Oh te tašče

hehe, atina, točno to: različni smo in imamo različne pojme o tem, kaj je idealna tašča in kaj je idealna snaha. Enim veliko pomeni udobje, drugim svoboda. Sama spadam v 2. kategorijo in ne bi prenesla takega vtikanja, kakor ga opisuje Loti. Enim bi bilo krasno, da tašča vse postori, mene bi to dušilo. Enim taščam bi bilo všeč, da snaha nič ne zna, samo da lahko one še naprej skrbijo za sina, enim je všeč, da vejo, da je sine v dobrih rokah in bo jedel, tudi če ne bojo one kuhale... Dam pa mamamii popolnoma prav: mož mora postavit meje, ne ti. Ti pa jih moraš postavit njemu;) Veri

Veri je napisal/a:

Dam pa mamamii popolnoma prav: mož mora postavit meje, ne ti. Ti pa jih moraš postavit njemu;) Veri

To je bistvo, samo dodajam..... če si mož upa postaviti te meje. Lp Nasha

Hehe, tak, ki si jih ne upa, pa pri meni tak ali tak nima kaj počet. Kako bo pa meni nasprotoval, kadar bom narobe mislila, če si še mami ne bi upal rečt? Ne, na mamine sinčke res ne padam... Se moram zanest na človeka - v vseh pogledih in to je ravno tako pomemben vidik kot drugi, saj bi se tudi jaz postavila zanj, če bi moji delali kakšne probleme (in tudi sem se, ko na začetku ni bil ravno všeč moji mami - tega se na srečo zdaj noben od njiju ne spomni, zdaj ga obožuje, hehe). Najina družinica je prva, ostali pa so širša družina in so seveda zelo pomembni in jih imava zelo rada, se vidimo vsak teden vsaj 1x, si pomagamo, kadar kdo kaj rabi,... Včeraj sem recimo naredila šamrole, na katere sta prišla moj bratec in njegova punca, nekaj pa jih je odnesel lubi svojim staršem (torej tašči in tastu), da se jima malo oddolživa za biokorenje, ki sva ga zadnjič dobila. Malenkosti, ki naredijo odnos. Zdaj pa kličem svojo taščo za recept za pasulj, hehe, lubiju je všeč tak, kot ga ona naredi, pa bo gotovo vesela, če jo vprašam za recept. Je pa treba postavit meje, same od sebe se ne - oz. se ne tja, kamor bi ti pasalo. Če jih ne postavi/š, drugi ne more vedet, da ti ni luštno tako kot je ali pa čuti, pa rajši noče videt, ker je pač njemu tako všeč... Če bi se vsi (moji, njegovi...) spomnili, da bojo 4x na teden pri nas ali mi pri njih, ne bi imeli mi 1 dneva zase - to pa ni življenje. Tako da: tudi za meje se je treba potrudit - iz vseh strani... Včasih je treba malo potrpet, včasih pa si je treba upat - kdaj kaj - to je pa verjetno ta umetnost... Veri

Veri je napisal/a:

Hehe, tak, ki si jih ne upa, pa pri meni tak ali tak nima kaj počet.... Se moram zanest na človeka........ Najina družinica je prva, ostali pa so širša družina........ Malenkosti, ki naredijo odnos.... Je pa treba postavit meje, same od sebe se ne aj - to je pa verjetno ta umetnost... Veri

To mi je všeč in sem se istih svari vseskozi tudi sama držala. Lp Nasha

Ko sem prvič spoznala mojo taščo, mi je rekla, da je prveč trpela pod srednjeveškimi odnosi s svojo taščo in lahko hodim po njej, pa mi ne bo nikoli rekla nič. Živeli sva pod isto streho, bilo je mnogo dobrega in tudi ne tako dobrega...pa vendar, sva zdržali. Pomagala mi je veliko, jaz njej bolj malo, saj ni bilo časa, velikokrat tudi ne njenih izkušenj. Vedno sem se držala svojega prepričanja, da lahko prižgeva spor v minuti, potrebno pa bo mesece, da ga zgladiva. Tako sem se umaknila v svoje prostore, ona pa v svoje in ko sva se spet srečali ni bilo več tako hudo. Glede njene ljubezni do sina mi je bilo vedno jasno, da ga ima rada tako kot jaz, vendar ne na isti način, pač tako kot imam sedaj jaz svojega sina. Danes je nebogljena, dementna, bolezen je naredila svoje. Sedaj sem velikokrat jaz tista, ki jo branim, ko obsojajo njena dejanja, saj se velikokrat pozabi, da je bolna in se svojih ravnanj ne zaveda. Kmalu bom na pragu svoje taščine vloge in upam, da me je dosti naučila. kara

Vsaka tašča ni zmaj in jaz tudi ne. turururu

Če sem bila še včeraj snaha, sem danes tašča. Če imamo srečo, se tako svet vrti. Še dvakrat prespimo in bodo vaše snahe pisale o svojih taščah - VAS.

