Depresija

Baje zboli za depresijo vsak peti odrasli Slovenec. Rezultati neke študije. Loni Makaroni

Tisti, ki smo to bolezen doživeli se mi zdi, da smo prekomerno občutljivi na komentarje ljudi, ki depresijo jemljejo tako kot na primer v zgornjem članku (Jernejev link). To pa verjetno zato, ker je med tem pojmovanjem depresije in depresijo kot boleznijo res res ogromna razlika. Res pa je v zadnjem času (ali pa sem le na to bolj pozorna) veliko ljudi, ki za njih slišim, da imajo depresijo (tisto pravo), ampak si za njih niti slučajno ne bi mogla misliti (od tistih, ki delajo na kmetijah do tistih v poslovnem svetu)... tasau

Pozdravljeni! Na žalost sem ena tistih, ki je zbolela za anksiozno depresijo. Vesela sem bila, da je nekdo odprl tudi to temo, vendar sem istočasno razočarana nad miselnostjo nekaterih izmed vas. Srečni bodite vsi tisti, ki do sedaj še niste osebno spoznali to obliko bolezni. Sama sem se z njo težko sprijaznila in kadar me zopet pograbi žalost in kadar se sprašujem "zakaj jaz", mi moja splošna zdravnica in psihiatrinja venomer razlagata, da naj bom vesela, ker nisem zbolela za rakom... Malo čudno, se vam ne zdi? Pa ni tako čudno, s tem mi namreč želita povedati, da je to res bolezen in jo naj vzamem takšno, naj me ne bo sram, naj me ne jezi, naj tega ne skrivam, da to ni sramotno. Bolniki, ki so zboleli za drugačno boleznijo tega ne skrivajo. In res je tako.Veliko bi lahko napisala o tej bolezni, o tem v kakšni obliki se mi pokaže, pa mislim, da kljub temu nekateri ne bi mogli razumeti. Jasni1, ki si depresije ne more privoščiti, da ji sporočam, da ji ne želim, da bi si jo "kdajkoli lahko privoščila" ! Pa lep dan vsem! mestnac2

Draga mestnac2 "zakaj jaz" je seveda normalna prva reakcija na nekaj neprijetnega kar se nam je zgodilo. Odgovor (me čudi, kako to, da ti zdravnici tega še nista povedali, ali pa ti nisi hotela ali pa bila v formi, da bi ga slišala) je pa naslednji: Zato, da nekaj spoznaš, da se srečaš s sabo in da se izkoplješ ven iz mentalnega blata. Delaj na sebi, išči, kaj te muči in kadarkoli te ima, da bi obupala, si reci, da to lahko (obupaš) še vedno naslednji dan. Amapk danes ne boš. Ker, tudi, ko je človek najbolj na dnu in na kratki rok ne vidi izhoda, si mora - ali pa mu mora nekdo reči in to tolikokrat ponoviti, da se to prime - povedati, da enkrat bo pa bolje in da enkrat bo z nasmehom gledal na svojo situacijo zdaj. O kozletini, ki misli, da anskiozna depresiji pa ni nič hudega, kaj bi pa bilo, če bi imela kakega raka - pa ni vredno izgubljati besed - nima osnovne emotivne in socialne inteligence. Zamenjaj zddravnico. Vendelina jr.

Ne tako dolgo nazaj smo za depresivnost med ljudstvom uporabljali izraz pobitaost, melanholičnost, vreme je bilo melanholično, počutje melanholično. Depresivnost in depresija NISTA ista zadeva. Depresija je bolezen kot diabetes.Tudi slinavki ne moreš ukazati, naj izloča ravno pravvo dozo inzulina, prav tako ne moreš telesa prepričati, da naj izloča več serotonina. Pri obeh boleznih je treba bolezen najprej prepoznati, pravočasno poiskati strokovno pomoč in si pomagati tudi sam. Že splošni zdravniki so bolj usposobljeni za zdravljenje daiabetsa in mnogo manj za zdravljenje depresije. Od včasih popolnoma neukega človeka z depresijo, ki nima niti moči, da preživi dan, pa zahtevajo, da naj se zdravi sam, dela na sebi, ali kakor že temu rečemo. Če tega ne zmorejo splošni zdravniki, kako naj to počne preprost človek sam. Strokovnjakov, ki se ukvarjajo z zdravljenjem depresije je premalo, ali pa jih je treba plačati iz lastnega žepa. Samo to zagotavlja uspeh. Zamislite si gospodinjo iz Prekmurja, ki je ostala brez službe, mož je alkoholik, je žrtvev psihičnega in fizičnega nasilja v družini, živi na socialnem dnu, ki ji predpišemo, da naj v takem okolju " dela na sebi". Ali pa naj vendrle žrtvuje tistih nekaj tisočakov, da se tedensko odpelje v Ljubljano k psihoterapevtu. Ali pa alkoholika, ki je ostal na propadli kmetiji sam, nima stikov z okolico, ki meni, da je čudak, zaradi alkohola in depresije nima prihodkov od kmetijstva. POvejte njemu, naj dela na sebi, ali pa se vozi v oddaljen kraj na plačljive terapije ? Depresija ne izbira bolnikov po intelektualnih sposbnosti, ampak ko izbere, se vse žrtve borijo predvsem s tem, da preživijo grozljivo obdobje. Če imajo ob tem še partnerje, delodajalce, sosede, prijatelje in znance, sogovornike na internetu, ki razpravljajo o zadevah, ki jih sploh ne poznajo, je to neprijazno okolje.In veliko teh bolnikov živi prav v takem okolju. V okolju, ki razmišlja o nepripravljenosti bolnikov, o njihovi "mentalni lenobi", da nočejo razumeti, da niso v formi, da si ne dajo dopovedati, da si dovoijo predrznost biti sploh bolni. Tudi na tem forumu. 70% samomorilcev trpi za depresijo. In če posameznik ne more pomagati s svojim nasvetom, ne vidim razloga, zakaj bi mu pač moral škodovati. V takem primeru naj se vzdrži pripomb na to temo. Ampak za kaj takega je treba delati na sebi, a ne? Vendelina jr., na kogarkoli se je nanašal izraz "kozletina", je žaljiv. frina

