zdravniki niso opazili. Zdaj vsaj vem, za kaj je takrat šlo, ne morem pa opisati vsega, kar smo takrat in še danes doživljali.Zdravnica tega spolh ni opazila. Na depresijo očitno vplivajo tudi spolni hormoni. Nikomur ne pride na misel, da bi diabetiku svetoval, naj se malo sam potrudi, da bo imel več insulina, človeku v depresiji pa se drznejo ljudje ( glej zgoraj) ob popolnem nepoznavanju tega področja, svetovati, naj bodo malo bolj optimistični. Bolniki z depresijo imajo največje težave z razumevanjem okolja: z družino, delodajalci, ki vidijo v njih lenuhe in ljudi brez motivacije. V primeru, ki sem ga proučevala, sem spoznala prav to in tudi neupoštevanje predloga psihiatra pri invalidski komisijah, delodajalcu. Ugotovila sem tudi zlorabe posebnega stanja ( kriminalna dejanja ( nasilje, tatvine, goljufije, ustrahovanje )), ki se ga bolnik, ki ima težave celo pri vsakodnevnih opravkih, to pa zdaleč presega zmožnosti poprečnega človeka, ni zmogel ubraniti. Na tem forumu se s popolnoma neustreznimi izjavami oglašajo ljudje, ki te izkušnje nimajo, ki se jim že brez depresivnosti ne ljubi pobrskati po citiranih internetnih naslovih. In potem si drznejo ocenjevati zadeve, ki je niti nočejo spoznati. Sama vidim največji problem v pomanjkanju strokovnjakov, poslabševanju razmer, ki so sprožilnik depresije ( brezposelnost, slabo finančno stanje, medsebojni odnosi, nasilje v družini, spolne zlorabe, neupravičeno in pogosto neplačno podaljševanje delovnika, pomanjkanje možnosti za oddih, neprimerne stanovanjske razmere, alkoholizem in zloraba drog). In v prehajnhi osveščenosti, kaj depresija sploh je. Zato si želim, da bi s pravilnimi informacijami, do katerih imamo vsi, ki na Kulnikariki sodelujemo, dostop, vsaj skušali razumeti bolnike. Depresija ni bolezen, ki bi jo lahko zdravil iz objemanjem dreves, lahko pa nanjo vplivamo s svojim " objemom". Tudi na teh straneh. frina

vanjatajnsek je napisal/a:

Zanima me kako potem to urediš? Saj vem, da lahko tudi mene zadane. lp, vanjatajnsek

Imam pač intervale. Enkrat normalno, potem pa enkrat na tleh. In takrat me ne zanima nič ot prej naštetega... tasau

Glede tega, da je bil namen te debate pomagati in ne "jamrati". Moram povedat, da je meni to precej pomagalo, da sem spoznala, da je veliko ljudi, ki imajo podobne probleme in da nisem nek osamljen psihiatrični problem... tasau Sporočilo je spremenil(a) tasau dne 22. jan 2007 13:43:44

tasau, tudi meni. Vsak pove svoje mnenje, iz izkušenj se pa tako in tako največ naučimo (svojih najbolj, pa tudi tujih) Scorpy

vanjatajnsek je napisal/a:

Noa, hvala za pismo. Res! V prvem sporočilu je pošiljatelj prosil za nasvet - se mi zdi, da prosi za pomoč in ne za jamranje, kako, da je to res hudičevo hudo, pa kako je vam ( nekaterim ) enako, pa kako ne pomaga to , pa ne ono. No, morda se pa motim. Grem v službo in bom kakih 6-7 ur stala na dežju - depresivno? Ne. vanjatajnsek

Vanja, tvoj zadnji stavek... joj, sej bi se mogla v jezik ugriznit, ampak ne morem mimo njega. To je tako, kot bi paraplegiku rekla: preteči maraton??- Nič lažjega!!! Zate ne............. Scorpy