kobra 1

Zelo imam rada svojo taščo ,seveda se je včasih "zraven vtaknila"kjer se je meni zdelo ,da ni treba,vendar zdaj ko je zadnji dve leti bolana in veliko v bolnišnici ,to  kar pogrešam!    Upam in želim da bi že končno ozdravela,pa čeprav  bo potem kaj"pokomandirala",ker tako pač je,tašče mislijo da imajo one prav ,snahe ,da imajo one ,jaz pa sem vzela zlato sredino in naredila tako ,da je bilo vedno prav za obe!Ko je bila zdrava ,je pomagala ona meni pri majhnih otrocih,kuhanju kosila ,zdaj pa upam da ji bom lahko vrnila pomoč,da si bo čimprej opomogla po bolezni!Treba je pač strpnosti in prilagajanja ,vendar po dvajsetih letih ugotavljam ,da jo zelo pogrešam ,ko je po več tednov v bolnici in ji bom z veseljem pomagala okrevati kolikor bom le lahko,da bo čimprej zdrava!

lp

marjeta10

Jaz pa mislim, da je mama otroku mama ne glede na to, koliko je star. Sin je za mamo sin tudi ko je že poročen in včasih se mame tega premalo zavedamo in se obnašamo, kot da je še vedno samo "naš". In iz tega potem prihaja vmešavanje, ki je skoraj gotovo mišljeno dobronamerno, saj katera mama pa bi hotela slabo svojemu sinu oz. njegovi družini. Seveda je to včasih naprono. Je pa res, da če mi je moja mama rekla, da je otrok premalo oblečen, se mi je to zdelo kar normalno, sem upoštevala ali pa tudi ne. Če mi je pa moževa mama (beri tašča, sama je nikoli nisem tako imenovala, sploh pa ne pred možem ali otrokom) rekla povsem isto, se mi je pa včasih zdelo kot da se vmešava. Tako je to, saj je od nekdaj veljalo, da kri ni voda. Če bomo gledali s takih in podobnih vidkov, bomo vse lažje razumeli. zoja2

hehe, zoja, pri meni ni tako, jaz sem glede tega čisto nevtralna, takih stvari ne jemljem kot vtikavanje, pri obeh jemljem pripombe enako, itak vem, da sama poznam svojo hči najboljše, tak da mi to ne gre kaj dosti do živega: moja mami oblači tamalo eno plast manj kot jaz, moja tašča eno plast več kot jaz. To me ne moti, mala bo že preživela, mogoče ji bo kdaj malo vroče ali jo bo malo zeblo (lahko tudi ko jo bom oblačila jaz...), ampak ni take hude razlike, da bi ji bilo kaj hudega, umrla od tega ne bo;). Če je huda vročina, recimo je zunaj 35 stopinj, pa ji da tašča termo štumfke gor, ji jih pač snamem, ko prideva za prvi ovinek, pa je;) Dokler je pri njej, pa jo lahko oblači po svoje, saj ni toliko tam, da bi ji to lahko kaj strašno škodovalo:) Za take malenkosti se ne kregam, so dobri odnosi bolj pomembni. In pa to, da imajo tudi babice občutek, da so pri njih one glavne in da jih ne komandiram non stop, kako kaj morajo. Navsezadnje so vsi njihovi otroci preživeli... Bi se pa na smrt skregala, če bi mi jo vozili v avtu neprivezano oz. brez stolčka. Ker to pa je smrtno nevarno in je enkrat dovolj, da je izgubim svojega otroka, česar nisem pripravljena tvegat in nihče nima te pravice, da da to na kocko. Pa povem, da se punčkam briše ritko od spredaj nazaj, ker je to tudi važno, da se kaj ne okuži. Ne bom pa zdaj težila, da jo narobe oblači, recimo. Saj mala ve, da jo mami oblači tako, kot sva navajeni in gre sicer res najhitreje, pri drugih pa se morajo vsi skup malo bolj potrudit in mala malo mrgodi včasih, ampak se mi to ne zdi noben problem, če se 5 min. dlje oblači. Saj jo bojo v vrtcu tudi drugače, naj se navadi na različne načine. Ne kompliciram, kaj ji dajo jest, saj ni na nič alergična in je stara že 1 leto. Lahko ji dajo kupljeno ali domačo hrano in poskrbim, da jo pripeljemo tako, da lahko tam je kosilo, kadar pride na obisk, ker vem, da tašči to veliko pomeni, da ji da za jest. Sicer se večina stvari da rešit s kompromisi: lahko ji da jest pred kosilom, ampak ne sladkarij, lahko pa sadje ali jogurt kadarkoli želi, lahko ji da sladkarije, samo po kosilu, ne namesto njega,... Lahko ji da za pit sok, ampak iz kozarčka, v flaški pa naj ima samo vodo ali nesladkan čaj. Da je nek red in smo vsi zadovoljni. Ne bi si pa želela, da bi mi tašča vsak dan kuhala, da bi mi prala perilo ali pospraljala, da bi mi pomagala pri majhnih otrocih, niti da bi se vsak dan videli. Je pa res, da se že od začetka nisem počutila kot naj bi se počutile mlade mamice: prestrašene in negotove, ali delajo prav,... Meni se je zdelo vse skup strašno lahko in sploh ne tako naporno, kot so mi prej govorili. Tako da sem prej mislila, da res rabiš ogromno pomoči, ker so me ves čas v to prepričevali, zdaj pa vidim, da super shajam brez in nam nič ne manjka... Sem pa ugotovila, da te včasih prepričujejo tudi zato, ekr si sami to želijo, hehe. In potem je hecno, ko te nekdo prepričuje, da sam ne zmoreš in da rabiš pomoč, tebi gre pa vse super... Rada imam svojo svobodo in čas še za druge ljudi, ker jih je veliko, ki jih imam rada in imajo radi mene in našo družinico... Škoda bi mi jih bilo izgubit zaradi vljudnosti ali strahopetnosti. Veri