Zdravniška komijsija pri zavarovalnici NI DOLŽNA spoštovati predlogov specilalista in v tem primeru psihiart in se je o tem problemu že precej pisalo. Zdravniki so ljudje, ki na sklep o bolniški ( običajno ) napišejo za človeka, ki se zdravi zaradi depresije ali socialne fobije, da sme zapustiti stanovanje samo v primeru, da gre k zdravniku. To pomeni nobenih sprehodov, nobenih socialnih stikov. Najbrž jim potem res ostane dovolj časa, da delajo na sebi !!!!! frina

Mimogrede, danes je v reviji Ona odličen intervju s psihiatrom dr. Andrejem Marušičem, kjer veliko govori tudi o depresiji. Sam pravi, da bi depresija prav lahko doletela tudi njega. Pa je zelo dejaven človek. Pravi tudi, da bi se zdravil tudi z elektrošoki, če bi bilo potrebno (pravi, da je to zelo učinkovita terapija, ki pa je v Sloveniji ne izvajajo). No, vsekakor prispevek vreden branja. Scorpy

frina prav imaš Izraz kozletina je res žaljiv. "oseba s pomanjkanjem emotivne intelgience in nizkimi empatičnimi sposobnostmi" je mnogo boljši. Vendelina jr.

Ko berem tele komentarje, dobim občutek, da se premalo govori o depresiji. Prva stvar je, da se meša slabo voljo in depresijo, druga stvar pa, da okolica gleda na takega človeka - kot na "čudaka". Oboje je po mojem rezultat premajhne informiranosti, o tem se premalo piše. Za navaden kašelj so revije polne nasvetov, starih in novih receptov, reklam za zdravila po tv, ob besedi depresija ti bojo pa v takoimenovanih ženskih revijah svetovali: vleži se v banjo in si prižgi svečke in glasbo... Živimo v letu 2007 in se je komaj začelo govoriti o poporodni depresiji (na sociani dobiš po novem zloženko o tej bolezni), ki menda prizadene v blažji ali hujši obliki skoraj vsako nosečnico. In ravno zaradi tega bo marsikatera rekla, da sploh ni imela poporodne depresije (vsaj blage), ker se to še vedno povezuje z nečim slabim, mogoče celo z sovraštvom do otroka. In ponavadi je še tako, da se s pomočjo ukvarjajo prostovoljna društva, pogosto ljudje, ki so to dali skozi in jim ni vseeno. Pri zdravnikih itak slišiš samo - to je normalno, ste utrujeni, bo že bolje. matilda

Jaz sem zaradi depresije dobila status invalida in ko sem bila v službi, sem se s sodelavkami pogovarjala o moji bolezni, ni me bilo sram priznati, da sem se zdravila v psihiatrični bolnici. Marsikaj so me spraševale, jaz pa sem jim odkrito odgovorila na vsako vprašanje. Seveda , sem se o tem lahko pogovarjala, ko je šla vsa stvar na bolje, ker na začetku, pa sem bila raje sama, nisem prenesla nikogar v bližini. Vem, da one sedaj drugače gledajo na to bolezen. V veliko "pomoč" pa mi je bil domači pes, ki mi je velikokrat polizal solze, se stisnil k meni, kasneje pa me je velikokrat prisilil, da sem šla z njim na sprehod. marja